Na današnji dan, 22. julija 1926, se je v skalovju Mrzle gore ponesrečil mladi beograjski medicinec Pavle Šuman, prva žrtev Mrzle gore.
Okrešelj in gore nad njim so s prihodom planinstva ter z njim povezanimi nesrečami postale polne spominov. Številna obeležja so že postavljena na skalah in pod stenami. Vse prevečkrat se nesreče ponavljajo. Zapisa iz planinskih vestnikov nam vsak po svoje govorita o tem.
Šumanov križ
Planinski vestnik: 22. julija 1926 se je v skalovju Mrzle gore ponesrečil mladi beograjski medicinec Pavle Šuman, prva žrtev tega mogotca Savinjskih Alp. Pokojni ni bil znan ljubljanskim planincem, ni bilo v naših vrstah njegovega imena in še ko smo zaznali o nezgodi, nam je ostal tuj. Izginil je v skalovju in razen nesrečnih roditeljev ter najožjih znancev se je pač malokdo v Sloveniji ustavil ob tem tragičnem dogodku. (Gl. »Plan. Vestnik« 1926, str. 110, 238, 246.)
Pavle Šuman je bil Slovenec, a je živel v Beogradu; najtesnejša vez z njegovo ožjo domovino so mu bile planine, ki jih je bil vzljubil že kot otrok. Bil je član Srpskega Planinskega Društva, navdušen planinec, in je zlasti posečal Savinjske vrhove. Okrešelj in Logarsko dolino pa si je izbral za svoj planinski dom. V juliju 1926 jih je obiskal za dalj časa, topot s svojimi roditelji, neutolažljivo žalujočima za starejšim sinom, ki se je bil ponesrečil kot pilot ob letalski nezgodi v Novem Sadu 31. maja istega leta. Kajti čutil in vedel je, da bo bivanje v tem gorskem svetu blagodejno vplivalo nanje in jim nudilo vsaj malo razvedrila. In vesel je bil, ko je videl, da se mu je to pričakovanje polagoma izpolnjevalo, ko je ob očetovi strani obiskoval najlepše vrhove Savinjskih Alp in se z radostjo in z vzhičenjem vračal k materi. Usodnega dne sta ga pričakovala roditelja zaman; omamljen od plamteče lepote vrhov ob zahajajočem solncu, se je povzpel v njih sijaj in se ni več vrnil.
Ker je bilo večdnevno iskanje trupla brezuspešno in se je domnevalo, da leži v kakem nedostopnem prepadu, ali da ga je zasul kak kamen plaz, je g. dr. Rožman v prisotnosti pokojnikovega očeta edinega blagoslovil Mrzlo goro kot ogromen grob. Po 25 dneh so našli domačini truplo in ga prenesli preko Okrešlja v Solčavo.
Ob obletnici žalostne nesreče se bo v nedeljo, dne 24. julija, v Mrzli gori odkrila spominska plošča kot spomin na prvo njeno žrtev. Plošča se bo vzidala ob odcepu poti iz Mrzlega Dola proti Mrzli gori v skalo, izsekano v obliki križa, in se bo zvala »Šumanov križ«. Nosila bo kot napis besede padlega: »Smrt je kakor pot v višine!«
Spominsko odkritje se bo vršilo ob 10.-11. uri. Zavedajmo se slovenski planinci, da nas veže s planinskimi žrtvami, akoravno osebno neznanimi, vez planinstva ter počastimo spomin padlega idealista s čim številnejšo prisotnostjo.
Planinski vestnik 1927
Iz Koroške preko Štajerske na Kranjsko
Darinka: …Odšli sva z Anico pred kočo po stezi proti Kamniškemu sedlu, sledili sva lesenim žlebičkom, po katerih je tekla voda. Ustavili sva se pri večji skali in uživali sva se v krasen planinski večer. Z glasnim vriskom sva pozdravili ponosne, kipeče stene in one so nama vrnile pozdrav dvojno, trojno. Odbil se je s sten Brane v stene Mrzle gore in od teh je objel Tursko goro. Tako je brzel ta odzdrav preko vrhov.
Votlo je zabobnelo v steni Mrzle gore in slabotno je odjeknil votli udarec pod Brano. »Kamen?« Prevotel se mi je zdel ta ropot in vendar sem se zdrznila; kajti padanje kamenja me vedno nekako plaši.
Od Savinjskega sedla se je bližala vrsta ljudi. Mrak je ovijal nižje ležeče predmete, pastirske koče so se prve pokrile z njim, v stene Planjave so se skrivale za nejasno kopreno večera. Hoteli sva počakati planince pred kočo, a v najino začudenje so krenili kakih 10 minut nad Okrešljem na zeleno, poraslo pobočje Mrzle gore do njenih sten. Kmalu so iz stene zadoneli močni klici, ki so privabili še druge iz prijaznega Doma. Oba Nemca sta hitela takoj na pomoč, meneč, da se je kdo zaplezal ali da je v nevarnosti. Šele pastir, ki je prihitel od Savinjskega sedla, je sporočil, da se nahajajo v steni reševalci Šumanovega trupla, ki prosijo za kruh in pijačo, ker niso že ves dan ničesar zaužili. Celodnevni napor je precej izčrpal njih sile. Truplo samo pa so bili spustili črez steno Mrzle gore in ga bodo prinesli še nocoj na Okrešelj. Sedaj sva razumeli votli udarec ...
