Janez Pikon: 
Pismonoša že hiti z brzojavko do fantovskega društva. Na vso moč goni kolo, ker vsebina brzojavke zanj ni bila več skrivnost. »Bohinj, 20. 10. 1935 obišče sam cesar Abesinije Haile Selassie in prosim drage Bohinjce, da ga slovesno sprejmete ob opoldanskem vlaku, Stop.« 
Pismonoša je hitel z brzojavko k predsedniku bohinjskega fantovskega društva. Na vso moč je gonil kolo, kajti vsebina brzojavke zanj ni bila več skrivnost. Že na pošti je pokukal, kaj piše v njej in tako je kot prvi Bohinjec zvedel, da bo čez nekaj dni njegov kraj priča pomembnim dogodkom. Izročil je brzojavko predsedniku, ta jo je prebral in kar verjeti ni mogel: »Bohinj bo v nedeljo, 20. oktobra 1935 obiskal cesar Abesinije (zdaj Etiopije) Haile Selassie. Prosimo Bohinjce, da ga slovesno sprejmejo pri opoldanskem vlaku. Stop.« BRZOJAVKA: VISOKI OBISK PRIHAJA. Brzojavka je bila sicer brez podpisa, toda - kdo bi se ob tako pomembni vsebini menil za nadrobnosti?
Čez nekaj ur je ves Bohinj vedel, da pride v nedeljo k njim na obisk visoki gost iz Afrike, cesar Abesinije Haile Selassie. Tako je napočila tista tako pričakovana nedelja. Bohinjci so želeli, da bi bil obisk nadvse slovesen, zato so se domenili, da bodo ob cesarjevi navzočnosti razvili tudi fantovski prapor. Kmalu dopoldne so se ob železniški postaji na Bohinjski Bistrici začele zbirati množice ljudi. Prišli so gostje iz Žirovnice, Jesenic, Bleda, pol Gorenjske je želelo pozdraviti abesinskega cesarja, kajti novica se je hitro razširila. Pol ure pred prihodom vlaka so bile bohinjske hiše prazne, pred železniško postajo so se gnetli otroci, ki so komaj dobro shodili, prav tako pa tudi starci, ki jih noge niso držale in so si zato pomagali s palico. V prvih vrstah so stali predstavniki fantovskega društva, belo oblečene deklice so pričakovale gosta s šopki, šolski pevski zbor je nekaj dni vadil pesmi, ki naj bi jih zapel cesarju, godba na pihala si je po gostilnah že od zgodnjega jutra nabirala sapo, da bi se pred gostom postavila.
SPREJEM KAKRŠNJEGA BOHINJ NE POMNI in končno! V daljavi je zapiskal vlak, nekaj minut pozneje pa je že prisopihal na postajo. Na vagonu prvega razreda se je odprlo okno in cesar je pomahal tisoč glavi množici. Zaradi pomembnega državnega obiska se vlaku ni mudilo nikamor naprej, zato je bilo dovolj časa, da je cesar spregovoril zbranim kar skozi okno vagona. Ker Bohinjci niso razumeli tujega jezika, se je ob cesarju našel domačin in prevajalec Jože Medja, po domače Kavčov Joža iz Bohinjske Bistrice. Kar je cesar povedal po tihem, je Kavčov Joža glasno naznanil. »Cesar vas vse prav lepo pozdravlja in je zelo vesel, ker ste ga tako prisrčno sprejeli.« Belo oblečeni cesar s tropsko čelado na glavi in precej gosto in črno brado je zopet spregovoril nekaj stavkov, prevajalec je glasno prevzel: »Cesar pravi, da je pri vas lepo, celo lepše kot na Bledu.« Množica, nagnetena pred železniško postajo je navdušeno zaploskala. »Cesar pravi, da živijo tukaj dobri ljudje in je vesel, da je prišel k nam na obisk.« Bohinjski veljaki pa so se medtem gostu iz Afrike že vljudno zahvalili za obisk. Množica je bila ganjena. Gostitelji so pripeljali belega konja, ter nanj posadili svojega afriškega prijatelja. Nato so belo oblečene deklice zrecitirale nekaj pesmi, pevski zbor pa zapel Vilharjevo »Po jezeru bliz Triglava.«
NA ČELU SPREVODA JE JAHAL CESAR, po slovesnosti se je sprevod napotil po Bohinjski Bistrici in dalje proti jezeru. Povsod ob cesti so stali vrli Bohinjci in ploskali, kajti take slovesnosti njihov kraj še ni doživel. Na čelu sprevoda je jahal cesar, malo za njim pa domačin in iznajdljivi prevajalec Jože Medja (Kavčov Joža), ter zastavonoša. Prvič je bila uporabljena tudi nova fantovska zastava Fantovskega kluba Bohinj, ki jo je na Stuškovo rjuho narisal znani bohinjski slikar Valentin Hodnik. Bohinjska godba pod vodstvom kapelnika Urankarja je igrala koračnice. Bohinjci so si še posebej šteli v čast, da se je cesar udeležil slovesnega razvitja novega prapora Fantovskega kluba Bohinj. Kako slovesno je bilo šele pred Hotelom Bellevue! Cesar sicer ni veliko govoril, temveč je puhal dim iz svoje neznansko dolge pipe, kakršne še v bližnjih Gorjušah ne bi znali izdelati. Včasih pa se je le nagnil k tolmaču Kavčovmu Jožu, mu na uho nekaj povedal, ta pa je njegove besede glasno oznanil množici. Bohinjci so tega dne na stežaj odprli mošnjo in priredili cesarju na čast slovesno kosilo, da so se hotelske mize kar šibile pod težo vsemogočih dobrot. Naj vidi visoki gost, kdo so Bohinjci! Cesar se dolgo ni premaknil od mize, pridno je praznil krožnike in kozarce. Šele po kosilu, ko se je začela zabava s plesom so ga bohinjski veljaki povabili na hotelsko teraso, kjer so se fotografirali.
