Celjski alpinist, gorski reševalec (reševal tudi v tujini - Glacier du Geant, 1938) in smučar je bil rojen na današnji dan 26. novembra 1900 v Trentu na Južnem Tirolskem, kjer je bil oče vojaški uradnik.

Kmalu po prihodu v Celje se je vključil v delo planinske podružnice SPD, katere član je bil od leta 1919, odbornik podružnice pa od leta 1923 do leta 1940.
Že leta 1917 je presmučal Golte podolgem in počez in tam odkril lepe smuške terene. Bil je tudi smučarski sodnik in tekmovalec, leta 1927 celo prvi »prvak Pohorja«. Kot navdušen smučar je soustanovil pri Savinjski podružnici pomemben smučarski odsek. Načeloval je celjskemu reševalnemu odseku SPD (ustanovljen 1931 z oddelki v Lučah, Solčavi in Logarski dolini) in alpinističnemu odseku Celje (1937). Trasiral in z gorskimi vodniki je nadelal plezalno pot od Škrbine po vzhodnih pobočjih in grebenu na vrh Ojstrice v letih 1937, 1938 in 1939. Pot je od otvoritve leta 1940 poimenovana po njem.
Po drugi vojni le bil tudi odbornik PD Šentjur pri Celju. 16 let je bil gospodar najvišje postojanke Savinjske podružnice Korošice pod Ojstrico. Vsako leto je delal ture v Savinjskih in Julijskih Alpah. 34-krat je bil na Triglavu in 133-krat na Ojstrici, 4-krat na Mont Blancu, 3-krat na Matterhornu in 3-krat na Monte Rosi. Obiskal je glavne skupine Dolomitov, se povzpel na Grossglockner, Ortler, Dachstein, Hochalmspitze in Ankogel. Vodil je našo prvo odpravo v Zermatt. Bil je tudi na Grandes Jorasses in na Aiguille du Geant.

Kopinškovo ime je največkrat omenjeno kot Andrino. Pojavlja pa se tudi v drugih oblikah kot Andriano in Andrej. Kopinšek je bil tudi viden sotrudnik Planinskega vestnika in iskan planinski predavatelj. VI. redna skupščina PZS v Novi Gorici mu je 28. maja 1961 podelila srebrni častni znak, PSJ 10. novembra 1962 pa zlato značko.

