Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Častni kodeks slovenskih planincev - 1973

četrtek, 6. april 2006, ob 18:25, Franci Savenc, ogledov: 3625

sprejet na 11. redni skupščini Planinske zveze Slovenije

ČASTNI
KODEKS
SLOVENSKIH PLANINCEV

Slovensko planinstvo si je od ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893 ustvarilo svojstveno tradicijo, nenapisana pravila obnašanja, ki so v pridobitvah NOB in socialistične revolucije dobila svojo pravo veljavo in ki so mu najtrdnejša podlaga za nadaljnji razvoj. Po vzoru svojih idealnih začetnikov in požrtvovalnih prednikov se je izoblikoval lik slovenskega planinca: ljubitelja narave, domače zemlje in gora, nesebičnega in požrtvovalnega tovariša, iskrenega borca za prave človeške odnose, za bratsko sožitje med ljudmi, za vse, kar je napredno in humano.

Novi čas postavlja nove zahteve in potrebe. Splošni gmotni in duhovni napredek, izgradnja socializma in boj za socialistični humanizem, vse večja možnost delovnih ljudi, da izkoristijo prosti čas za rekreacijsko izživljanje v naravi, posebej še v gorskem svetu, vse to terja, da omenjene planinske vrline, navade in običaje ohranimo, razvijamo, prilagajamo sodobnim, jih ustrezno oblikujemo, zapišemo, s tem tudi formalno utrdimo in jih okličemo za moralno obveznost slehernega slovenskega planinca.

Zato sprejemajo delegati planinskih društev na 11. redni skupščini Planinske zveze Slovenije, dne 2. VI. 1973 naslednji

ČASTNI KODEKS SLOVENSKIH PLANINCEV


I. Temeljne določbe


1. Častni planinski kodeks je zapis že ustaljenih dobrih običajev in navad, na katerih stoji slo vensko planinstvo in ki označujejo svojstveni lik slovenskega planinca.
Kodeks izraža trajne etične vrednote, ki so se oblikovale v dolgotrajnem razvoju slovenskega planinstva in ki dobivajo danes svojo potrditev v socialistični etiki in morali.
2. Vsak član slovenskega planinskega društva se prostovoljno moralno zavezuje, da se bo po tem kodeksu ravnal in da bo v primeru težje kršitve njegovih načel odgovarjal pred ustreznimi organi svoje planinske organizacije. Vestno izpolnjevanje tega kodeksa šele daje pravico, da se član PD šteje za pravega planinca.
3. V kodeksu postavljena pravila zavezujejo planinca v vsem njegovem delu in obnašanju v gorah in dolini ne glede na to, ali ima delo neposredno ali samo posredno zvezo s planinstvom. Posebno je poudarjena dolžnost članov planinskih društev in drugih aktivnih planincev, da morajo biti vedno zgled drugim, zlasti še mladini. Predvsem od njihovega obnašanja in delovanja je odvisno, ali se bo ohranil in povsod utrjeval ugled slovenskega planinstva.

II. Varstvo narave in okolja


Naravna bogastva in lepote domače zemlje so zaklad, iz katerega črpa planinstvo svojo moč in poslanstvo. Varovanje in negovanje narave je v najširšem družbenem interesu. Planinstvo je od njega odvisno in je zato toliko bolj dolžno, da jo dosledno spoštuje in je v tem prizadevanju drugim za zgled.

Vedno bolj množičen obisk v gorah in sodobna prometna tehnika in drugi dosežki civilizacije vedno bolj ogrožajo prvobitnost gorskega sveta. Zato je skrb za varstvo okolja in narave pereča sodobna naloga planinske vzgoje. Poleg splošnega varstva biosfere je posebna dolžnost planinca, da skrbi za varstvo naravnih okolišev, ki so neposredno ali posredno povezani s planinstvom, zlasti varstvo gorskih predelov, naravnih parkov, planinske flore in faune, predvsem zaščitenih cvetlic in živali, gorskih voda, planinskega ozračja in okolja.

Planinec naj zlasti z osebnim zgledom in ravnanjem prispeva k ohranitvi gorskega okolja. Na planinskih poteh, posebno še na vrhovih, počivališčih in razglediščih ne puščaj in ne odmetavaj ostankov, odpadkov in embalaž, temveč jih vzemi s seboj in odloži na smetišču.

