Iskanje Prekmandlca: Križarjenje po poteh Lada Božiča
Kar nekaj let je že, kar »graparim« v naših grapah. Vedno me nosi, prepuščam se trenutnim izzivom in obpotnim dražljajem. Teh mi je v izobilju natrosil Lado Božič, pisec neštetih potopisov. Kako ne bi? Poti je res veliko, a te, ki so nama najlepše, so skupne. Najdba njegovih prispevkov v Planinskem vestniku mi je bilo svetlo darilo v »tmorni« jeseni.
In berem: »Tokrat sem bil v gosteh pri nekaterih svojih prijateljih in znancih ... Da se razumemo. Gre za vrhove in grebene …
V svoje prijatelje zrem. V njihov včerajšnji, današnji in jutrišnji dan. ... Prvi se je oglasil moj vis-a-vis Tisovec (938m), najvišji v tej belški družini, najmogočnejši in najsilovitejši.«
In v njegovem »jutrišnjim dnevu« sem šla. Resnično sem si želela s tem delom med Strugom, Zadloško kotlino in Idrijsko Belo postati domača, spoznajte ga še vi ...
Današnja izmera Tisovega vrha je 912 metrov. Izpod njega v Idrijsko Belo pada pahljača štirih manjših grebenov, med njimi pa plitve krnice.
Prva je krnica s kmetijo pri Lavrinu, tudi Strojnca imenovana, z istoimenskim potokom (nekdaj strojarna).
Sledi mu greben, ki se ob rojstvu imenuje Čmrljevec, malo si oddahne pri Kodru, nato pa kot Modrasovše pade v Idrijco pod Pustim logom, danes živahno naselje z vikendi.
Nato je na vrsti krnica izpod izpostavljenega Kotenskega roba, amfiteater z zapuščeno kmetijo v Rejcovšu, ki se pod njo zapre in med Modrasovšem in naslednjim Avševcem je komaj prostora za vodo, stezica že visi v bregu. Do Avševca, ki se izteče k že dolinskemu Guzlju, priteče glavna pot iz Zadloga.
Greben se proti vzhodu spusti k Trnovcu, njena vodnata grapa združena iz dveh potokov je Potok. Grič zapira najplitvejšo krnico s kar štirimi hišami. Najvišja je pri Tomažku, tik pod Zadlogom, sledi ji Majnik na dolini, Ipavec in Kogej. Še poslednjič se za njimi svet dvigne proti Klobučanom in tam za njimi pade v Strug, skoraj neprehoden svet, med Idrijco in Idrijskim logom.
To je svet na levi strani Idrijske Bele, ki ga vozeč od Fežnarja proti Lajštu sploh ne zaznaš, vidiš le delček Avševca. A za njim - plisé grebenov, višjih in nižjih, vsi s potkami, starimi, shojenimi ali gamsjimi. Krnice, ene globlje, druge plitvejše, z vodo ali brez, vse pa s hišami, naseljenimi, zapuščenimi, ali že z vase se pogrezajočimi.
Ob obisku pa boste, začutili še ljudi, potopili se boste v njihov včerajšni dan. Vaši sopotniki hitijo k maši v Črni Vrh, proti šoli v Zadlog ali Čekovnik, hitijo z bremenom v Majnikov mlin, na delo v Idrijski rudnik. In mogoče se vas bo tam v krnici dotaknila še vedno blodeča duša dekle, ki je s skokom čez Kotenski rob rešila svoje dostojanstvo, noseč v sebi sad gospodarjevega poželenja. Morda ...
Mojega križarjenja na domačem pragu je za cel dopust, zelo umirjeno, jesensko megleno, a brez Ladovega vodenja bi trajalo še veliko dlje. Ta dlan je le četrtina njegovega prispevka. Kam me bo »neslo« naslednjič? Stopila sem na »Gamsjo transverzalo«, bom nadaljevala?
Anka Vončina