Foto in vir: PV

Skupno ležišče št. 13

Zgodilo se je lani.
Nekje - na meji med Švico in Francijo - leži alpska koča v višini tritisočpetsto metrov tik ob zeleno lesketajočem se ledeniku.
Utrujeni smo sedeli v kuhinji – vdihavali različne vonje po čaju, potnih nogavicah in konservah. Greli smo se skromno in mislili na spanec. Poleg nas vodniška miza. Kmečki fantje iz Wallisa z romansko izklesanimi lobanjami, temne vprašujoče oči z nepozabnimi profili. Okoli nas so posedali turisti iz vseh dežel. Pogovor sel je sukal okoli ledenih sten, bivakov, ledeniških razpok. Govorili so o megli in novih variantah. Mi smo le na pol prisluškovali - preutrujeni smo bili, da bi nas zanimalo še kaj drugega kakor spanje. Štirinajst ur namreč smo bili na poti, večinoma nad štiritisoč visoko, skoraj ves čas v megli, pa kakšni!
Počasi je prilezla noč iz doline kakor predpotopna žival. Tema je lezla po grebenih in kupolah ledenih velikanov. Svetli, raztrgani bliski so osvetljevali sekunde dolgo razklane granitne skale pred kočo.
Brez luči sem se kotalil na skupno ležišče. Kako me je že poučila oskrbnica? Moška spalnica leži na levi – damska na desni - ali narobe? Gotovo nisem vedel več, končno mi je postalo vseeno. Ampak v življenju so ženske vedno in povsod na desni strani! Odprl sem počasi leva vrata in vstopil v neznan in zatohel prostor. Stal sem kot mesečnik - v egiptovski temi. Previdno sem otipaval po ležiščih in dognal: Vse zasedeno! Kakor mumije so ležali alpinisti zaviti na ležišču. Pri trinajsti žimnici sem potisnil čevlje pod pograd in se zleknil na žimnico.
Navdal me je nepopisen občutek miru in sreče kljub nevihti, ki je vihrala zunaj. Tam je grmelo,toča je bila po leseni strehi, obiti z bakreno pločevino, dober meter nad spečimi. Divji vihar je pretresal kočo do temeljev.
Kljub neurju sem takoj zadremal. Tedaj pa se je oglasil moj sosed z boječim, šepetajočim glasom: »Ali spite?«
»Začasno napol« sem odvrnil šepetaje.
Nato žimnica številka 12 v joku: »Oh to vreme – Tako se bojim nevihte! Ali smem k vam?«
»Prosim!« sem dejal že iz ljubezni do bližnjega. In sosed je prileze! k meni.
Rezek blisk je za trenutek posvetil skupno ležišče. Vendar dovolj, da mi je pokazal kočljiv položaj, v katerega nisem zašel po lastni krivdi. V desetinki sekunde mi je bilo jasno. Moj sosed ni mož, ampak nežna deklica., ki je poleg vsega očarljivo lepa. Brez dvoma: ležal sem v damski spalnici - v sredi med samimi nežnimi bitji. Zjasnilo se mi je popolnoma - na desno bi moral iti, tam ležijo možje.
K sreči je tako grmelo, da ni bilo mogoče govoriti. Moja »soseda«je položila svojo glavico v moje naročje popolnoma zaupno, nič hudega sluteča. Priznati moram: kljub mrazu, ki ga je veter podil skozi špranje, kljub samo eni odeji in kljub tritisočpetstometrov mi je postalo vroče, strašno vroče. Ležal sem čisto pri miru, še nikoli v življenju nisem bil tako utrujen, nikoli ne bi spal tako neskončno dolgo kakor tisto noč po naporni turi. Toda v tem kočljivem položaju sploh ni bilo misliti na spanec. Zavidal sem svoje tovariše spodaj na trdih klopeh v kuhinji. Srečniki! Spijo, smrče sanjajo mogoče o ledeniških razpokah, sekajo stopinje v strmo in ledeno severno steno - se drže za vrv in vriskajo v meglo. Jaz revež sem pa moral bedeti.
Z vsemi močmi sem iskal, kako bi se rešil iz te zagate. Eno je bilo pribito: tukaj nisem smel ostati. Mumije okoli mene ne smejo izvedeti, kdo je v njihovi sredini. Moje sladko breme ne sme zaznati, v kakem naročju je ležalo. Moja nedolžnost je bila na dlani. Ves utrujen sem zašel v temi v nepravo ležišče, na hodniku ni bilo nobene svetilke in svetloba bliska mi je prepozno razodela pomota. Toda kdo bo meni, popolnoma tujemu turistu, verjel to? Tukaj v francoski koči, kjer takšne zadeve gotovo mnogo bolj strogo obsojajo kot pri nas. Prizadevati sem si moral kolikor mogoče hitro zapustiti svojo sladko sosedo, še preden se ona ali katerakoli druga gracija prebudi še pred eno uro; ob enih namreč že začenjajo vstajati po teh planinskih kočah.
Polagoma sem privzdignil glavo in se previdno približal z ušesom njenim ustom. Mehki lasje (frizura a la Marlon Brando!) so se dotaknili mojega potnega cela. Pokojno je dihala - bilo mi je, kakor da slišim melodijo pravljice iz tisoč in ene noči - kot bi bil njen dih poslednji akord simfonije zunaj pojemajočega viharja. S prosto roko sem neslišno dvignil deklico in izvlekel levo roko izpod glave. Nadomestil sem jo z vzglavnikom, dekle dobro pokril in balansiral v temi po prstih skozi vrsto spečih žensk.
Imel sem srečo.
Zunaj na škripajočem stopnišču sem takoj sede zaspal.
Ni me zbudil mraz okoli ene ponoči, pač pa starejši gospod, ki je prišel iz moške spalnice in sem mu zapiral pot na ozkih stopnicah.
Posvetil je z žepno svetilko: »Pardon monsieur! Zdi se mi, vi ste tisti alpinist, ki je plačal ležišče št. 13 - na katerega niste mogli, ker sem ležal jaz na njem. Viteško je bilo od vas, da me niste prebudili - in res ne vem, kako vam naj to povrnem ...«

Spodaj v kuhinji je sedel oni gospod pri brleči sveči - v naši sredini. Plačal je ves naš račun kljub našemu (ne preveč energičnemu - hudič naj vzame valuto!) ugovoru.
Nismo dosti govorili, ker je njegov vodnik priganjal k odhodu. Ko je prišla dol še njegova hčerka, nam jo je v naglici predstavil. Bila je ona - št. 12 – levo …

Zunaj se je že zdanilo. Prvi žarki so poljubljali najvišje vrhove. Kakor kri je zaplapolala svetloba v žilah ledenikov in prvi seraki so grmeli po gladkih stenah. Po treh urah hoda smo dospeli do prvega senika. Moji tovariši so drveli naprej v Chamonix - civilizaciji v naročje.
Jaz sem se pa zaril v seno. Dvanajst ur sem sanjal o številki 12 - levo ...

