Gorniška potepanja: Sredi najstrmejšega dela je priletelo. Veter, ki je prej le rahlo pihljal, je meglo dobesedno zabil v greben, v naju, večino pa odpihnil čezenj. Začelo je snežiti. Odločno. Močno. Treba je bilo hiteti in biti hkrati zelo previden. Nemogoča kombinacija!
Na grebenu Malih špic
Greben Malih špic (2167 m), z njihovo zahodno ostrico Veliko špico (2159 m), katero od Skale (2133 m) loči Sedelce, so del zahodne Mangrtove skupine tik 
nad najvišjo cesto v Sloveniji. Dobro obiskan in najlažje dostopen je severovzhodni predvrh Malih špic, ki ga lahko dosežemo z Mangtrskega sedla. Sprva sledimo uhojeni stezici, tik pod vrhom na desni pa moramo zlesti čez izpostavljeno ploščo. Opis pristopa si lahko preberete v vodniku Manj znane poti slovenskih gora. Prečenje celotnega grebena Malih špic z vzponom na Veliko špico je znatno zahtevnejše. Kako čezenj, je opisano na strani Marijane in Marka. Desno od Mangrtskega sedla se lahko sprehodimo na lahko dostopni Travnik/Strmi Nos (2200 m) in splezamo na Rateški Mali Mangrt ( 2259 m). Seveda vabi tudi bližnji velikan …
Imenoslovje tudi tukaj ni dorečeno. Visoka špica je z višino iz uvodnega stavka objave, v Miheličevem vodniku Julijske Alpe omenjena kot Špica nad Belim potokom. Vrh s tem imenom je Tuma postavil na koto 1971 m, ki ga najdemo zahodno od Skale. Ste se kdaj vprašali, zakaj so Male špice na zemljevidih nižje od Visoke špice? Na prvi pogled ni logično, a je vse skupaj možno pojasniti. Tuma se je »znašel« tako, da je Malim špicam pripisal nižje (takrat uradne?) kote: 2144 m, 2152 m in 2071 m, Visoka pa se je že takrat ponašala z višino 2159 m. Danes »uradno« velja, da so Male špice višje, čeprav TTN (Temeljni topografski načrt) uči, da je vendarle Visoka špica nekaj malega višja. Naj bo kakorkoli že, tudi če to morda ni res, si čisto laično stvar razložimo tako, da je s kakšnega bližnjega razglednika – recimo z Malega vrha ali Rdeče skale – Visoka špica pač videti mogočnejša (višja, morda še bolje rečeno večja) od »krtin« na severovzhodni strani, pa čeprav te morda sežejo bližje proti nebu.
Bom nehal težiti in rajši napisal kaj zanimivejšega, čeravno bom na koncu verjetno molil pokoro; recimo o tem, kaj vse se človeku (nama pa še posebej!) lahko pripeti lepega novembrskega popoldneva na luštnem grebenčku čisto blizu civilizacije. Zgodba, bolje rečeno spoved, ni od »včeraj«, a v spominu je ostala, kot da sva se ravnokar vrnila domov. O pokori boste odločali vi. Pravijo, da se ob priznanju polovica oprosti, za drugi del pa bova že nekako odslužila …
Turobno jutro in nič boljše dopoldne naju ni pretirano vleklo od doma. Obljubljeno izboljšanje je vabilo na zahod, ki naj bi brez popoldanskega 
»žegna« z neba poskrbel za to, da bi se z visokim izhodiščem, dalo izvesti, če ne že dolgo, pa vsaj visoko turo. Snega tisto jesen ni bilo od nikoder … Za Ratečami je Mangrt vstal izza težkih oblakov. Lahko bi jo že kar po bližnjici čez Plazje usekala na sedlo, pa sva šla rajši opazovat račjo floto na Rabeljsko jezero, levčka pod Predelom in se za konec prepustila nič kaj hribovski motorizirani dostavi visoko v gore. Da nisva bila edina, je seveda hudičevo slab izgovor, tisti, da sva imela tudi že ravno nasprotne pustolovščine, pa komaj kaj boljši.
Grška muza zgodovine je ostala na najvišji točki prelaza, midva pa sva najprej zlezla na Rateški Mali Mangrt. Malo »popravljeni« vstopni prag vzhodnega 
grebena je kar konkreten (II+), višje pa ni hudega. Popoldansko sonce je veselo sijalo, do konca kratkega jesenskega dneva sredi novembra pa je bilo ravno še dovolj časa za prečenje grebena Malih špic, z zaključnim akordom na Visoki špici. Za poležavanje na Strmem Nosu sva imela že v prejšnjih letih dovolj časa, zato naju je kar pod njim skoraj z zaletom prineslo na severovzhodni vrh Malih špic. Grebensko nadaljevanje s skalnato-travnatim pridihom je bilo precej bolj izpostavljeno in tudi sicer težje, a v suhem gre – z izjemo nekaj bolj zaguljenih prehodov – čisto dobro od rok. V suhem! »Ja, saj takšno je tudi bilo,« boste rekli. Res, bilo je – vse do »navpičnih« trav na Visoko špico ...
Vreme se je pospešeno podiralo, a čisto podrlo se še ni. Če bi držalo, bi šlo skoraj gotovo čisto spodobno čez, tako pa sva si sama po lastni neumnosti skuhala hudirjevo vročo juho. S škrbine med zadnjim vršičem Malih špic in Visoko špico, bi lahko zlahka sestopila do prečne neoznačene poti, a vrh je bil tako zelo blizu ... Tudi odlomljena skala malo prej ni bila dovolj veliko opozorilo.
Sredi najstrmejšega dela je priletelo. Veter, ki je prej le rahlo pihljal, je meglo dobesedno zabil v greben, v naju, večino pa odpihnil čezenj. Stemnilo se je v
trenutku. Loška stena in Rombon sta pospešeno jemala slovo. Kmalu se ni videlo nikamor več … Splezala sva do bližnjega vrha, saj je navzdol lažje drugje. Pihalo je vedno bolj. Komaj sva se držala na nogah. Bolj iz navade kot iz resnične potrebe sem fotografiral mejni kamen z vrha in še tistega z zahodne rame. Do njega sva šla samo zato, da je bilo večje prepričanje v izbiro pravilnega sestopnega žlebu med obema vršičema, ki pa tudi ni ravno enostaven. Začelo je snežiti. Odločno. Močno. Treba je bilo hiteti in biti hkrati zelo previden. Nemogoča kombinacija! Žleb je bil v trenutku zasnežen. S pomočjo vrvi sva kolikor toliko spodobno sestopila do neoznačene poti, ki je v močnem sneženju, megli in vetru tudi s pomočjo svetilke ni bilo lahko prepoznati. Nekaj časa sva ji proti cesti še uspela slediti, jo izgubila, pa nato spet našla in nekaj metrov pod sedlom le stopila na asfalt – bolje rečeno na pol pedi debelo snežno odejo.
Do najinega zavetja je bil le še »korak«, a treba je bilo pojesti še zadnjo vročo žlico juhe izpod Mangrta; avto z letno »obutvijo« v enem kosu pripeljati v dolino. Čakati ni imelo smisla (še vedno je močno snežilo), ker bi lahko najin »multipraktik« tam zgoraj dočakal junij naslednje pomladi.
Dež je šele pod spodnjim predorom začel prati najino neumno (avan)turo ...