Ne povzročaj hrupa s kričanjem in aparati, ne proži kamenja, ki ogroža ljudi in divjad, ne kuri ognja v gozdu ali njegovi bližini, da ne zanetiš požara, ne trgaj cvetja, ne glede na to, ali je zaščiteno ali ne. Ne delaj škode na planinskih pašnikih, objektih in nasadih.

Vedno misli na to, da imajo tudi tisti, ki prihajajo za teboj, pravico do pristnega, čistega okolja. Posebno varstvo dolgujemo planinci planinski folklori in drugim posebnostim slovenskega planinskega sveta.

III. Humanizem


Bogastvo in lepote slovenske zemlje smo ohranili s krvjo, z žulji in znojem slovenskega delovnega človeka. Zato je njegova neodtujljiva pravica, da jih predvsem sam uživa in z njimi razpolaga. Planinstvo v najširšem pomenu besede je najlaže dostopno in sleherniku najbolj prilagodljivo. Zato je postalo množično, planinska društva se množe, število planincev in obiskovalcev naših planin iz leta v leto raste. Sprostitev v planinski naravi je najnaravnejši in zelo učinkovit način za duševno in telesno okrepitev, najkoristnejša aktivna izraba prostega časa v družinskem, prijateljskem ali tovariškem krogu, primerno za človeka od otroških tja do poznih let.

Slovensko planinstvo je imelo to stalno pred očmi, na tej osnovi se je razvijalo in v tem vidi svoj osnovni smoter in namen. Zato si morajo naša planinska društva in njihovi člani prizadevati, da pritegnejo v planinski svet čim več naših delovnih ljudi.

Mikavnost in lepoto naših planin moramo dopolnjevati s pristnim človeškim odnosom, s pristnim planinskim vzdušjem. To mora vladati med planinci in povsod v planinah.

Tako vzdušje se ustvarja le s pravim tovarištvom in s solidarnostjo tudi v najtežjih razmerah, z nesebično pomočjo, z obzirnostjo, samopremagovanjem, disciplino, pogumom, požrtvovalnostjo, skromnostjo, z naravno sproščenostjo, skratka, med planinci mora vladati prava demokracija, vzajemnost in humanizem v smislu idejnih osnov socialistične družbe.

IV. Planinsko tovarištvo


Tovarištvo in zvestoba je za planinstvo bistvenega pomena, pogoj za njegov obstoj in razvoj. Ni planinca, ni gornika, tudi ne še tako vnetega tako zvanega »samohodca«, ki bi lahko pogrešal tovarištvo. Pomembno je že splošno življenjsko pravilo o ugodnosti skupnega veselja (uživanja) oziroma trpljenja, ki ga lahko doživljamo v planinah na vsakem koraku. Zahteve in potrebe po pravem tovarištvu so pa v planinah cesto širše in pomembnejše.

1. Tovariška pomoč
Važna je iskrena, nesebična tovariška pomoč:
z nasveti in opozorili izkušenih neizkušenim ali neprevidnim planincem o pravilni hoji, počitku, prehrani, oblačilu, rekvizitih, orientaciji, nevarnostih, o ravnanju v nesrečah in tako dalje,
neposredna pomoč utrujenim, izčrpanim, ogroženim, poškodovanim, zlasti hitra pomoč v nesrečah. Ta dolžnost ne zadene samo članov gorske reševalne službe (GRS), temveč moralno zavezuje slehernega planinca. Vsakdo naj po svojih močeh, po svojem najboljšem znanju in z vsemi sredstvi, ki so mu na razpolago, pomaga sočloveku v stiski. Pomoč naj bo prisrčna, nesebična, humana, ohrabrujoča, samo po sebi umevna tovariška dolžnost, ki nikdar ne zahteva plačila, pomeni pa pravo človeško toplino in moralno oporo. Prizadeti ne sme imeti občutka, da pomagamo z nejevoljo, prisiljeno ali zgolj iz dolžnosti ali celo za plačilo.
Posebno pomembna je pomoč, ki jo mora dati gorska reševalna služba (GRS) v primeru planinskih nesreč. Prej omenjene splošne dolžnosti tovarištva imajo tu še posebno kvaliteto. Od gorskega reševalca, ki se je prostovoljno izrecno zavezal in usposobil za tako pomoč, se upravičeno pričakuje, da bo takoj brez obotavljanja in z vso zavzetostjo sledil prvemu klicu na pomoč ter s polnim čutom odgovornosti opravil svojo plemenito nalogo.
Moralni lik gorskega reševalca, ki se je izoblikoval v trdi reševalski praksi v 60 letih, mora vedno biti svetel zgled najplemenitejših planincev.

