Janez Pikon: Na vrtu Gospodovem, pri gradu Zoisovem stolp z moderno Zoisovo uro, ki dolgo je služila, da kovinarjem delovni čas je vodila. Zgraditi jo je ukazal baron Žiga Zois, da bi železarji pravočasno na delo hodili. 
Prvi sin Alberta, Nikolaj Bernard se je rodil 14. novembra 1849 in kot komaj dvanajstletni fantič prvič prišel v službo leta 1861 k »Freyherr von Zoisschen Eisenwerke zu Feistrich in dek Wochein.« Sprva je delal na Bohinjski Bistrici, zatem na Petrovi gori na Hrvaškem, nato na Jesenicah. Po 69 letih neprekinjenega dela v isti stroki, ter pri isti firmi se je leta 1930 upokojil, ter tako postal takrat najstarejši gorenjski kovinar, morda tudi kovinar z najdaljšo delovno dobo nasploh. V zadnjih letih življenja, umrl je leta 1939, star 91 let, Nikolaj Bernard zapisal spomine dolgoletnega nepretrganega dela železarskega mojstra pri KID-u. Oče Albert Bernard je od leta 1839 sodeloval pri gradbenih delih postavitve valjarne v Bohinju.
Baron Žiga Zois je za to delo najel tri Čehe, ključavničarja Alberta Bernarda, mizarja Kleriha in livarja Kocha, ki so za mesečno plačo 30 goldinarjev in nekaj drv za ogrevanje začeli načrtovati in kasneje graditi valjarno. Fužinarje so imenovali tudi »frišarje.« Razbeljeno železo so pod udarci kladiv tanjšali odvisno od željene debeline. V novi valjarni so večino najpomembnejših sestavnih delov naredili kar sami: stojala, valje, zobata kolesa, transmisije, pogonsko kolo, kar dokazuje, da je v Bohinju že obstajala strokovno usposobljena delovna sila.
Ko je Nikolaj Bernard začel delati pri KID-u, je valjarna že izdelovala robato, okroglo in tračno železo različnih dimenzij. Največ pa je bilo valjanega železa za žeblje, tako imenovanih »cajnov« in veliko »frišarskega jekla.« To jeklo so takoj po valjanju ohladili v vodi, prelomili na želeno dolžino, polirali, pakirali in ga večinoma izvažali preko Trsta v Bombay. Tovarniško poslopje je bilo povsem na prostem, brez ograje. Razdeljeno je bilo po obratih, kot so: plavž, roštanca, oglarna, livarna, mizarna, strugarna, kovačnica, ključavničarska delavnica. Delavstvo v Bohinju je štelo okrog 300 mož in se je delilo glede na navedene obrate. Frišarji so bili tudi v Stari Fužini. Rudo so večinoma kopali na Rudnem polju, včasih pa so jo dovažali tudi preko Bače in iz drugih krajev. V proizvodnem postopku niso uporabljali premoga ali koksa, zgolj oglje. Vso surovino, kurjavo in pogonsko vodno silo so imeli v domačem kraju. Cagle za valjarno so pripravili frišarji. Najzahtevnejši so bili dolgi izdelki, kot na primer razne večmetrske osovine koles, ki so jih morali variti del za delom in jih zatem natančno stružili in zbrusili. Razen valjanih in kovanih polizdelkov so izdelovali tudi končne izdelke, ki so predstavljali sestavne dele posameznih strojev ali tehničnih naprav. Zelo zahtevna so bila na primer velika kotna zobata kolesa premera od 500 do 1000 mm. Zobovje takšnih koles so bili vliti, vendar jih je bilo potrebno še dodatno natančno obsekati, izpiliti in zbrusiti. Ta velika zobata kolesa so izdelovali najpogosteje za kupce na Dunaju, odlikovala pa so se po trajnosti in natančnosti izdelave, kar je zagotavljalo miren in tih tek v zobnikih. Izdelovali so mehanske dele za vodne žage samice, polnojarmenike, železne ograje za Ljubljano, priprave za čiščenje kanalov v Trstu, ter vodne turbine, bate in obroče za parne stroje v Ljubljani. V obratih na Bohinjski Bistrici so izdelali tudi vse sestavne elemente, razen pletenih nosilnih in vlečnih jeklenic za gozdarske žičnice KID-a na Gorenjskem.
