Iskanje Prekmandlca: "Pred preizkusom se posvetujte s svojim vodnikom ter svojo, kolesarsko, planinsko in lovsko družino. Iz morebitnih zagat vaš klic 112 ne bo dosegel. " Ti " neproduktivni" konci niso mikavni nobenemu mobilnemu operaterju, še satelitski signal te najde le vsake toliko, zato le "na gvišno".
V prejšnjem prispevku sem prekrižarila levi del nad Idrijsko Belo, gledano iz Struga proti jugu, sedaj obiščem še desnega. Temu delu bi lahko rekli tudi severno podnožje Trnovskega gozda. Prerežeta ga soteski mladostnih poskočnih rek Belce in Idrijce, ki si v objem skočita na Lajštu, našem kopališču, ki v najtoplejši sezoni ne preseže 20 stopinj, bbrr ... ali ooohhhh. Od kje ime kraju, s parimi razmetanimi hišami ob vodi in zataknjenimi v breg, je sedaj najbrž že jasno.
Obe reki izvirata na zahodu, Belca pod Hudim poljem, Idrijca pa pod Mrzlo Rupo. Njuna mladostniška pot večkrat skrita pod zemljo, poteka vzporedno v smeri zahod – vzhod. Združeni nato objameta Idrijsko hribovje in se tam, nekje okrog Dolenje Trebuše že umirjeni, dolinski, skupaj vrneta za hrbet njunega rojstva. Le majhna prepreka in iz dneva rojstva bi videli dan predaje.
Prostrane, strme gozdove v njunem zgornjem toku so od nekdaj izkoriščali za potrebe Idrijskega rudnika. Število gozdnih delavcev je dosegalo eno tretino rudarjev. V ta namen so bile v te odročne kraje zgrajene, najprej slabše, sedaj pa boljše poti. Še prej so les do rek spuščali po „laufu“(gozdna železnica), po reki pa so ga plovili. Pa ne s splavi kot po Savi. V ta namen so zgradili vodne zapore, klavže, s katerimi so zajezili vodo, do struge so tovorili požagan les in ko je bilo za jezom dovolj vode, so odprli njihova vrata in les je bil pri grabljah v mestu Idrija že v istem dnevu. Grmelo je, da se je svet tresel in slišalo se je daleč naokoli. Vse skupaj morda izgleda preprosto, a to je bil za takratni čas (16. stoletje) višek inovativnosti, o iskanju ustreznih tehničnih rešitev in o njihovih izvedbah so potekali dogovori na najvišjih diplomatskih ravneh. Toliko, da boste ob pogledu na te pokrite mostove čez soteske, poznali njihov namen. Kar tri so zgledno obnovljene in se kitijo z laskavim imenom "Slovenske piramide".
Desni breg Belce, ki izpod Tisovca, Špičastega Vrha (1106 m), Putriha (1124 m) in Poslušanja (1334 m) zaključuje Trnovski gozd, vam namenoma ne bom predstavljala, le na uho: Zelo strmo pobočje prereže najprej Nemškarica nato še Gamsarica, s parimi navpičnimi prihodi in izhodi, a vse rezervirano le za lovce in prav je tako, ta raj je prepuščen divjadi. Da se na tem delu tu pa tam naleti na veliko posebnost Slovenskega botaničnega bogastva Idrijski jeglič (Primula x venusta) pa že lahko izveste.
Med rečni strugi se za izvirom najprej vrineta hrbta Slemena in Gnelic, ki se končata z majhno izkrčenino Krekovše, kjer stoji lovska in gozdarska koča. V nadaljevanju ju ločuje Osredek, z lepo grebensko potjo, ki se pred zaključkom deli na dva grebenska kraka. V desnem skriva, proti soncu obrnjeno, dolinico Tršanovše, nekdaj dom dveh manjših kmetov, sedaj le zatočišče treh vikendašev. Mnogo let je v tem gnezdu, kamor je potrebno vse znositi na hrbtu, užival, naš največji, letos žal preminuli, botanik prof. Wraber. Levi krak se čez Korenovše spusti do Lajšta.
Proti severu se nad že združenima vodama dviga otoček z večimi imeni: Zajčevše, Osojni vrh, Jalovec in morda še katero. Njegov najvišji vrh je Žontov Jalovec (743 m), po bližnji kmetiji pri Žontu. Tudi ta dvignjena polica je nudila prostor dvema kmetijama in ravno tako gozdarski hiši. Z grebenčkom, ki premore le cesto, je pripet k zaselku Čekovnik. Zahodno in severno ga od ostalega sveta ločuje Senčni potok, ki se v Idrijco zlije pri Fežnarju, edini gostilni v tem koncu. Ljubše pa mi je njegovo domače (čeprav zveni tuje) ime "Šihtnpoh", kar bi v prevodu pomenilo pot v službo, rudarsko, se razume. Nad Šihtnpohom se svet spet vzpne na Zagrebenc (762 m), ki se na Vrhu Bele, kjer se pretolče cesta iz Idrije, pripne k Hlevišam. S svojima Prižnicama, molečima proti Idrijskemu Logu zapre dolino Idrijske Bele. Od tu naprej do mesta, se komaj pretolčeta voda in ozka cesta. No nekaj posladkov še visi v bregu.
"Zahrbtnež" nad vsem tem pa so Hleviške in (ali) Blažkove planine z vrhom Hleviše (908 m), to je idrijska hišna gora, ki pa si zasluži samostojen prispevek.
Popotovali smo po Krajinskem parku Zgornja Idrijca, svetu mnogih posebnosti in lepot, ki mu glavarstvo še ni določilo ustreznega varuha, a za to skrbi kar sam s svojo odmaknjenostjo, neprehodnostjo in nedostopnostjo. K sebi nas velikodušno povabi po mnogih makedamskih cestah. Z zemljevidom v roki ne bomo imeli težav, dodobra ga bomo lahko spoznali. Seka ga le ena označena pot. To je Idrijsko-Cerkljanska planinska pot, ki vas bo popeljala z Vojskega, preko Mrzle Rupe ob toku reke Idrijce čez Log in mimo Idrijskih klavž do Tratnika, kjer se čez Čekovnik vzpne na Hleviše. V stezosledstvu se preizkusite kasneje, ko boste z vsemu skupaj že na "ti".
Anka Vončina