2. Sprejemanje pomoči
Dolžnost vsakega planinca je, da hodi po gorah previdno, pripravljen in primerno opremljen. To mu nalaga odgovornost do samega sebe in tovariška dolžnost do drugih. Tako bo redkeje potreboval pomoč in toliko lažje bo pomagal drugim.
Planinec naj si v stiski predvsem sam pomaga. Na pomoč kliče le tedaj in samo toliko, če si sam ne more pomagati. Pomoč sprejema z vso obzirnostjo. Po svojih močeh sodeluje in olajša prizadevanja tistih, ki hite na pomoč.
Ohraniti mora mirno kri v vsakem položaju, brez panike in zmede.
Nevredno planinca je, če postavlja pretirane zahteve, če se ne obvlada, zlasti še, če s svojim obnašanjem neugodno vpliva na druge prizadete.

3. Nagrada za pomoč
Kdor pomaga, ima najlepšo nagrado v zavesti, da je opravil svojo človeško dolžnost. S tako zavestjo tudi sprejema zahvalo. Ni pa prav, če se sam hvali ali celo precenjuje svoje zasluge. Zlasti ne sme sprejemati (večjega) priznanja na rovaš drugih pomagavcev.
Grobo bi kršil načela planinske etike, kdor bi sprejel ali celo zahteval za pomoč plačilo ali od prizadetega nagrado.
Planinec, ki je bil deležen pomoči, je dolžan, da se pomagavcu na primeren način iskreno zahvali.

4. Pozdrav
Lep je planinski običaj, da se planinci med seboj pozdravljajo. To je vidno znamenje planinskega tovarištva in spoštovanje prvobitnih običajev.
Pozdrav naj bo kulturen, vljuden, po možnosti prisrčen. Ni lepo, če čakaš na pozdrav. Mlajši pozdravljajo starejšega, moški žensko. Lepo je, če tisti, ki gredo na turo, pozdravljajo tiste, ki se s ture že vračajo. S tem jim dajo priznanje za že opravljeni planinski vzpon. Nevljudno in netovariško je, če jemlješ pozdrav zviška ali če sploh ne odzdravljaš.

V. Odnosi med planinci


Povsod v družbi, v planinah pa še bolj, mora obveljati načelo enakopravnosti med planinci. Nezdružljivo s pravim planinstvom je kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno in drugo razlikovanje. V gorah je še posebno pomembno bratstvo in enotnost, sodelovanje vseh jugoslovanskih planincev in internacionalna solidarnost. Tujci, ki prihajajo k nam kot gostje in prijatelji naše dežele, naših narodov in gora, morajo čutiti našo domačnost.

Enakopravnost pa ni mehanično izenačevanje. Še posebno v gorah se mora izražati načelo solidarnosti, medsebojno razumevanje, obzirnost do naravnih, socialnih, zdravstvenih, starostnih, spolnih in drugih individualnih razlik, ki zahtevajo vzajemno upoštevanje in posebno ravnanje. Načela humanizma in tovarištva imajo tu še poseben poudarek.

Na splošno velja v planinstvu kot temeljno pravilo, da imajo v gorah absolutno prednost bolni, otroci in ženske.

