Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Je na internetu res vse dovoljeno?

Nedelo, 21.03.2004 – Helena Kocmur: Nekateri strokovnjaki menijo, da ne bi smeli dovoliti objavljanja vsebin, ki žalijo ljudi ali spodbujajo k nestrpnostim …

Je na internetu res vse dovoljeno?


Nekateri strokovnjaki menijo, da ne bi smeli dovoliti objavljanja vsebin, ki žalijo ljudi ali spodbujajo k nestrpnostim, drugi zagovarjajo neomejeno svobodo govora – Klepetalnice so poligon za izlivanje žolča, zmerljivk in nestrpnosti.


Spletne strani, med drugim klepetalnice in forumi nekaterih podjetij in javnih medijev, so postale poligon za izlivanje žolča, nestrpnosti in sovraštva do najrazličnejših družbenih skupin ali posameznikov, pa tudi sredstvo za razgaljanje zasebnosti. Zaradi zlorab elektronskih medijev so se v nekaterih državah že odločili za nadzor nad internetom, pri čemer so odgovornost za objavljene vsebine naprtili lastnikom spletnih strani. Pri nas veljajo na tem področju zelo ohlapna pravila, saj v resnici nihče za nič ne odgovarja, kar je med drugim opaziti tudi v klepetalnici kinematografskega podjetja Kolosej. V forumu www.kolosej.si, v katerem naj bi gledalci izmenjali vtise o filmu Dergi in Roza v kraljestvu svizca, se je namreč sprožil plaz neokusnih in sovražnih nacionalističnih zmerljivk ter predlogov, kako se znebiti »motečih« skupin prebivalcev. Zapisi so na strani nemoteno obtičali več kot tri mesece. Zoper morebitne tožbe so se v Koloseju zavarovali z izjavo, da mnenja piscev niso povezana z uradnimi stališči Koloseja ali Ljubljanskih kinematografov. V mnenja, piše, posegajo samo v skrajnih primerih, ko gre za spodbujanje nestrpnosti ali navajanje h kriminalnim dejanjem, in zanje ne odgovarjajo. Tako je, vsaj zanje, problem rešen – urejanje ali vodenje debate na klepetalnici je pravzaprav nepotrebno, saj se podjetju ni treba odzivati na izjave, za katere »ne odgovarja«. Ogorčenemu obiskovalcu njihove spletne strani, ki je na Kolosej naslovil pritožbo, so iz tamkajšnje marketinške službe odgovorili, da so spletni forumi po definiciji polni smeti, razen v izjemnih primerih, ko gre za določene tematike ali ko se je treba registrirati.V slednjem primeru potem forum kar zamre. Za filtre se niso odločili, saj bodo uporabniki vedno našli način, da izrazijo tisto, kar se jim zdi, da morajo, tudi za cenzuro se zelo redko odločajo: njihovo občinstvo je pač tako, da ga bi težko prevzgojili. Neumnosti in iznajdljivosti ljudi da oni ne morejo preprečiti. V Koloseju razmišljajo, da bi vendarle začeli označevati sporočila kot vredna ogleda in neprimerna, so odvrnili na naše poizvedovanje.

O tem, ali je mogoče spletno klepetalnico časopisa učinkovito voditi in urejati, ne da bi bilo treba uvesti »cenzuro«, smo se pozanimali pri odgovornem uredniku Dela Darijanu Koširju. Kakor praví, je bil internetni forum Dela, namenjen zunanjim uporabnikom, sprva bolj prepuščen samemu sebi, zato se je na njem pogosto pojavljalo precej zapisov, ki so žalili skupine ali posameznike. »Že v uvodu sem prosil vse udeležence, naj bodo pri pisanju korektni in naj ne žalijo, saj da bomo vse neprimerne vsebine zbrisali. Na to se je vsul plaz zmerljivk, češ da sem cenzor, metla in ne vem kaj še vse. Potem sem pravila omilil, tako da smo pisce sproti opozarjali na neprimernost njihovih izjav,« pravi urednik Dela. »Kmalu smo ugotovili, da bi vendarle potrebovali rednega moderatorja klepetalnice, delno zato, ker je to v skladu s kakovostno podobo naše časopisne hiše, pa tudi zaradi žeIje sodelujočih, da bi nekdo odgovarjal na zastavljena vprašanja. Sicer so pravila klepetalnice veliko ohlapnejša kot pri pismih bralcev, saj je razprava mogoča na katerokoli temo, pa tudi na slog in način izražanja ne moremo vplivati, vendar lahko v primerih, ko pisca preveč zanese - z nestrpnostjo ali žaljivkami - moderator zadevo umiri, čeprav ne z brisanjem zapisanega, ampak z opozarjanjem. To največkrat zaleže. Zgodilo se je že, da sem pisca opozoril osebno, po elektronski poští, potem pa je sam priznal, da je pretiraval, in je prenehal izlivati žolč. Ker se morajo vsi sodelujoči na našem forumu registrirati kot imetniki elektronskega naslova, jih je torej povsem lahko izslediti in jih opozoriti. Potem ko smo v forum uvedli moderatorja in nekakšen red, se je marsikaj izboljšalo - število stalnih uporabnikov se je bistveno povečalo, s 50 na 250, dvignila se je kultura dialoga, zdaj je večja raznovrstnost tem, hkrati pa je mogoče preprečiti najhujše izpade vročekrvnežev.«