Andrino Kopinšek
PV 1966/4 

Njegov zadnji vzpon

Veličastno se dvigajo zasnežene planine v okolici Bogatina. Ostra, dražeča svetloba slepi in ne dovoljuje gledanja brez snežnih naočnikov. Medtem ko se je v koči pričela večerna zabava, sva zlezla midva na najino ležišče: inženir iz Francije in jaz. Oba sva molčala in le pritajeni glasovi harmonike iz jedilnice so motili tišino. O čem je neki razmišljal Francoz poleg mene? Nemirno se je obračal na trdem ležišču, zaželeni sen ni hotel na njegove oči. Poznal sem ga samo bežno. Zvečer se mi je predstavil in prosil za skupno smučarsko turo za naslednji dan - kamorkoli. Ker sem bil sam, sem se prav rad odzval. Mimogrede mi je omenil, da je prišel iz Romunije, kjer je bil v neki tovarni zaposlen kot obratovodja. Sedaj pa potuje v Francijo, da se odzove vojaškemu pozivu, kajti njegova domovina je že šest mesecev v vojni. Zadnje proste dneve je hotel brž izkoristiti za nekaj zimskih tur v naših Alpah. Več nisem vedel.

Bila je še trda noč, ko sva se odpravila. Nema je stala koča v beli samoti. V kuhinji sva popila nekaj čaja in še lovila malo toplote. Oskrbnica nama je dala nekaj prigrizka v nahrbtnike ter nama noto, napol zaspana, želela srečno pot. Enakomerno se je vilo najina smučina navkreber. Tu in tam sva uživala v kratkih spustih. Mesec je lil svojo srebrnomodro svetlobo od zasneženih bokov gora v belo vijugasto smučino, ki je ostajala za nama in se kopala v tej mehki svetlobi tja dol, prav do koče. Prav nič ni motilo božanske tišine tam gori na višini dva tisoč metrov. Niti besedice nisva spregovorila. S kakšnimi mislimi se je le ukvarjal moj spremljevalec? Drsel je v elegantnih vijugah pred menoj. Bil je dober smučar. To sem opazil že po prvi uri, ko sem prevzel vodstvo na sedlu.
Vzhajajoče sonce je poljubljalo skrajne vrhove in kmalu nato razlilo svojo rožnato luč v dolino. Najina okolica je žarela v treh barvah - v beli, modri in rožnati. Pokrajina je bila videti kot pastelna slika. Pogled se nama je odpiral tja daleč v Italijo.
Sedela sva na najvišjem vrhu. Dve majhni bitji, obdani od snega, nebesnega svoda, vetra, časa in večnosti. Počasi sva odstranila kože raz smuči ter razprostrla nekaj mokrih stvari na soncu. Mladi mož je pričel prvi govoriti: »Menda me ne boste popolnoma razumeli, če vam sedaj povem, da je najbrže - morda celo gotovo - to zadnja smučarska tura v mojem življenju. Zadnja, ki bo zaključila vrsto tolikih v domovini, v Švici, v Pirenejih in na Tirolskem !«
»Ne - nikakor ne!« sem odgovoril.
»Morate namreč vedeti, da potujem že jutri domov k svoji materi v Dijon in nato takoj dalje na fronto. Po preteku enega tedna bom že nekje v kakem bunkerju naše prve bojne linije.«
»Vi ste nekoliko črnogled.«
Izpraznil je svojo pipo na kandaharskem stremenu ter počasi razmazal po zarjavelem čelu belo kremo.
»Da, samo mater še imam. Edini sin. Moj oče je padel v prvi svetovni vojni!«
Molčal sem. Skozi črne naočnike sem opazoval, kako je veter trgal snežne zastave na grebenih.
»Sčasoma,« je nadaljeval Francoz, »postane človek kljub vsem idealom, mladosti in zdravju in celo kljub ljubezni in dobri službi pesimist! Ko je moj oče padel, sem bil še dijak - 16 let star. Takrat je moja mama od žalosti skoraj zblaznela. Če izgubimo človeka, ki nam je bil najbližji - tako je dejala vsa obupano - se nam zdi vse, kar je bilo dosedaj, kar je in kar bo še sledilo, popolnoma brezpomembno. Za vsakega človeka ima življenje določen smisel; ženi ga predstavlja njen mož! To so bile zopet in zopet njene besede. Tolažil sem jo s tem, da je bila pač vojna. Vsakdo ima nekoga in če bi vsak zaradi tega ostal doma, nikdar ne bi dosegli zmage in miru. Žrtvoval je svoje življenje za domovino, da bi zagotovil bodočemu rodu obstoj, ali jasneje povedano: padel je za večni mir.«
Na to nisem našel odgovora.
»Danes ne mislim več tako. Danes slutim, da sva izgubila takrat hkrati vse: moja mati svojega moža, jaz pa svojega očeta - za prazen nič. Kajti, ako on svojega življenja ni žrtvoval za to, da bi nam prinesel mir in svobodo, potem njegova smrt ni imela smisla. Moja mati je bila prevarana ter za njo sedaj ni nobene tolažbe več - kakorkoli ji stvari predstavljam.«
Pomolčal je.
»Bilo je julija 1919. leta. Nad razrvanimi polji ob Sommi in Marni je pripekalo sonce – bleščeče sonce miru. Ta mir je bil tisti, ki je brezkončnim vrstam lesenih, belih križev dajal globok, smisel. Smisel, ki je blažil in sušil solze. Z materjo sva takrat stala ob očetovem grobu. Drhtel sem. kajti nisem se čutil dovolj močnega. da bi umiril bol svoje osivele matere. Toda, saj nisem imel koga tolažiti. kajti stala je s strogo odločnostjo pred gomilico, ki je krila v sebi njeno vse. ter občutila, da se to njeno vse ne bo nikoli več povrnilo. Sklonila se je nod to rjavo zemljo, uravnala jo s svojo bledo roko, kakor bi hotela bolniku popraviti blazine, da bi mu bilo udobneje. To je tista gesta milijonov žena, milijonov mater ob grobovih 'njihovih najdražjih. Poljubila me je zadržanih solz. Razumel sem jo in bil sem globoko hvaležen za toliko hrabrost.«
Zopet je molčal. Nekje v daljavi se je sprožil plaz.
»Leto za letom sva hodila to težko pot k lesenemu križu, pod katerim je ležal on, poleg neštetih, ki jih je doletela ista smrt. In sedaj se vračam domov, pa ne vem, kako ji naj obrazložim moj odhod na fronto - ne da bi lagal. Bojim se tega svidenja, a še mnogo bolj slovesa.«
Utihnil je. Pogledal je na uro ter pokazal proti koči. Razumel sem ga. »Leica« je še lovila nekaj spominov, potem sva si pritrdila smuči. In že sva rezala smučine v lepi. Nepretrgani vožnji kar v dolino do koče.
Še isti dan sva se poslovila. Dobil sem naslov njegove matere in obljubil, da bom posnetke naše skupne ture poslal njej. Dolgo sem gledal za njim, ko se je odsmučal v dolino. Spodaj, pred gozdom je še enkrat zavriskal in mahal v slovo.
»Bon voyage!« sem zavpil. Potem ga ni bilo več.
Še dolgo sem gledal na zasneženo gladino Bohinjskega jezera ...