Uveljavila se je planinska praksa, da bolj izkušeni in odpornejši dajejo prednost manj izkušenim in slabotnejšim, mlajši starejšim. Preizkušeni starejši planinci prenašajo svoje izkušnje na mlajše, ti pa jih upoštevajo. Pri tem je važno, da ohranimo tovariški odnos in medsebojno razumevanje. Potrebe in želje enih in drugih moramo usklajevati z novimi možnostmi, ki jih planinstvu odpira splošni družbeni razvoj. Stare izkušnje je treba prilagoditi novim razmeram, s to sintezo nadalje razvijati in modernizirati planinstvo. V planinski praksi so se izoblikovala številna podrobnejša pravila o obnašanju v nekaterih konkretnih vsakdanjih situacijah. Na primer:
pri srečanju na ozkih planinskih stezah se spretnejši, močnejši in zlasti mlajši umakne šibkejšemu (starejšemu);
pri prehodih čez nevarna mesta, sneg, vode i. p. prepustimo šibkejšemu ugodnejši položaj;
pri skupnih akcijah (plezalnih, reševalnih, prenašanju bremen i. p.), prevzame krepkejši napornejše naloge;
pri odmoru ali počitku na prostem ali v postojankah, prepustimo ali odstopimo šibkejšemu ugodnejše mesto;
pri prenočevanju, zlasti če je planinski dom, koča ali zavetišče prenapolnjeno, prepustimo šibkejšemu ali bolj izčrpanemu posteljo oz. boljše ležišče.

Za hojo v skupinah veljajo še naslednja pravila:
Med hojo v skupini se mora prvi ravnati po najšibkejšem.
Ko prvi obstane za počivanje, ne sme tega storiti na prvem ugodnem stojišču, temveč tako, da tudi vsi planinci za njim lahko udobno počivajo.
Hoje v strmino nikdar ne začenjaj z divjanjem, naglico in razkazovanjem svoje morebitne večje sposobnosti, temveč zmerno, tako da med hojo lahko dodajaš v tempu, če je potrebno in tudi drugim zmogljivo. Zelo grdo je, če drviš naprej, sam počivaš, ko pa pridejo drugi za teboj, spet odhitiš naprej in ne privoščiš počitka drugim, ki so ga tudi ali še bolj potrebni.
V vseh takih in podobnih primerih mora zmagati načelo solidarnosti.

VI. Planinske postojanke


Planinske postojanke (domovi, koče, zavetišča, bivaki) so v prvi vrsti namenjne planincem, da se odpočijejo, nahranijo in naberejo novih moči. V tem pogledu so želje in potrebe planincev dokaj različne in postojanke — tudi najbolj udobne — še daleč niso opremljene in oskrbovane tako, da bi lahko tem zahtevam zadostile.
Zato se od planinca zahteva, da se strogo drži Pravilnika o poslovanju in upravljanju planinskih postojank in hišnega reda, da je skromen, uvideven in obziren do drugih gostov in strežnega osebja. Pravila o tovarištvu in solidarnosti naj pridejo tu do polne veljave. Zavladati mora vzdušje pristne planinske domačnosti in topline, ki pomaga preko vseh težav.
Za tako vzdušje je posebno važno, da se oziramo na potrebe in želje drugih, še bolj pa pravilo, da s svojimi željami in navadami ne povzročamo neugodja drugim.
Potrebna je harmonija, zato je zlasti važno obzirno obnašanje v naslednjih primerih:
1. V gneči se ne prerivaj in ne išči privilegijev, temveč se stisni, kolikor le gre; absolutno prednost imajo bolni, otroci in ženske.
2. Vsak hrup moti tistega, ki želi mir, in takih je v gorah večina, saj gre za počitek po prestanih naporih. Zato v kočah ne ropotaj, ne kriči, ne razgrajaj, ne razbijaj.
3. Petje in glasba naj bosta umerjena in primerna, prilagojena splošnemu vzdušju v bivališču. Ni lepo, če se v planinski koči dereš, glasno navijaš tranzistor, gramofon i. p.
4. Uživanje alkoholnih pijač mora biti zmerno. Vsekakor se ne spodobi, da bi se planinec napil.
5. Veselo razpoloženje, običajno in zaželeno v planinah, ne sme preiti v popivanje in veseljačenje, ki moti neudeležene in tudi sicer ni v skladu s planinstvom.
6. Nadvse važno pa je varovanje nočnega miru tj. popolna tišina v nočnem času, ki je določena v hišnem redu. Kdor gre pozneje leč ali prej vstane, mora biti posebno obziren.
7. Samo ob izjemnih priložnostih, če so vsi soglasni, se planinski pogovor v prijetni družbi lahko podaj ša za kako urico v čas počitka.

