Primorske novice - na sneg: Snežni plazovi se praviloma sprožajo na pobočjih, na katerih je prosto smučanje najlepše
Snežni plazovi so lahko morilci. Spoštovanje naravnih zakonitosti in izogibanje nevarnim pobočjem ter nestabilnemu snegu je edina prava rešitev pred to nevarnostjo. Brez lavinske opreme pa je gibanje na plazovitem terenu lahko usodno.
Največja težava, skoraj zarota proti smučarsko-deskarskim užitkom je v tem, da preži največja nevarnost plazenja na najuporabnejšem območju, tistem z 20 do 50 stopinjami terenskega naklona. Še huje, na najslastnejšem, z naklonom 35-40 stopinj, se sproži skoraj polovica vseh plazov, ki lahko zajamejo tudi nižje, položnejše predele.
Vse to zapleta še dejstvo, da po površini snega ne moremo soditi o njegovi plazovitosti. Za to je potrebno spremljati sneženje, da spoznamo sestavo snežne odeje, in na samem pobočju narediti njen prečni prerez ter jo dodatno obremeniti. Tako se nam pokažejo plasti snega in njihova sprijetost, kar je neposredno merilo za stopnjo plazovitosti.
Različne poškodbe
Če nas ujame snežni plaz, lahko umremo zaradi različnih poškodb, kot so poškodbe glave, hrbtenice, poškodbe zaradi udarcev ali naleta na drevo oziroma skalo; plaz nas lahko stisne tako, da ne moremo razširiti in stisniti prstnega koša, da bi dihali; lahko nas odnese skozi gozd ali v prepad. Tudi če preživimo snežni plaz, lahko umremo zaradi podhladitve ali zadušitve – odvisno od količine oblačil, ki jih imamo na sebi, in časa, ki preteče do rešitve.
Seveda je najbolje, da se na daleč izognemo nevarnim območjem. Vendar pa se vseeno zgodi, da smo se prisiljeni izpostaviti nevarnosti zasutja. To se zgodi predvsem pri reševanju ponesrečenih.
Lavinska oprema
Lavinsko (protiplazno) opremo delimo na dve skupini. Prva je osnovna lavinska oprema, kamor spada lavinska žolna (oddajnik – sprejemnik), ki jo nosimo v posebni torbici pod pazduho, sestavljiva lopata za izkopavanje in sonda za prebadanje plazovine.
V drugo skupino pa spadata oprema za preprečevanje popolnega zasutja s snegom (nahrbtnik z napihljivo vrečo – airbag) in oprema, ki podaljša čas dihanja ob morebitnem zasutju (avalung). Avalung je zasnovan tako, da lahko preko ustnika izvleče zrak iz snega in s tem potencialno omogoči zasutemu, da diha, medtem ko čaka na pomoč. Pri tem potisne izdihani zrak stran od mesta vdiha, zmanjša možnost zamrznitve zračnega žepa pred obrazom in varuje dihalne poti oziroma onemogoči njihovo zamašitev.
V primeru zasutja
In če se zgodi, da nas plaz zasuje? Tega si ne smemo nikoli dovoliti. Na vsak način se s kakršnimi koli – tudi plavalnimi - gibi skušamo obdržati na površju. Če preživimo premetavanje in lomljenje med drsenjem in nam ne uspe ostati na površju, si tik pred ustavljanjem zaščitimo dihalne poti, z dlanmi zavarujemo obraz in si pred njim naredimo čim več prostora.
Ne obupajmo, ko se stemni in ne trošimo moči oziroma skope zaloge zraka z vpitjem, ker zvok težko prodira na površje. Takoj se pokaže, da je osnovni problem že v tem, da skuša sneg ponesrečencu na vsak način zamašiti dihalne poti. Zelo malo je možnosti, da bi se sami odkopali, čeprav to (če ugotovimo, kje je zgoraj in kje spodaj) seveda poskusimo. A v ustavljenem plazu je večinoma kot v betonu in kaj drugega kot čakati na prijatelje ne pomaga.
V družbi je varneje
Če smo nevarno pobočje, na katerem nas je snel manjši plaz, prečkali toplo oblečeni in imamo (na oddajanje) vklopljeno lavinsko žolno ter prijatelja, ki ga ni zasulo in ima drugo žolno, ki jo zna uporabljati, je vse skupaj lahko le divje doživetje in opomin za drugič, sicer pa (še posebej, če smo sami) druge možnosti, kot je čakanje, večinoma ne bo! Če pa smo mi prijatelji, od katerega bo odvisno življenje ponesrečenca, ki ga je pravkar odnesel in zasul plaz, moramo predvsem znati ravnati z lavinsko žolno in ne smemo izgubiti razsodnosti.
Najprej pazimo, da nas ne odnese kakšen nov plaz, in si skušajmo še med premikanjem plazovine zapomniti mesto, kjer je prijatelj izginil. Po telefonu takoj pokličemo pomoč. Lavinsko sondo preklopimo iz oddajanja signala v sprejem in pričnemo iskati. Pri odkopavanju snežna deska ali smučka le deloma nadomesti lopato, brez katere bo odkopavanje precej mučno in za zasutega večinoma prepočasno. Na odkopavanje z golimi rokami lahko največkrat pozabimo, saj drugega kot krvavih prstov ne bomo dosegli. Zavedati se moramo tudi, da se pošiljanje po pomoč večinoma ne obnese, saj je čas preživetja v plazu redko daljši od (nekaj) deset minut. Če smo ponesrečenca našli in izkopali, mu nudimo prvo pomoč, saj je lahko podhlajen, v nezavesti, zgublja kri itd. Ker je v šoku, mu omogočimo kolikor je le mogoče udobno lego (če nima poškodovane hrbtenice, mu dvignemo noge) in mu omogočimo dostop svežega zraka.
Z znanjem proti plazovom
S tem pisanjem ne bi radi odvračali predvsem mladih smučarjev in deskarjev od svežega celca, saj je ta eden največjih užitkov na snegu. Skušamo le še enkrat opozoriti, da snega v gorah ne smemo podcenjevati. Priporočamo tudi obisk tečaja »Freeride kamp« na Kaninu ali podobnega, kjer bodo vsakega teoretično in praktično poučili, kako se na najvarnejši način gibati in uživati v svežem snegu.
IGOR TAVČAR