Bili smo pri večerji, ko so dospeli ob pol 9. uri v kočo novi gosti, krepki ljudje in z njimi orožniški spremljevalec. Truplo so pustili pri pastirskih kočah. Noč je vladala zunaj. Odložili sva z Anico večerjo in odšli ven nisva več mogli zdržati v koči.
Na strehi nekdanjega čebeljnaka pri prvi pastirski koči je ležal nahrbtnik, a poleg njega njegov mrtvi lastnik, povit v rjuho in povezan na dolgem drogu. Duh po lizolu in trohnobi je bil najboljši kažipot do negibnega gosta, ki je ležal sam na leseni strehi; zanj so bila vrata v Dom, kjer je bil preje domač, zaprta. Saj so se njega, pred mesecem lepega, ponosnega, živahnega mladeniča, ki je bil vsakemu prijazen in ljubezniv, bali ljudje, snivajoči pod to gostoljubno streho. Zanj, za žrtev planin, žrtev najvišjega ideala, ni več izba, zanj je le sveža planinska narava, zvezde in nočno nebo, zanj je le skala, zemlja in - cvetlice.
Spomnili sva se pretekle nedelje v Kranjski Gori in besed dobrega turista, ki se je pritoževal nad omalovaževanjem prenosa planinske žrtve dr. Lubca. Njegove besede so nama še vedno donele v ušesih: »Dva plačana delavca sta peljala dve vreči in niti ene cvetke ni bilo, niti en človek ga ni spremil v dolino.«
V družbi že omenjenih dijakov sva odšli z lučkami k cvetočim šopkom in zelenim grmičkom. Begajoče lučke in sklanjajoče se postave so se premikale po Mrzlem Dolu med zelenjem in rododendronom pod zvezdnatim nebom, tam pod kočo pa se je belilo svetlo zavito truplo, obsijano po svitu številnih zvezd.
Anica je spletla venec z vso skrbnostjo, kakor bi vpletala vanj vsako izmed tisočerih misli; pletla ga je s pobožnostjo mesto nesrečne matere. Plaho so se ogibali ostali pogleda skozi okno, celo najinih cvetlic so se ogibali, ki so bile namenjene planinski žrtvi; s tajno grozo so se odpravljali v svoje sobe. - Jih tako plaši bližina zavesti smrti?
S še večjo ljubeznijo sva odnesli venec iz koče. A meni je, da bi ga poljubila na ono mrtvo čelo, poljubila nežno kakor mati snivajočega otroka. Saj je tudi on tako iskreno ljubil ono lepo, kar ljubim jaz, saj me veže z njim vez planinskega bratstva. Prvikrat ga vidim danes in čutim zanj ono posebno ljubezen do dragih mrtvih. »Položi venec ti, Darinka, saj na svojega brata ga nisi mogla, njega nisi videla niti v rjuhi.«
Umolknila je Anica. Bližali smo se žrtvi kakor svetišču. Med globokim molkom so osvetile svečke mrtvo, ovito glavo, venec je zdrknil na negibno, skrčeno roko. V naših očeh so blestele solze. Po 26. dneh je gorela prva mrtvaška sveča ob njegovem truplu.
Ločili sva se od dobrih dijakov in pastirčka, ki se je pridružil; kajti v koči je že zavladala »policijska ura«.
Že ob 5. uri zjutraj sva bili drugo jutro pred Domom, da prisostvujeva sprevodu v dolino ...
V dnevni svetlobi sva videli natančno, kar sva videli včeraj le v obrisih. Velik je ležal pred nama, cel orjak, okrog 1.95 m višine. - Družba iz Nemške Avstrije je odšla na Savinjsko sedlo, s par cvetkami so mu izročili poslednji pozdrav. Drugi pa so se skrivali za okni in v sobah. Prevezali so truplo na daljši drog, ga na novo polili z lizolom, dvignila sta dva nosača drog, tretji je naprtal njegov nahrbtnik, četrti pa je obesil na njegov cepin venec cvetočega rododendrona. Razvrstil se je sprevod. Za vencem je sledilo truplo, a njemu ostali štirje z vrvmi in nahrbtnikom. V vrsti so odkorakali izpred Doma – planinski mrtvaški sprevod ... Najina duša ga je spremljala v dolino ...
»Snivaj pokojno, idealni mladeničI«
Ostal nama je Okrešelj prazen po pravkar doživelem vtisu. Odšli sva.
Na poti na Kamniško sedlo sva gledali v Logarsko dolino in oči so spremljale sprevod po beli, ravni cesti ...
PV 1926