Prišel je maj, potem junij in julij 1940. Velika ofenziva na zapadu je šla h koncu. Julija je dosegla zmeda v Franciji svoj višek. Ogromne vojske so bile že razbite. Prestrašene in obupane so iskale žene svoje može in sinove. Otroci so iskali starše, roditelji so povpraševali po svojih otrokih. A malokdo je vedel dati komu kako pojasnilo. Uradni aparat je odpovedal v tem obupnem preseljevanju narodov. Je mož še živ? Otrok ranjen? Brat ubit? Oče na varnem? Ne gori morda hiša? Še stoji hlev? Do kod so prodrli Nemci? Je bil to zadnji letalski napad? - Vse je tavalo brez pravega cilja, brez smisla. Brezdomci, tujci v lastni domovini! Moderni pekel v deželi vzorne civilizacije. Inferno v dvajsetem stoletju.
Avgusta sem prejel pismo iz Marseilla. Na kratko mi je pisal neki pater v imenu tja pobegle. Bolne inženirjeve matere. Zahvaljevala se je za lepe posnetke naših zasneženih planin, ki bi njenega sina bili gotovo zelo razveselili. Henri (tako mu je bilo ime) je padel 8. ali 9. junija 1940 ob isti reki kakor pred leti njegov oče. To je bilo vse.
Za dodatek je prosil pater, naj ne odgovorim na pismo, češ da gospa itak nima stalnega bivališča ali naslova. Potem pa ker dvomi, da bo stara gospa še dolgo živela ...
Nisem odgovoril. Kdo neki bi našel odgovor na tako pismo? Kdo?

 Andrino Kopinšek
Planinski vestnik 1967/4