Večer, ljudje, reportaže - Inko Bajde: Dobri in nesebični fantje
Akcija Okrešelj 75
Dobri in nesebični fantje
Vaja gorske reševalne postaje Maribor
Iz sna me je prebudilo odločno trkanje. Napol v spancu sem odprl vezna vrata: "Kaj bo dobrega." sem se medlo zazrl v Rajča in Ferenca, ki je stal nekoliko za njim - oba sta reševalca mariborske gorske reševalne postaje. "Si pripravljen sodelovati? " je vprašal prvi in kar nadaljeval: "Vse piše na temle listku. Če se odločiš, jutri pokliči načelnika. Lahko noč!"
Vsebina listka, ki sem ga prebiral naslednje jutro je bila preveč privlačna in prepričljiva, da bi vztrajal pri svojih načrtih za soboto in nedeljo. Če razbijem vsakdanjo monotonost, si zopet nekoliko razgibam alpinistične kosti, se nadiham svežega zraka in morda še kaj napišem za naše bralce. Vse to mi prav gotovo ne bo škodilo, sem razmišljal med vrtenjem telefonske številčnice - z namenom, da svojo odločitev sporočim Lojzu - načelniku postaje. Zaupali so mi še, da bo akcija stekla v sodelovanju z UJV - ponoči, zato naj bom pripravljen. Reševalec sicer nisem - plezati pa znam, sem si dejal, si pripravil nahrbtnik in čakal.
NOČNI POZIV
Kazalec na uri se je počasi a vztrajno pomikal proti triindvajseti. Slonel sem na oknu, zrl v mesečno noč in čakal povelja. "Akcija Okrešej! Takoj se javite z vso opremo v pisarni gorske reševalne službe!" mi je posredoval poziv miličnik in odhitel k naslednjemu. Tako nekako se je torej začelo.
Našli smo se pred društvenimi prostori, zbrali potrebno opremo, nato pa je sledila divja vožnja proti Logarski dolini in še peš do postojanke na Okrešlju, kjer nas je čakal Lojz Kraigher. Vendar ni bil sam - pred nami je prišlo že nekaj reševalcev iz Zreč in Slovenjega Gradca, ki so prav tako vključeni v mariborsko reševalno postajo. Vseh nas je bilo 15. Do svita ni manjkalo več dosti, kljub temu smo legli; ko pa se je zdanilo, je zopet vse potekalo po programu. Še zajtrk in hajd veselo na delo! Danilo Škerbinek ter Stane Jurca sta skupaj z načelnikom pripravila načrt in prevzela vodstvo akcije. Danilo je razložil nalogo takole: „Ponesrečenec je kakih 200 m nad vstopom v vzhodni smeri Male Rinke. Naša naloga je, da se vzpnemo do njega, mu damo prvo pomoč in ga spustimo do vznožja stene."
ŠTAFETNA PREDAJA PONESREČENCA
Glede na razpoložljivo opremo, predvsem pa zaradi pomanjkanja jeklene vrvi, je prevladala odločitev, da pristopimo do ponesrečenca po najkrajši poti in ne z vrha. Ta pa je bila - vzpon po smeri do mesta nesreče in spust s štafetno predajo. Kaj to pomeni? Nič drugega kot dvojni ali večkratni spust marinerja za dolžino jeklene vrvi (100 m), ki ga opravijo dve ali več skupin reševalcev na zgornjem in nato še na spodnjem sidrišču. Oboji opravljajo enako delo, razlika je le v tem, da so eni više, drugi pa niže v steni. Spodnje sidrišče se navadno postavlja v linijo, ki povezuje zgornje z mestom spusta na dnu stene - seveda če teren in možnost objektivnih nevarnosti ne zahtevata drugače.
Mariner (čoln za spuščanje ponesrečenca iz stene), vitel boben s stometrsko jekleno vrvjo, vponke, plezalne vrvi in še kaj - vse to je bilo treba prenesti pod steno in nato naprej - do kraja nesreče. Reševalci so si razdelili opremo in lahko smo krenili. V ozračju je visela sopara, nič ni vlivala zaupanja v vreme; potne kaplje, ki so izvirale izpod čela, so počasi polzele čez lica in se izgubljale nekje med kamenjen. Tudi to je minilo.
SIDRIŠČE V STENI
Dosegli smo začetek Turškega žleba, se razdelili v dve skupini in zavili v steno. Navezi, ki sta si prvi utirali pot do ponesrečenca, sta spotoma fiksirali vrvi, tako da smo drugi, s tovorom na ramenih, laže in varneje napredovali. Radijska oddajnika sta odlično rabila za povezavo obeh skupin in njihovo nepretrgano delo. Z njima sta rokovala vodja reševalne akcije Danilo Škerbinek in načelnik postaje Lojz Kraigher.
