Večer, Ljudje reportaže - S. Niedorfer novinar in fotograf D. Cvetnič: reportaža Prisrčno za junake Makaluja.
Naši himalajci doma
Še dalje, še višje
Včeraj ob 14. uri je prispela iz Frankfurta na letališče Brnik VI. jugoslovanska alpinistična himalajska odprava, ki je osvojila 8481 metrov visoki Makalu.
Ljudje, ki so jih čakali na letališču, so z navdušenim ploskanjem skorajda preglasili hrup ugašajočih motorjev letala. "Če ne bo to izzvenelo malce neskromno, pravim, da bo treba iti dalje na Everest, kar današnja generacija izrednih alpinistov zmore," je dejal v pozdravu predsednik Planinske zveze Jugoslavije Božo Škerlj. Predsednik slovenskih planincev dr. Miha Potočnik: "Velja naj olimpijsko načelo še dalje, še višje, še bolj korajžno!"
Reportažo o vrnitvi himalajcev objavljamo na 16. strani.
Foto: D. CVETNIČ
Večer, stran 16.
Člani VI. JAHO spet doma
Prisrčno za junake Makaluja
ČLANE NAŠE NAJUSPEŠNEJŠE ALPINISTIČNE ODPRAVE PRIČAKALI Z NAGELJNI IN S PLOSKANJEM - NA EVEREST ČEZ ŠTIRI LETA
Včeraj ob 14. uri je prispela iz Frankfurta na letališče Brnik šesta jugoslovanska alpinistična himalajska odprava. Enaindvajset njenih članov je pred dobrim mesecem razveselilo našo javnost, v tujini pa zbudilo veliko pozornost z vestjo, da se je sedem alpinistov povzpelo na peti najvišji vrh na svetu, na 8481 metrov visoki Makalu. Še več: ta med alpinisti izredno popularni vrh so osvojili po težavni južni steni, naš Marjan Manfreda pa celo brez maske za kisik, kar je svojevrsten svetovni rekord in fenomenalen dosežek.
Dva člana ekspedicije, Marjan Manfreda in Zoran Bešlin, sta Se morala zaradi zmrzlin predčasno vrniti v domovino. Ostalih devetnajst himalajcev (vsi so zdravi) je včeraj pričakalo okrog 500 ljudi, ki so z navdušenim ploskanjem z letališke terase skoraj preglasili hrup ugašajočih motorjev letala. Že na ploščadi so člane odprave med drugim pozdravili predsednik planinske zveze Jugoslavije Božo Škerlj, predsednik skupščine SR Slovenije dr. Marijan Brecelj, predsednik zveze organizacij telesne kulture Slovenije Marjan Lenarčič, predsednik planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik in številni novinarji.
NONINA SOLZA
Medtem ko je devetnajst mladih, zvečine bradatih in nekoliko od sonca ogorelih mož opravljalo carinske formalnosti, se je množica njihovih svojcev, prijateljev, alpinistov, novinarjev in ,,firbčnih" nagnetla pred carinarnico. Junaki, ki so jih njihovi pogrešali dolge tri mesece, so bili tam znova deležni aplavza. Objeli so žene, objeli so otroke, ki so jih pričakali z nageljčki, objeli so mater, ta in oni je objel nono, ki so ji od ganjenosti vrele solze v oči. Potem jim je hotel vsakdo stisniti roko, čestitati.
"Tukaj pa se je težje prebijati kot na Makalu," sem slišal prešeren dovtip enega od njih.
V središču pozornosti je bil najstarejši član ekspedicije in njen vodja Aleš Kunaver. "Kako pa je kaj v fabriki? A je dobro?" je pobaral enega od tovarišev, ki mu je stresal roko.
Sledila je tiskovna konferenca v restavraciji letališča, kjer je bilo delo poročevalcev spet izredno oteženo zaradi množice navdušencev in zbiralcev avtogramov. Pa kaj bi tisto? To je nuja svečanih sprejemov.
Junakom Himalaje je najprej čestital Božo Škerlj in med drugim dejal: "Če to ne bo izzvenelo malce neskromno, pravim, da bo treba iti dalje, na Everest, kar današnja generacija izrednih alpinistov zmore." Podobnega mnenja je bil v pozdravnem govoru dr. Miha Potočnik: "Velja naj olimpijsko načelo: še dalje, še višje, še bolj korajžno," predsednik PZS pa je med drugim tudi dejal: "Zdaj se moramo spomniti tudi tovarišev Manfrede in Bešlina, ki sta v srcu prav gotovo z nami. Nista vas mogla priti skupaj z nami pričakati, ker sta v bolnišnici. Plačati sta morala davek Himalaji."
"Z vsem srcem in velikim ponosom se pridružujem čestitkam," je dejal dr. Marijan Brecelj. "Vaš podvig je največje dejanje jugoslovanskega in eden največjih dosežkov svetovnega alpinizma." Marjan Lenarčič je uspeh VI. JAHO enačil z zmagami naših športnikov na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah.
ODLOČILNO TOVARIŠTVO
"Vračam vam čestitke in ponovno poudarjam, da ne gre le za dosežek nas enaindvajsetih alpinistov ali tistih sedmih, ki so bili na vrhu Makaluja, ampak za dosežek vseh nas," je odgovoril na pozdravne govore Aleš Kunaver. "Naš letošnji uspeh je bil drugo poglavje prizadevanj ekspedicije, ki je morala leta 1972 nehati osvajati vrh zaradi slabega vremena. To je uspeh generacij, ki so se 20 let ukvarjale s problemom alpinističnih ekspedicij, sad minulih 15 let, odkar se jugoslovanski alpinisti odpravljamo na Himalajo, dosežek vseh tistih, ki so našo zadnjo in prejšnje odprave tako ali drugače podprli."
"Na delu je bila dovolj močna in številna ekipa, da so bile vse funkcije odprave dobro zasedene," je dejal Aleš Kunaver. "To je bila ,mašinerija, ki je ni bilo mogoče ustaviti, in če sem se česa zares bal, sem se bal te naše popolne prepričanosti o uspehu."
"Bili smo zelo monolitna ekipa. Vedeli smo, da moramo uspeti, in na .poraz nismo niti pomislili," je izjavil zdravnik odprave Damijan Meško.
"Ali me je bilo strah, ko sem zvedel, da sem določen za vzpon na sam vrh?" je ponovil naše vprašanje najmlajši član odprave 23 - letni Viktor Grošelj. "Da, zelo strah me je bilo. Naloga je bila odgovorna, obenem pa povezana z določeno mero tveganja. Zato sem zdaj toliko bolj vesel; upravičiti mi je uspelo zaupanje. Vendar mi, ki smo bili na vrhu, ne zaslužimo prav nič večje pozornosti kot ostali tovariši,ki so nam to omogočili."
Dobro uro po prihodu so se pričeli člani VI. JAHO razhajati na domove. Zlasti po osvojitvi gore, ki jim toliko pomeni, so jih že hudo pogrešali. In odšli so kajpak obiskat tovariša Bešlina in Manfredo, ki sta še zmeraj na zdravljenju.
S. NIEDORFER
Foto: D. CVETNlČ