KRIVA JE POSKOČNA POLKA. Po nekaj kozarcih se je cesar še bolj razživel, nekajkrat je nazdravil zbranim Gorenjcem in s težavo je povedal celo nekaj polomljenih slovenskih besed, nato pa je zaprosil za ples brhko Bohinjko v narodni noši. V začetku je plesal počasi, kot se pač spodobi njegovemu stanu, pozneje se je urno vrtel. Celo polko je zaplesal, kar je Bohinjcem spet seglo do srca. »Pomislite, naše plese poznajo celo v črni Afriki,« so modrovali možje. Sredi najbolj poskočne polke so plesalci nenadoma ostrmeli. Godba je utihnila in v mučni tišini so plesalci okrog cesarja šepetali. Cesar se je ob poskočni polki tako prepotil, da mu je odstopila črna brada, pod njo se je pokazala svetlejša barva bele kože.
Ker pa nesreča ne pride nikdar sama, mu je med popravljanjem brade zletela z glave tropska čelada, na glavi pa so se pokazali kar slovenski lasje. Kakšen cesar? Brez brade in nekam znan. Množica je vzvalovila. V gluho tišino je: »cesar« glasno zaklel, tokrat kar po kranjsko, že v naslednjem trenutku pa se je pognal proti zadnjim hotelskim vratom. Množica pa se je hitro pognala za njim, toda prepozno »cesar« je le zaloputnil vrata, skočil v avto, ki ga je čakal pred vrati in šofer je takoj pognal. Na plesišču je ostala le njegova brada in tropska čelada. Bohinjci so spoznali, da je bila vse to le potegavščina, da jim jo je v podobi afriškega cesarja nekdo hudo zagodel. Kmalu so ugotovili, kdo.
»CESAR« po domače LEGATOV TONČEK z LESC, mož, ki mu ni nikdar zmanjkalo domislic, se je pravočasno umaknil. Bohinjci ga nikdar niso dobili v svoje trde pesti. Legatovemu Tončku se je potegavščina nadvse posrečila, Bohinjci pa tega ne priznajo kar tako. Zatrjujejo, da so že vnaprej vedeli, da je cesar ponarejen, vse pa so vzeli zares zato, da bi Gorenjcem in Blejcem napravili veselje. Slovenska turistična kraja pa se bosta najbrž še dolgo pogajala, kako je bilo v resnici in kdo je koga potegnil. Fotografije, ki so ohranjene do današnjih dni namreč dokazujejo, da so Bohinjci obisk vzeli kar zares. Vse to se je zgodilo leta 1935, ko so kot rečeno v Abesinijo (zdaj Etiopija) vdrli italijanski fašisti. Danes bi lahko rekli, da so šalo pripravili brez političnega posluha na račun resnega in uglednega vladarja Haile Selassija.
CESAR LEGATOVEMU TONČKU NI ZAMERIL, očitno so mnogo pozneje to tudi sami spoznali, zato so se pred leti, ko je etiopski suveren obiskal Gorenjsko in Bled, želeli opravičiti. Blejska delegacija, tako velevajo neuradni viri, je cesarju pojasnila, kako sta se Bled in Bohinj gledala pred vojno, nato pa so mu povedali vse o slavnostnem sprejemu govorih in veselici. Pa tudi o usodni polki, ko se je cesarju odlepila brada in snela tropska čelada. Etiopski cesar je šalo vzel za šalo in odgovoril delegaciji tako, da so bili Blejci pomirjeni, Bohinjci pa počaščeni. Dejal je namreč: »Čudoviti ljudje tile Bohinjci! Slovesno so me pozdravljali že nekaj desetletij pred mojim obiskom. O taki vljudnosti še nisem slišal.«
ZANIMIV OBISK V BOHINJU Leta 1935 je Bohinj obiskal »cesar Abesinije Haile Selassie.« Zgodilo se je dne 25. oktobra 1935, ko se je Bohinju pripravil tako imenovani Kongres kluba gorenjskih fantov. Po pravilniku so bili to samski fantje, stari nad 30 let, v resnici pa so se v klubu zbirali vsi, ki so se radi zabavali. Bohinjski fantje so čakali na sprejem drugih Gorenjskih fantov, ki so se pripeljali z vlakom. Z njimi je bil tudi Legatov Tonček iz Lesc, ki je bil znan po svojih izvirnih norčijah. V preobleki in sajami po obrazu se je prelevil v cesarja, ki so mu bohinski fantje, kot častnemu gostu pripravili sprejem. Na železniški postaji je imel cesar Haile svoj sinhrono prevajan govor (prevajalec Kavčov Joža iz Bohinjske Bistrice), nato je prevzel častno mesto na čelu povorke. Še danes se krešejo mnenja, kdo vse je vedel za potegavščino in v kakšni tajnosti so jo pripravljali gostje skupaj z nekaterimi domačini.
Po 75 letih (leto 2010) ob prihodu opoldanskega vlaka (11.50) zgodbo predstavljam, kot zgodovinski zapis iz tistega časa, ne v posmeh domačinom iz preteklosti, ki jim je poštenost čutiti v duši s ponujeno dlanjo.
Vir: Darinka Medja, del gradiva: (F. Ž., časopis, stran 15), nedelja, 20. oktober 1935 (na dan objave je preteklo 75 let od potegavščine stoletja v Bohinju)
Janez Pikon