Prva skupina reševalcev se je ustavila kakih 100 m nad vstopom v smer - na široki in udobni polici - in takoj začela pripravljati sidrišče. Drugi smo nadaljevali pot do ponesrečenca, ki je bil na polici više. Tokrat ni šlo zares, bila je le vaja, a kljub temu ni bilo razloga, da ne bi opravljali dela natančno in disciplinirano, kakor na pravi akciji. Primanjkovalo je ljudi, še sam sem poprijel in pomagal pri transportu marinerja do kraja nesreče. Potem sem samo še opazoval, lezel po steni sem in tja ter „škljocal". Na svojo veliko žalost pa sem kasneje ugotovil, da mi jo je fotoaparat pošteno zagodel. Z borimi šestimi posnetki z vsega filma se nikakor nisem mogel sprijazniti. Vreme, ki se je jelo kisati že zjutraj, je še kar prizanašalo.
SPUST
Svojevrstno doživetje je bilo opazovati fante, kako vešče in urno so rokovali z vrvmi, zabijali kline za sidrišča ter pripravljali opremo za spust. Vsak je vedel, kaj mora storiti in kje je njegovo mesto. "Ste pripravljeni?" Je zavpil Danilo v voki-toki in vprašal Lojza na spodnje sidrišče, kako daleč so že. "Vse je v redu, tudi mi smo končali!" je bilo slišati iz radijskega sprejemnika. "Torej lahko pričnemo spuščanje? " „Lahkol"
Komande so bile kratke, jasne in jedrnate; mencanje ali po domače "palamudenje" bi med reševalci povzročilo samo zmedo in nesporazume. Vsak se je zavedal resnosti položaja, čeprav je bila le vaja. In tako je tudi prav.
Zagorčev Drago, prekaljen koroški alpinist in reševalec, se je pripel na mariner in mirno z drsel čez steno. Sem in tja je vrv sprožila kakšen kamen, ki je odbrenčal v globino, da so se na spodnji polici prestrašeno stiskali k steni.
Nekaj trenutkov zatem je varno pristal pri spodnjem sidrišču, kjer so takoj pričeli priprave za ponoven spust do vznožja stene. Zgornje sidrišče so fantje takoj razdrli in skupaj smo sestopili na spodnjo polico, kjer so ves manever še enkrat ponovili. Drago je kmalu zatem pristal na trdnih tleh - v Turškem žlebu, s tem pa je bila akcija tudi uspešno končana. Da ne bi česa pozabili, so za vajo ponovili še načine dviganja ter spuščanja z vitlom. Medtem ko je zadnja naveza izbijala kline ter pobirala vrv, smo drugi sestopili v žleb na planinsko pot.
Lojz je žarel, veselja nad dobro opravljeno akcijo ni mogel skrivati. "Nekoliko prepočasni ste še, drugače je kar v redu," je menil in razlagal, čemu naj v prihodnje posvetijo še več pozornosti. Podobnega mnenja sta bila tudi oba inštruktorja, ki sta zamišljeno vajo dobro speljala.
Družno smo jo ubrali do doma na Okrešlju. Obilna - bolj večerja kot kosilo, kajti dan se je že nagnil k večeru, ki so si jo fantje krepko zaslužili, je kmalu napolnila prazne želodce.
DOBRI IN NESEBIČNI FANTJE
Nekateri smo morali domov - nazaj v vsakdanjo monotonost, v skomercializiran in sebičen svet, ki postaja čedalje večja nadloga. Pred slovesom sem si ukradel še nekaj trenutkov in pokramljal z Lojzom Kraigherjem.
Dvainšestedet jih že ima - ne bi mu jih prisodil, še posebno ne po tistem, kar sem videl v steni. Marsikdo se lahko skrije. Planinstvo in alpinizem goji že od rane mladosti in z ženo se v tem prav dobro ujemata. "Gore so najin drugi dom." Poleg tega že vrsto let - tako rekoč od ustanovitve - uspešno vodi mariborsko gorsko reševalno postajo.
,,Ustanovili smo jo 1959. leta, prvič je bila registrirana 1. januarja 1960. Takrat smo bili le štirje: en član in trije pripravniki. Skupaj s sodelavci nas je danes 38, od tega kar 16 članov in pripravnikov. Borimo se za napredek. Poleg rednega izobraževanja uspešno sodelujemo tudi z UJV in smo organizirali že več skupnih akcij." - "Kaj pa sredstva? " ga prekinem. "Kolikor poznam organizacije, vedno tarnajo za denarjem."
„Res je - še posebno pri nas, ko pa je oprema tako draga. Toda da se, nekoč prej je bilo še mnogo. slabše. Velika je tudi zasluga pohorskega turizma, ki je naša druga zelo velika obveznost. V zimskih mesecih, ko številne smučarje zvabi bela opojnost, dežuramo na vseh pohorskih smučiščih, pri čemer nam veliko pomagajo sodelavci. Tako je naše delo dobro obrestovano. Za konec pa napiši še to: hvaležni smo vsem, ki na ta ali oni način pomagajo naši organizaciji. Veš, zgodi se tudi, da se skregamo -sicer pa je to čisto normalno. In vendar jih imam rad, te fante; dobri so in nesebični, radi pomagajo, pa če so še take ovire," sva končala pogovor o njegovih varovancih.
INKO BAJDE