Gorniška potepanja: Ob prečenju naju je pravi orkan nekajkrat skoraj položil na tla, zato sva večkrat mrzlično iskala zavetrno kotanjo in si v njej, če nama jo je seveda uspelo najti, malo odpočila od siceršnjega bojevanja z vetrom.
Po vrhovih nad jamborsko cesto
Danes vas vabim na sprehod. O prepadnih stenah našega visokogorja ne bo niti sledu. Vrhovi nad Postojnsko kotlino, ki se nastavljajo očem med vožnjo proti 
morju, če jih seveda ob markantnem pomolu Nanosove Pleše opazimo, nam lahko ponudijo zanimiv in pester gorniški dan. Ob poti bomo lahko spoznali tudi veliko kulturnih zanimivosti. Čeprav sem v uvodnem stavku napisal, da je našo tokratno pot še najlažje označiti kot sprehod, moram vendarle dodati, da nas v hladnem jesenskem dnevu lahko doleti zelo močan veter, ki naš špancir spremeni v čisto resno turo. Izkušnje učijo! Ob prečenju naju je pravi orkan nekajkrat skoraj položil na tla, zato sva večkrat mrzlično iskala zavetrno kotanjo in si v njej, če nama jo je seveda uspelo najti, malo odpočila od siceršnjega bojevanja z vetrom.
Največkrat vrhove šest kilometrov dolgega grebena imenujemo kar Planinska gora, čeprav na zemljevidih (recimo v Atlasu Slovenije in na izletniški karti 
Notranjski kras) najdemo to ime le za vzpetino nad cerkvijo svete Marije. Gozdnato področje severno odtod se imenuje Zagora, tisto na jugozahodni strani Gore, pod katero stoji cerkvica svetega Lovrenca, pa Podgora. Na severni in zahodni strani »našega« slemena svet prekrivajo prostrani gozdovi Hrušice in Nanosa. Med hojo čez vrhove Planinske gore bomo imeli večino časa čudovit razgled na bližnje in malo bolj oddaljene vrhove, ob čistem ozračju pa bo pogled segel vse do zasneženih Alp.
Izhodišči za prečenje grebena sta dve. Eno izmed njiju je v bližini kamnoloma pri vasi Planina. S primorske avtoceste zavijemo na Uncu, se mimo gradu 
Hošperk zapeljemo do Planine, zavijemo levo na staro cesto proti Postojni, a jo že pred začetkom Kačjih rid zapustimo in krenemo desno proti Strmci. Čez kilometer se pripeljemo na križišče cest (levo Postojna, naravnost Strmca), kjer na primernem mestu pustimo vozilo. Lahko pa z vožnjo nadaljujemo do vasi Studeno in turo opravimo v obratni smeri. V obeh primerih bomo nazaj hodili po cesti. Možno se je seveda vrniti tudi po slemenu, vendar smo v tem primeru prikrajšani za del sestopa in hojo po zgodovinski jamborski cesti. Če vam je urica hoje po trdem asfaltu odveč, si lahko pomagate tudi s kolesom, ki ga pustite za Planino ali v Studenem, le z njegovim varovanjem za čas, ko vas ne bo, je lahko nekaj težav. Čez sleme vodi tudi nekaj gozdnih cest in kolovozov, zato si lahko vsak izbere primerno pot ali pa se loti celotnega prečenja.
Z izhodišča krenemo po asfaltirani cesti proti kamnolomu, a le za kratek čas. Zavijemo levo na slabšo cesto, ki nas pripelje do vodnega zajetja. Pri njem se 
obrnemo desno navzgor po strmem kolovozu. Višje strmina pojenja. Mimo vojaškega rova (ostankov utrdb stare jugoslovansko-italijanske meje je na Planinski gori še veliko) smo kmalu pri kapelici, malo naprej pa že zagledamo pribežališče grešnikov – cerkev svete Marije iz leta 1657. (Brez skrbi, nisem vas zato povabil na ta izlet …) Če nas je volja, se lahko izven glavne smeri sprehodimo na bližnjo Grmado (873 m). Izpod vrha se nam odpre lep pogled na Planinsko polje in gozdnate Javornike.
Vrnemo se do cerkve in začnemo s prečenjem proti Gori (sv. Lovrencu). Najprej se po kolovozu, višje pa po travnatih poljanah čez predvrh (920 m) povzpnemo 
na Petričev hrib, imenovan tudi Oblenk (937 m). Z njega se spustimo po zahodnem pobočju na sedlo pod Lipnikom, preko katerega pelje cesta z Lohače proti Zagori. Nadaljujemo po kolovozu mimo razpela, nato pa se pot bolj strmo dvigne na razgledni Lipovec (1005 m). Čez Špilnik (1018 m) ali pod njim se spustimo na gozdno cesto pod Goro (1019 m), nanjo pa se povzpnemo z vzhodne strani. Pod vrhom, kjer stoji cerkvica sv. Lovrenca, dosežemo pot iz Studenega. Markacije na celotni poti so ali ne, enako velja za stezice. S kakšne jase je kar težko najti nadaljevanje. Morda se bo kdo (tako kot sva se midva med Špilnikom in Goro) malo prebijal skozi grmovje in kolovratil po gozdu, a kaj hujšega od praske verjetno ne bo »prislužil«. Prej ali slej pridemo na stezo, kolovoz ali gozdno cesto in tako z nekaj orientacijske sposobnosti najdemo pravo pot.
Z Gore sestopimo v Studeno po dobro uhojeni poti, nato pa se mimo Strmce in čez Lohačo vrnemo na izhodišče po jamborski cesti. Po njeni trasi je tekla že 
rimska cesta proti Emoni (pogled na zemljevid razkrije kar dobro bližnjico), ime pa se je 
ohranilo iz časov, ko so po njej Benečani tovorili les za izdelovanje jamborov svojih ladij. Če nimate volje ali časa za prečenje celotnega slemena, se lahko povzpnete »samo« na posamezne vzpetine: na Goro iz 
Studenega ali iz vasi Gorenje, na Špilnik iz Strmce ter na Lipovec in Petričev hrib z Lohače. Kakšno skrito stezico boste morda odkrili še sami. Eno takšnih sva bolj mimogrede našla midva, ko sva se z izhodišča vzpenjala proti sv. Mariji, a namesto kolovoza našla prav prijetno stezico, ki naju je na greben pripeljala mimo pribežališča grešnikov …