Na Bohinjski Bistrici so izdelali tudi večino sestavnih delov valjarne na Pozabljenem v Bohinju. Ta valjarna je bila v primerjavi s tisto na Bohinjski Bistrici tehnološko nekoliko posodobljena, kar je omogočalo fizično lažje, natančnejše in hitrejše delo. Kljub temu pa so v vseh obratih večino dela morali opravljati ročno, orodje pa je bilo izdelano iz domačega jekla in v domačih delavnicah. Izdelano jeklo so kalili z vodo v kateri so kuhali usnje, parklje in rogovje govedi, s tem načinom kaljenja so pridobili trdnejše jeklo. Pri izdelavi večjih ravnih izdelkov so vse krivine in izbokline poravnavali ročno s sekačem in pilo. Utore v kolesju in jermenicah so izsekali in zatem natančno izpilili. Izsekovali so celo vijake za primeže, ker še niso imeli ustreznih stružnic. Kljub velikemu obsegu ročnega dela je družba vsako leto kupovala stroje in druge delovne naprave, ki so koristili boljši storilnosti obratov. Vse tovarniške izdelke so prevažali na vozovih s konjsko vprego v Kamno Gorico, Kropo, Tržič, Železnike, Ljubljano in celo v Trst, ko je bila zgrajena Gorenjska železnica, pa so večino izdelkov vozili na železniško postajo v Lesce. Veliko železa so porabili v bližnji okolici po Bohinju, kjer je bilo več kovačnic, v katerih so kovali žeblje, katere so raznosili stalnim odjemalcem čez Bačo proti Tolminu in Gorici.
Plače so bile različno vrednotene. Nekvalificirani delavci so zaslužili 40, 50 ali 60 krajcarjev na dan, kvalificirani pa 70 do 80 krajcarjev. Izplačilo zaslužka je bilo ponavadi predujem ob kresu in izplačilo konec leta, če je bilo zadosti denarja. V primeru, da je denarja primanjkovalo je vsak dobil le del izplačila, preostali del pa je ostal neporavnan do daljnega. Vsakdo pa je lahko dobil v kašti živeža po zaslužku. Namesto moke so delavci dobili žito, za katerega so morali sami poskrbeti, da so jim ga v mlinu zmleli.
»Požarna bramba je bila ustanovljena 1884 in je štela 63 mož, godba požarne brambe pa dve leti kasneje, leta 1886. Godba je štela 17 godcev. Bil sem soustanovitelj požarne brambe in ustanovitelj godbe požarne brambe. Posebnih zabav v Bohinju nismo poznali, razen kakšne ohceti ali plesa s harmoniko. Zabave so se začele šele z delovanjem godbe požarne brambe. Za hribe, planine in jezero se delavci KID-a nismo zanimali, ker preprosto tudi nismo imeli časa.«
Spomine je Nikolaj Bernard strnil z družinsko opombo. Njegov oče, tovarniški mojster Albert Bernard je umrl 22. maja 1876, star 59 let zaradi zastrupljene rane. Njegov stari oče pa je bil dvorni lovec, umrl je v starosti nad 100 let.
Nikolaj Bernard, star 91 let je leta 1939 praznoval 60-letnico poroke z domačinko. Njegova hiša je stala na Goričci, domačiji se je takrat in še dolgo kasneje reklo »Pr' Alberto« (Medja).
Dne (sobota) 6. avgust 1881 se je v Bohinju zgodila nenavadna nesreča. Zvonik cerkve Svetega Nikolaja na Bohinjski Bistrici, ki je bil prvotno višji kakor današnji, se je podrl še preden je bila cerkev dokončana. Teža zvonika je zmečkala opore in zvonik se je sesul sam vase. Nesreča je zahtevala življenje petih ljudi. Gostota prahu ni dovoljevala pogleda na lokacijo cerkve še nekaj ur po nesreči.
Zvonec ure te, vsem je bil dobro poznan, znani zven domačinom oglasil se je 96 krat, vsak dan.
Vir: Jože Hodnik - kronika, takrat hišne številke 100, (na Goričci, pr' Alberto - Medja) na Bohinjski Bistrici in Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon