Gorenjski glas, GG Plus, Miha Naglič: V začetku tega leta (26. januarja) je minilo sto let od rojstva (25. decembra pa jih bo že 15 let od smrti) Marijana Lipovška, ene najbolj prepoznavnih osebnosti slovenske glasbe in gorništva v 20. stoletju.
Ob tem je založba Modrijan naredila še eno prav lepo potezo, poskrbela je za tretjo izdajo njegove legendarne planinske knjige, ki je prvič izšla pod naslovom Steze, smučišča in skale (1962), drugič kot Steze, skale in smučišča (1978), v tretje pod naslovom Kje so tiste steze. Odlično spremno besedo k novi izdaji je napisal Vladimir Habjan (Večno hrepenenje in iskanje lepot), avtorjev fotografski opus je posebej izpostavil France Stele (Marijan Lipovšek – tudi izvrsten fotograf). Ob izidu te knjige lahko obžalujemo samo dejstvo, da se nihče ni spomnil na ponatis knjige druge planinske legende – Franceta Avčina (Kjer tišina šepeta), ki je bil Lipovškov sodobnik in se je prav tako rodil pred sto leti, 6. oktobra 1910.
Marijan Lipovšek, Kje so tiste steze, Modrijan, Ljubljana, 2010,
Da si pričaramo Lipovškov edinstveni način pisanja, preberimo izbrani odlomek. »Polnoč ... Zvezde. Stopim na rob vrtače in takoj vidim, kje sva. Visoko nad potjo na Komno, malo na desno od Globoke. Bohinjski Migovec in Konjski vrh sta se črtala v nočno nebo. Mesec je hodil nekje za grebeni, nad nama pa je svetila severnica. Kar Janek pridušeno zavpije, naj pridem k njemu. Stal je na oni strani vrtače in strmel nekam v pečevje. 'Dve črni živali!' mi razburjeno zašepeta. Napenjam oči, iščem, pa ne vidim in ne vidim nič. 'Morda so ljudje?' vprašam. 'Ne, ovce! Veš kaj, prinesi svetilko, jim bova posvetila!' reče. Ena-dve skočim po svetilko in kot bi mignil, sem nazaj pri Janeku, ki se nekoliko trese. 'Čakaj,' pravim, 'zdaj ju bova!' Svetim tu, svetim tam – črni živali pa sta izginili kot dva strahova. 'Ali so tu volkovi?' me vpraša Janek s stisnjenim glasom. 'Ne, medvedi. Včasih gre kakšen tu čez,' mu pravim. Obupano me pogleda, jaz pa sem zaspan, da komaj stojim, in niso mi mar vsi medvedi Ljudske republike Slovenije. Zato greva nazaj v vrtačo in zaspiva. Zjutraj ob pol petih ... Oblačno je in vlažno diši po jugu. Ne mudi se nama, zato še malo zadremava. Ob šestih se nebo stemni. Na tolminski strani grmi. Vse bliže. Hitro stlačiva svoje reči v oprtnika in se pokrijeva. Že udari po naju sodra, da je veselje. Ropota kakor raglja. Nekje nekajkrat trešči, midva pa srečno prebijeva hudo uro v svojem 'stanovanju'. Komaj je vihre konec, skočiva izpod zavetne pelerine na plano. Prelepi tron Triglava v temačni modri barvi strmi onstran bohinjske globeli v oblake. Čez Komno se vlečejo megleni svaljki, tam proti severovzhodu pa plava črna stena, ki naju je požegnala s svojim ledenim semenom.«
Lepo, mar ne! Prebrali ste utrinek iz »Spodnjih Bohinjskih gora«, ki jih je Lipovšek še posebej oboževal, čeprav je v njih, ko je 1973 dva dni taval v megli nad smučarskim domom na Voglu, skoraj umrl; pripisal jim je »poseben značaj, ki ga drugje nisem zaznal«. Sicer pa Lipovšek ni hodil le v visokogorje. S posebnim zanimanjem sem prebral zapis z naslovom Na Golni vrh. Pravilno se reče Goli vrh, je najvišji vrh v dolgem grebenu Žirovskega vrha in naselje istega imena. Po mojem je kak vojaški kartograf svoj čas zapisal »Golni« in od takrat je na kartah pač Golni. »Z Golnega vrha (961 m) sva drsela polagoma navzdol. Prelepa je ta grebenska smuka! Spremljala sta jo piš silnega vzhodnika in boj oblakov na nebu. Med meglo in jasnino sva se vzdignila h kmetiji na Javorču. Trdni kmet nama je postregel s sladkim mlekom. Skozi redek gozd sva dospela nato na najvišji kupec Žirovskega vrha (900 m), poraslega z drevjem. Na drugi strani sva izginila v meglo, med samotnimi hišami sva izgubila smer in zašla nizko doli na stranski hrbet, ki se vleče v Brebovnico. Z veliko izgubo višine sva se vrnila na glavni greben in tavala v gosti megli po neznanem svetu. Sledovi smučin so držali sem in tja; na slepo sva smučala v neko smer, zanašajoč se na srečo. Spuščala sva se vse niže skozi redke poseke in širne goličave. Iz megle so se prisukljale prve snežinke – velike, bele krpe so padale na zemljo vedno gosteje, dokler nama niso zastrle vsega pogleda. Skozi metež sva pripela do hiš …« Končala sta v Gorenji vasi. »Bila sva med redkimi smučarji, ki jim je bil dano videti Golni vrh. Naša ljubezen pa se oklepa domačih gora tembolj, čim bolj spoznavamo njihove skrite kotičke.« To zimsko turo (po Zimskem vodniku po Sloveniji Rudolfa Badjure iz leta 1934?) je Lipovšek opravil malo pred vojno, prvič jo je opisal v Planinskem vestniku 1939. Si predstavljate, da bi danes nekdo oprtal nahrbtnik in smuči in se podal iz Ljubljane peš in s smučmi čez Dolomite in Žirovski vrh (kjer so takrat že gradili Rupnikovo linijo) v Poljansko dolino … Ne, to so bili drugi, a po svoje lepi časi.
Miha Naglič
Foto: Marijan Lipovšek, France Stele