Most - Alenka Pergar: Ob 210. obletnici Staničevega prvopristopništva. V davnih časih je živel okruten kralj po imenu Watzmann, ki ni maral ne ljudi ne živali. ...
S svojimi krvoločnimi psi se je podil po gozdovih in pred njimi ni bil varen nihče. Za njimi pa so dirjali žena in njegovih sedem otrok, okrutnih kot on sam. Nekoč so podivjani psi napadi in umorili pastirjevo mlado družinico, kralj pa se je ob tem hudobno smejal. Takrat je Bogu pošlo potrpljenje; kralja in njegovo družino je spremenil v gore, ki še danes kot večni opomin stojijo tam.
Berchtesgadenske Alpe, vzhodne Bavarske Alpe, sestavlja devet gorskih verig, od katerih je pogorje Watzmann najbolj znano, zavzema pa tudi osrednjo lego. S svojimi 2.713 metri Watzmann slovi kot drugi navišji vrh Nemčije, zaradi nedosegljivosti pa je že od nekdaj burkal človeško domišljijo, ki je okrog njega spletla legendo.
Domišljijo pa je dodobra razburkal tudi Valentinu Staniču, doma iz Bodreža pri Kanalu ob Soči, takrat mlademu študentu teologije v Salzburgu, sicer pa vsestranskemu učenjaku, človekoljubu, hribolazcu in alpinistu, ki so ga še posebej privlačili nedostopni vrhovi. Nekje med 8. avgustom in 6. septembrom 1800 naj bi se Stanič odpravil na predvrh Watzmanna, Hocheck, motilo pa ga je, da mu je do takrat še neosvojena Mittelspitze zapirala pogled na Veliki Klek/Groβglockner, na katerem je s prvopristopniki stal nekaj dni prej. Tako se je po skrajno nevarni in dotlej še neprehojeni "poti" odpravil naprej ... in dosegel najvišji vrh Watzmanna, izmeril njegovo višino in natančno opisal pot.
Po poteh največjega alpinista svoje dobe
Dr. Arnošt Brilej je zapisal - Valentin Stanič, Prvi slovenski alpinist, Gore in ljudje, 1947: »Valentin Stanič je bil največji evropski alpinist svoje dobe. Ne Nemci ne Angleži, ki so imeli najpomembnejše odkrivalce Alp v drugi polovici 19. stoletja, v začetku tistega stoletja nimajo osebnosti, ki bi se lahko vsaj približno postavila ob bok temu gorniku in gorniškemu pisatelju … Samoten hodi v gore, samoten odkriva prvenstvene pristope, samoten pleza, samoten teši in zadovoljuje željo po dejanju, pustolovščini, doživetju, nevarnosti, prvenstvu, tisto željo, kije k velikim dejanjem in storitvam gnala posameznike, družbe, ljudstva.« Lahko bi rekli, da smo imeli že takrat svojega Tomaža Humarja.
Prav tja smo se namenili tudi mi. Že od daleč sem jih ugledala, gručo goriških gorniških navdušencev; okrog njih so bili kot menhirji posejani prenapolnjeni nahrbtniki in začutila sem tisto, tako znano vsakično vznemirjenje, ki ga prinaša pričakovanje nove pustolovščine. Nekateri so se na Watzmann že povzpeli, nekateri že večkrat, za večino pa je tura predstavljala še neznan gorski svet. In seveda je nas, tiste, ki gremo prvič, zanimalo, kako je tam ... In smo radovedno spraševali.
Končno je prispel avtobus, ob njegove šipe pa radovedno prilepljena že močno razigrana druščina ajdovskih planincev. Nekako smo stlačili nahrbtnike in gojzerje v že kar zapolnjen prtljažnik in okrog enih zjutraj končno krenili na pot. Zavijugali smo po Soški dolini in postopoma se je avtobus, spotoma so se nanj povzpeli še zadnji, kanalski planinci, napolnil tako rekoč do zadnjega kotička. Meje držav so neopazno ostajale za nami in po preždetih urah se je pričelo izrisovati turobno, deževno jutro. V Berchtesgadnu so nas ljudje pričakali z dežniki. Ni nas preveč vleklo v vlažno jutro.
Do Orlovega gnezda ...
Večglavo pogorje Watzmann se dviga iznad slikovite alpske doline Berchtesgaden in njenega čarobnega jezera Königsee in ustvarja romantično gorsko kuliso, ki je sloves tega konca sveta ponesla daleč v svet. Leta 1978 je bilo območje proglašeno za Narodni park.
Ob vznožju Watzmanna počiva v strme stene zajedeno, fjordsko razpotegnjeno, 8 kilometrov dolgo in do 188 metrov globoko ledeniško jezero Königsee. Na njegovem koncu, na ravninskem polotočku, sameva baročna romarska cerkvica svetega Jerneja (zgrajena 1. 1700), in zdi se, kot bi se dvigala naravnost iz vodne gladine. Zaradi strmih sten vsenaokrog je dosegljiva le z ladjico na električni pogon.
Berchtesgaden pa ni tako obiskan le zaradi presežkov narave, slovi namreč tudi po rudniku soli, ki deluje že od leta 1517 in si ga je z vlakcem in v oblačilih rudarjev mogoče ogledati. Za turiste sta zanimiva tudi planinski in narodni muzej.
Najobskurnejša turistična atrakcija pa je prav gotovo Orlovo gnezdo (Adlersnest), Hitlerjeva rezidenca, zgrajena visoko na hribu Obersalzburg (1.835m), na točki, od koder so se s kamnite terase nacisti nekdaj razgledovali po »germanskih« lepotah, slavili zmage in menda tam celo načrtovali napad na Sovjetsko zvezo.
Po nekakšni sreči se je dež unesel, oprtali smo si nahrbtnike in »kolona« se je pričela vzpenjati skozi gozd. Spričo slabega vremena je bil cilj tega dne le koča Watzmannhaus (1930 m), do samega vrha pa naj bi se povzpeli naslednjega dne. Vendar nebo ni bilo dolgo usmiljeno in iz nizkih oblakov je kmalu spet pričelo pršeti. Nahrbtnikom smo nadeli nepremočljiva zaščitna »oblačila« vseh barv, sami pa se ogrnili v pelerine, tako da je zdaj že močno razpršena kolona izgledala kot druščina živopisanih balonov, ki se počasi dviga proti nebu. Gozd so zamenjali sočni, mokri pašniki, polni zelišč in gorskega cvetja, z njih pa so nas ravnodušno opazovale krave.
Spominsko ploščo je leta 1999, ob dvestoti obletnici prvopristopništva - ker je bilo do takrat še nejasno ali je Stanič osvojil vrh l.1799 ali 1800, se je praznovanje pričelo leta 1999, kasneje pa je Dr. Tatjana Peterlin Neumaier ugotovila, da se je to zgodilo l.1800 – postavilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Tudi v koči ima Stanič svoj kotiček s portretom in slovensko zastavo (naročiti je mogoče tudi Staničevo enolončnico), slovenski planinci pa so v njej zelo dobrodošli. Zaradi vremena je bila koča nabito polna, nas pa je že čakal »slovenski kotiček«. Za šipami je bila zgolj bela megla, mi pa smo posedli naokrog, jeziki so se razvezali, mize obložile z dobrotami, seveda ni manjkala pesem, nepogrešljiva spremljevalka slovenskih planincev.
Proti vrhu
Na vrh naj bi krenili že navsezgodaj. Napovedan je bil sončen dan, vendar jutranji pogled skozi okno ni obetal. A kmalu se je nebo pričelo jasniti in ob petih in nekaj čez smo, kar brez jutranje kave, krenili navzgor. Po kakšnih dveh urah vzpona po skalnato gruščnatem pobočju, kije bilo na strmejših odsekih zavarovano z jeklenico, smo dosegli Hocheck (2.651 m). Nenadoma se je pred nami prikazal sam glavni vrh, Mittelspitze (2.713 m), ki se je ponosno dvigal in vabil še više, njegov križ pa je poblistaval v soncu. »Veličastna narava« je bila priljubljen motiv romantikov, saj so v njej častili povzdignjenost nad običajnim življenjem. Tako si je Watzmann za motiv izbral celo Caspar David Friedrich (l.1824)- slovit nemški slikar v času romantike.
Samo za pogumne
Večina se je opremila z varovalnimi pasovi in s čeladami, nekateri pa smo se iz takšnih in drugačnih razlogov odločili, da počakamo tu. Nadaljevanje predstavlja zavarovana plezalna pot, ki vodi prek izpostavljenega grebena, nato pa se ob jeklenici strmo vzpne do samega vrha. Pogorje je sestavljeno iz treh glavnih vrhov: Hocheck (2.651 m), Mittelspitze (2.713 m) in Südspitze (2.712 m). Ker triglavi Watzmann s svojimi grebeni nekoliko spominja na naš najvišji vrh, so ga slovenski gorniki poimenovali nemški Triglav. Slovita in zloglasna je Watzmannova vzhodna stena, saj s svojimi 1.800 metri predstavlja najvišjo steno vzhodnih Alp, alpinistični vzponi nanjo pa so terjali že veliko življenj. Z očmi smo sledili drobnim postavam, ki so se približevale vrhu, dokler se na njem niso izoblikovale v oddaljen grozd in samo slutili smo lahko zadovoljstvo, ki jih je prevzelo ob doseženem cilju in ob širnih razgledih čez vršace. Z Watzmanna se namreč vidi sam Veliki Klek! Groβglockner.
Spet pri koči smo se, kako drugače kot prejšnji dan, utrujeni in zadovoljni predajali sončnim žarkom. S terase se je nudil bizaren pogled na nasprotno stran doline, kjer je, trdno vkopano v hrib, stalo Orlovo gnezdo.
Sestopa v dolino - kot je to običajno - kar ni hotelo biti konca. Po neskončni hoji se je, izza debel, nekje na dnu, zasvetlikala hladna in mirna jezerska gladina. Za ladjico in obisk cerkvice sv. Jerneja smo bili pač prepozni, žal smo se tudi pred Orlovim gnezdom znašli pred »zaprtimi vrati«. Tako smo spili še zadnje pivo, Watzmann pa je začel postajati spomin.
Alenka Pergar