Kratenje z ustavo določenih pravic


Po izkušnjah doc. dr. Sandre Bašič Hrvatin, predavateljice na Fakulteti za družbene vede, Kolosejeva stran še zdaleč ni edina, na kateri se bohotijo izlivi sovraštva in nestrpnosti do posameznikov ali skupin. Zlasti problematične so spletne klepetalnice nekaterih časopisov, denimo, v katerih je mogoče brez kakršnega koli uredniškega poseganja objavljati žaljivke, nacionalistične izjave, kletvice, skratka vse, kar si kdorkoli želi zapisati o zanj motečem posamezniku ali skupini. Internetne klepetalnice so postale sredstvo zaobhajanja strogo zastavljenih pravil pisem bralcev, v katerih pač ni mogoče vsega objaviti. Kljub vsemu v njih ne bi smelo biti vse dovoljeno, meni Sandra Bašič Hrvatin. »Prepričana sem, da so internetne klepetalnice javni medij, tudi zato, ker z zakonom niso razvrščene v skupino publikacij, ki to niso. Pravila o njihovem delovanju pa so v tem primeru jasno zapisana v zakonu o medijih. Med njimi je tudi prepoved spodbujanja nestrpnosti. Če dopustimo, da vsakdo pove, kar hoče, zlorabljamo javni prostor. Klepetalnice bi morale imeti odgovorno osebo (urednika), da bi skrbela za vsebine in ustavila izražanje nestrpnih in sovražnih idej, ki so v nasprotju z ustavo. Preprosto ne bi smeli objaviti vsega, kar prispe po e-pošti.« V klepetalnicah časopisov, denimo, lahko bralci hitro odgovorijo na kakšen članek, napišejo svoje mnenje, izrazijo svoj pogled, vendar meje morajo obstajati. »Prepričana sem, da bi moral časopis ali podjetje odgovarjati za to, če na svojih spletnih straneh dopušča zapise, ki žalijo posameznike ali družbene skupine,« meni Sandra Bašič Hrvatin. »Pisanje mnenj o vsebini člankov je nekaj povsem drugega kot dopuščanje zapisov, v katerih se ljudje ne odzivajo na pisanje novinarja, ampak enostavno najdejo prostor, kjer ni pravil, in ga zlorabijo za pisanje stvari, ki bi bile sicer v teh istih medijih prepovedane. « Kultura komunikacije je pri nas na nizki ravni, saj nihče več ne problematizira, da se o določenih skupinah govori na diskriminatoren način, meni Bašičeva. »Ne verjamem, da obstajajo vzgojno-izobraževalni mehanizmi, ki bi spremenili ljudi, da ne bi več izražali nestrpnosti ali sovraštva. To bodo počeli, dokler bodo imeli priložnost in dokler se bo to dopuščalo. Takšno početje je treba preprečiti, ne pa da se morajo tisti, ki so tarče napadov, nanj navaditi.«

Neomejena svoboda govora?


Drugačno mnenje ima Mišo Alkalaj z Inštituta Jožefa Stefana, ki izražanje v spletnih klepetalnicah povezuje s pravico do svobode govora: »Če zagovarjamo svobodo govora le za tiste, s katerimi se strinjamo, potem nismo nič bolj strpni kot Hitler ali Stalin. Če se hočemo pohvaliti, da kaj bolj spoštujemo svobodo izražanja, moramo braniti pravico do svobodne besede za tiste, s katerimi se ne strinjamo. Ali kakor je rekel Voltaire: "Gnusi se mi, kar govorite, a sem se pripravljen do smrti boriti za vašo pravico, da to izrečete." V krogih, kjer se že dalj časa ukvarjamo z internetom, ga pojmujemo predvsem kot komunikacijski medij. Če se s stališčem, izraženim v klepetalnici, ne strinjamo, lahko nanj odgovorimo ali si celo postavimo lastno spletno stran, ki zastopa nasproten pogled. Nihče nam tega ne more preprečiti. Vsaj po mojem mnenju moramo na spletu tolerirati vse tisto, kar smo sicer pripravljeni dopustiti v dvostranskih pogovorih.« Čeprav vse, kar se pojavi na internetu, prebere veliko ljudi, to ne more biti razlog za uvajanje cenzure, meni Alkalaj. Prav tako, je prepričan, je vprašanje dopustnosti izjav nemogoče razrešiti z današnjimi pravnimi instrumenti. Nacionalne zakonodaje ali pravni postopki ne morejo na smiselen način posegati v nekaj, kar je po naravi mednarodno, nadnacionalno. Če bi se odločili, da so neke teme ali stališča nedopustni in bi njihovo objavo na strežnikih v Sloveniji prepovedali, bi se pač preselile drugam in zato ne bi bile nič manj dostopne. »Čas je torej, da se sprijaznimo z dejstvi: interneta ni mogoče cenzurirati, vsak lahko v njem izrazi svoje mnenje. Bolje bo, da se naučimo razumeti ali vsaj tolerirati izjave, s katerimi se ne strinjamo,« pravi Alkalaj. Vprimeru podjetja, ki na svojih spletnih straneh kaj trži, se morda celo splača biti nadpovprečno strpen, da ne užali potencialnih kupcev, razlaga Alkalaj. Kajti nedvomno bo tisti, čigar prispevek bo »cenzuriran«, to zameril.

