v spomin!
»Hodi v planine, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas. In kmalu bo ta čas.«
Od svojih gora se je poslovil dolgoletni oskrbnik Zavetišča pod Špičko. Pred tremi desetletji nas je pričakoval tudi pred kočo na Jermanovih vratih. A ni zdržal dolgo. Po dveh letih je odšel nazaj v svoj raj pod Jalovec.
Boris Štupar
Železničar pod Špičko
Kolo ob steni in telefon pri vratih
Zavetišče pod Špičko, oktobra – Pred dvema mesecema se je Francelj zjutraj postavil pred kočo in vpil: »No, zdaj pridi, če hočeš ujeti sončni vzhod! Poglej, tamle, za Prisojnikom bo vzšlo!« Pravi, da je že od maja tam gor, da je takrat sonce vzhajalo čisto gori za Ozebnikom, zdaj pa se pomika: vse tja do Kanjavca. Ko pride za Kanjavec, je tu oktober in takrat se Francelj odpravi v dolino. Ko odhajaš, še kriči za tabo: »Pozdravi vse take, ki radi hodijo v gore! Povej jim, da ni nikjer lepše kot tu pod mojim Jalovcem. Jalovec je kralj gora, da boš vedel!«
Potem potoži, da ga je profesorica slovenščine iz Ljubljane poučila, da ni prav napisal na skalo, ko je napisal »brzina«, da bi bilo treba napisati »hitrost«. Ampak Francelj je bil do leta 1970 železničar in tam so pač poznali brzino; zavoljo tega jih ni nihče popravljal. Zdaj pa je že osemnajst let vsako poletje oskrbnik Male koče pod Špičko. Vmes je bil dve leti na Jermanovih vratih, pa se je spet vrnil pod Jalovec.
»Veš, dve uri boš hodil gor, pa lepo vreme boš tudi imel! A s' videl tisto Tominškovo Špelo? Tisto, ki je pravkar prišla z vrha? Ta mora biti kaj v sorodu s tistim, po katerem se imenuje pot na Triglav. Ja, s Hrastja je doma ... No, pa malo odpadke pospravi gor na vrhu ... včeraj je b'lo dost' ljudi gor; malo počisti!«
Je pa ostal Francelj tudi pod Špičko železničar: s kapo, železničarsko svetilko in loparčkom. In včasih se postavi pred kočo pa dvigne loparček, ko se skupina planincev odpravlja v strmine Jalovca.
Tam na melišču, pod Ozebnikom, je balvan, na katerega je napisal:
»Hodi v planine, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas. In kmalu bo ta čas.«
In četudi je pred dnevi Franc Ciuha že pospravil 69. leto, se mu to nič kaj ne pozna. Še zdaj je poskočen in mladosten, pa poln domislic in vsakršnih vragolij. Nedvomno je edini oskrbnik koče v visokogorju, ki ima pred bajto »poni« kolo, samo zato, da je lahko na steno pritrdil napis »Kolesa prepovedano naslanjati na kočo!« Pred vrati je pritrdil stenski telefon, ki je nekdaj, v prejšnjem stoletju, res služil svojemu namenu, zdaj pa ga ima tam gori za zabavo planincem.
Potem Francelj spet otožno pogleda proti soncu: »Veš, kmalu bo vzhajalo za Kanjavcem, kmalu bom zaprl bajto in se odpravil v dolino ... Pa me nič ne mika ... Saj vidiš, kaj je tam doli ... «
Ivan Koren (Delo) Planinski vestnik 1987