V vseh teh in podobnih situacijah je v skupnem interesu umestna tovariška intervencija proti kršitelju.
Moralna dolžnost vsakega planinca in ne samo oskrbnika v koči je, da take kršitve obsodi in prepreči.

VII. Odnos do planinske organizacije


Slovensko planinstvo je doseglo svoj ugled in množičnost s svojo čvrsto organizacijo, ki so jo ustvarili in vodili idealni organizatorji in nesebični požrtvovalni planinci. Zato je moralna dolžnost vsakega člana, da planinsko organizacijo po svojih močeh krepi.

Prva splošna dolžnost je, da ohranja njen ugled in ga varuje s tem, da se sam dosledno drži utrjenih planinskih navad in s tem vpliva tudi na druge planince.

Pripadnost planinski organizaciji nadalje nalaga moralno dolžnost, da član zavestno izpolnjuje članske obveznosti, da uživa članske pravice in ugodnosti po načelih tega kodeksa. Vsak planinec je tudi dolžan skrbeti, da se ohranjajo in obvarujejo pred škodo družbene naprave: planinske postojanke, domovi, koče, bivaki, planinske steze in kažipoti, zavarovanja, markacije itd. in vse drugo društveno imetje.

VIII. Člani planinskih organov


Vsaka funkcija v organih planinske organizacije je častna. Temelji na zaupanju članstva, na prostovoljni zavezi, vestnosti in na čutu za odgovornost. Prva dolžnost planinskega funkcionarja je, da se sam ravna po tem kodeksu in s svojim zgledom vpliva na druge.

Naloge mora opravljati skrbno, po svojih močeh in znanju v prid članstva, organizacije in splošnih interesov planinstva.

Skrbeti mora, da se ohranja društveno premoženje in da se varčno in koristno trosijo društvena sredstva. Nevestno ravnanje v tem pogledu se šteje za težjo kršitev planinskih pravil.

Funkcionarjev odnos do drugih planincev mora biti tovariški. Avtoriteta mu ne daje položaj, temveč si ga ustvarja z delom in obnašanjem, nikakor pa ne z ukazovanjem ali s sklicevanjem na funkcijo. Zato tudi ne more zahtevati nobenih posebnih ugodnosti ali privilegijev, večje so le njegove dolžnosti in odgovornost. Obveljati mora popolna enakopravnost vseh planincev.

Med planinskimi funkcionarji na sploh, zlasti pa med funkcionarji iste organizacije mora biti sloga, najtesnejše tovariško sodelovanje, zavestna disciplina in čut skupne odgovornosti za prevzete naloge. Rivaliteta, zavist in podobne slabosti kvarijo tovariško delovno vzdušje in tudi sicer niso planincu v čast.

Soglasnost, sporazumevanje, skupno dogovarjanje in delitev dela so delovna načela pri izvrševanju nalog. Samo izjemoma velja tudi odločanje z večino glasov, če je treba pohiteti in bi odločanje zaradi težjega sporazumevanja oziroma zaradi dosega soglasja lahko škodovalo.

IX. Častna priznanja


Za uspešno delo in dolgoletno aktivnost v korist planinstva podeljuje PZS planinskim organizacijam in posameznim planincem častne znake, priznanja in pohvale. Častni znak se nosi ob slovesnih priložnostih in planinskih prireditvah na levi strani prsi, nikakor pa ne za pokrivalom.

X. Častno razsodišče


Člani planinskih društev odgovarjajo za težje kršitve pravil tega kodeksa pred pristojnim častnim razsodiščem. Častno razsodišče posreduje tudi v drugih primerih, ko pride do društvenih ali članskih nesporazumov. Tovariška intervencija častnega razsodišča mora zadeve vsestransko pojasniti, predvsem pa poravnati stvari ob neposrednem sodelovanju prizadetih.

Oblika zapisa je nekoliko prirejena, nismo mogli v celoti posnemati slogovnih posebnosti tiskane izdaje: meri 11 cm x 16 cm, platnice so kartonske, videz besedila pa je lahko zaznati na posnetku dvojne strani na desni (mi smo npr. r a z p r t o pisane besede zapisali s poševnimi črkami...). Kolofona v njej ni, že po naslovnici pa je razvidno, da jo je izdala PZS, le natančnejšega datuma izida, (še) nismo uspeli ugotoviti.

eXTReMe Tracker