Spletne klepetalnice niso javni medij!


Morda je res težko nadzirati vse internetne strani, ki jih posamezniki postavljajo na strežnikih po vsem svetu in jih obiskuje peščica privržencev. Kaj pa, ko gre za stran pomembnega slovenskega podjetja ali časopisa, ki jo obiskuje veliko ljudi? Je tudi v tem primeru dopustno vse, kar kdo napiše? Kakor pravi Ivan Pal, edini inšpektor za medije na ministrstvu za kulturo, spletne klepetalnice zagotovo niso javni medij, zato jih medijski zakon ne zadeva. Ti forumi nimajo uredniško oblikovanih programskih vsebin, prav tako pri njih ne gre za sporočanje informacij in mnenj javnega značaja, ampak zgolj za neka osebna stališča posameznikov. In ko v teh primerih trčita obe z ustavo določeni pravici – svoboda govora na eni strani in prepoved širjenja nestrpnosti in žalitev na drugi – nastopi kazenski zakonik. Po njem (169. člen) so namreč dejanja zoper čast in ime kazniva z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev. Kot pravi člen 300 KZ, se z do dvema letoma zapora kaznuje tudi izzivanje in razpihovanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva ali širjenja idej o večvrednosti ene rase nad drugo, z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta pa se kaznuje dokazana nezakonita uporaba osebnih podatkov. Za vse, kar se zapiše v internetnih klepetalnicah, so odgovorni pisci sami, in ne postavljavci strani. Tem se niti ni treba zaščititi, češ da z zapisom nimajo nič skupnega, tako da so takšne izjave navedene zgolj zaradi lepšega. Kljub vsemu preseneča, pravi Pal, da resna podjetja dopuščajo na svojih spletnih straneh izlivanje mnenj in občutij na najbolj nizkotni ravni. S tem zagotovo škodijo svojemu poslovnemu ugledu.

Kako je s pregonom storilcev?


Nenazadnje lahko vsaka fizična oseba odpre svojo stran in na njej zbira najrazličnejše informacije, mnenja in ideje. Pal zato predlaga, da naj postavljavci klepetalnic, kadar tok pisanja zaide iz načrtovane smeri ali postane celo kaznivo, stran za nekaj časa umaknejo, sporna besedila pa lahko tudi pobrišejo. V teoriji bi lahko policija s svojimi metodami odkrila vsakogar, ki bi v klepetalnicah širil verske, rasne ali osebne nestrpnosti in žaljivke, četudi bi se pisci skrivali za psevdonimi. V praksi je to težje izvedljivo – velikokrat je treba potem še dokazati naklep, kar je dokaj težko, v poplavi internetnih komunikacij pa je skorajda nemogoče izslediti kršitelje zakona, zlasti tiste, ki objavljajo prek tujih strežnikov. V takšnih primerih je nujno mednarodno sodelovanje policij. Podatek, da je slovenska policija leta 2002 obravnavala vsega skupaj štiri primere izzivanja ali razpihovanja sovraštva – od tega ni bilo niti enega primera z interneta – govori, da je to področje povsem neobvladano. Podobno je tudi drugod do svetu, zlasti zaradi pojava neonacističnih in otroškopornografskih vsebin pa so se številne države (med njimi tudi ZDA, Kanada in Nemčija) že začele odločati za bolj ali manj učinkovito cenzuriranje in nadzor nad internetom ter kaznovanje lastnikov spletnih strežnikov, ki so kršili zakonodajo. Pri nas se za takšne ukrepe še nismo odločili.

Helena Kocmur


Naša poobjava je deloma okrnjena, objavljenemu v Delo fax smo dodali besede urednika, ki so bile natisnjene le v "papirni izdaji", - članek, ki v Nedelu zavzema celo stran - in manjkata obe fotografiji.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Je na internetu res vse dovoljeno?"

Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti