Gorniška potepanja: Tudi midva se nisva, zato sva šla trgat tako vabeči, a prepovedani sad.
Na Poldanšnjo špico s severa
O grebenu Naborjetskih gora sem že pisal pri vabilu na Dve špici in Piparje, najvzhodnejši dvatisočak grebena med Kanalsko dolino in Dunjo pa prihranil za čas, ko zlatijo macesni.
Zelo obljudena pot na Poldanšnjo špico (2087 m) vodi iz zatrepa Zajzere do koče Grego in čez preval Rudni vrh ter mimo bivaka Gemona do najvišje točke. Gora je bila 
med prvo svetovno vojno podvržena velikim »gradbenim« posegom, ki so jo zaznamovali za zmeraj. Vsepovsod bomo lahko videli polno spominov na vojne dni – tudi na samem vrhu. Če želimo goro prečiti, imamo na voljo stezo iz Ovčje vasi. S sestopom v Zajzero po običajni poti je pred nami kar dolga tura, ki ima morda le eno pomanjkljivost: spodaj je treba nekaj časa hoditi po asfaltu, preden bomo dosegli jutranje izhodišče. Seveda pa lahko to zadrego rešimo tudi kako drugače – recimo s kolesom.
Preden gremo na pot, morda še nekaj stavkov o imenu današnjega cilja. Slovenskih različic poimenovanja (ob italijanskem: Jôf di Miezegnot in 
nemškem: Mittagskofel) je cela vrsta in kot že nekajkrat doslej sem v dilemi, kaj je bolj in kaj manj prav. Nemara celo narobe!? Najlažje je reči Poldašnja špica, kar je – vsaj tako se mi zdi – med Slovenci najbolj razširjeno poimenovanje, a mi nekako ne zveni logično, če je gora poimenovana po poldnevu. Ta zapis je tudi na zemljevidu Julijske Alpe – zahodni del, na starejšem pa najdemo zapis Poldnašnja špica. To ime najdemo tudi v vodniku Tineta Miheliča in v knjigi Romanje v Julijce, ki jo je napisal domačin Rafko Dolhar. Slednji je v čudoviti monografiji o Kanalski dolini, ki jo je z umetniškimi fotografijami polepšal Milan Grego, zapisal Poludnik. Ob tem imenu se večina spomni gore v Karnijskih Alpah, ki ji le meter manjka do višine dva tisoč metrov, zato ga zaradi morebitne zamenjave za naš tokratni cilj ne bom uporabljal. V priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji najdemo zapis Poldanovec, a je tudi to ime vsem bolj poznano v povezavi z vrhom na severnem robu Trnovskega gozada, kjer se svet prelomi v Trebušo.
Nekateri pišejo tudi Poldanšnja špica. To ime mi gre še najlažje z jezika, bolje rečeno, všeč mi je, zato ga bom zapisoval tudi v tokratni objavi; z vednostjo, da 
morda nimam prav. Zelo bi bil vesel, če bi me kdo, ki je strokovnjak na tem področju in zaprmej ve, katero ime je pravilno, dopolnil in popravil. Do takrat bo pač moja všečnost, ki jezikoslovcem zagotovo ni všeč, »kriva« za Poldanšnjo špico. Eno ime je pač treba zapisati … Morda velja spomniti tudi na zanimiv stavek, ki ga je ob slovesu od Kanalske doline zapisal duhovnik Pius Žankar. Preberemo ga lahko v prej omenjeni monografiji. Takole je ocenil Slovence med Julijskimi in Karnijskimi Alpami: »Slovenci ste, pa nočete biti, radi bi bili Nemci, pa ne morete biti, ne marate biti Italijani, pa morate biti.« Razumete? Jaz (še) ne najbolje, se pa trudim. Po vsakem pogovoru z domačini za mejo in vsaki prebrani knjigi razumem več – pa tudi to, da ne gre posploševati.
Turo začnemo na južnem robu Ovčje vasi, še preden nas glavna cesta pripelje do avstrijskega vojaškega pokopališča. V breg se odcepi markirana pot 607 
proti planini Ravna. Pobočje nad dolino se imenuje Koroški kot – v spomin na čas, ko je bila Ovčja vas del ene od Avstro-ogrskih dežel. Precej časa hodimo po gozdni cesti, višje pa nekaj ovinkov skrajšamo po označeni bližnjici. Na zgornjem robu planine stoji lična kapela Zita, ki so jo postavili avstrijski vojaki med prvo svetovno vojno (leta 1917) v čast svoji cesarici. Kapela je bila večkrat obnovljena – nazadnje leta 2007 –, v njej pa je tudi, lahko bi ji rekli kar zgodovinska, vpisna knjiga.
Prvi podpisi so iz daljnega leta 1969, ko nekaterih izmed nas še ni bilo na svetu, a se lahko vpisujemo v isto bukvo. Zanimiv občutek. Nad kapelo smo 
kmalu na razpotju. Z desne strani pripelje semkaj pot 606 s planine Strehica. Mi se obrnemo levo in kmalu zagledamo naš cilj, ki svojo skalnato glavo molí iznad čudovitih macesnov. Zložno se dvigamo proti vzhodnemu grebenu Poldanšnje špice. Ko ga prekoračimo, pogled zdrsne v Zajzero in na mogočna velikana Zahodnih Julijcev – Viš in Montaž. Po nekaj prečnicah in krajših, a strmih vzponih smo kmalu na jugovzhodnem pobočju, čez katero se povzpnemo na vrh.
Pot je na nekaterih mestih malo zahtevnejša in za krajši čas tudi izpostavljena, nikjer pa zelo težavna, zato jo lahko priporočim vsakomur, ki je vajen hoje po 
označenih planinskih poteh. Z vrha sestopimo mimo bivaka Gemona na sedlo Rudni vrh (pot 609). Odtod nas do bližnje koče Grego vodi gozdna cesta skoraj po plastnici, nato pa v dolino sledimo markirani poti 611, ki nas v bližini kapelice pripelje na cesto. Če nam je sestop prestrm, lahko v spodnjem delu krenemo na položnejši kolovoz. Nižje 
nas čaka nekaj kilometrov asfalta, ki pa se mu lahko deloma izognemo po kolovozih in gozdnih cestah, kjer so pozimi priljubljene tekaške proge. V veliko pomoč nam bo zemljevid Tabacco 1 : 25 000. Poleg že prej omenjenega kolesa še en nasvet za tiste, ki jim ta možnost vrnitve ni všeč. Morda je dobro nekaj ceste prehoditi že zjutraj in vozilo parkirati na sredi doline pri odcepu vojaške ceste na Svete Višarje in poti proti Žabniški krnici.
Za tiste, ki si želite od ture na Poldanšnjo špico še več (čeprav že tura iz Ovčje vasi ni ravno kratka), je na voljo še tako imenovani prepovedani sad – prečenje
do Piparjev. Prepovedan zato, ker je pot zaradi podora pod vzhodnim grebenom Visokega Piparja (2069 m) že nekaj let zaprta. Nič nenavadnega. Svet tam okoli je namreč zelo krušljiv, zato se ni treba preveč čuditi, da je odneslo tudi pot. Prehod je zelo zahteven in ga sploh ne bi smel omeniti, če pa si kdo vendarle želi tam čez, naj računa na težave, ki si lahko mirno zaslužijo oceno »zelo zahtevno brezpotje«, če ne še kaj več. Pobočje, kjer poti ni, je presneto strmo in zelo izpostavljeno padajočemu kamenju. Z vso mero previdnosti torej, nadalje z zavestjo, da bomo šli na lastno odgovornost (hm, kot da na kateri poti, brezpotju ali smeri ni tako?!), in védenjem, da bomo za morebitno nesrečo krivi popolnoma sami. Seveda velja ponoviti tudi tisto, kar piše v vodnikih. Vsakdo se odloča sam in tvega sam …
Višje nas odreši stezica, ki pripelje na vrh najvišjega od Piparjev. Če želimo, lahko po brezpotnem grebenu obiščemo tudi Srednji (2046 m) in Nizki Pipar 
(2004 m). Vrnitev po nekdanji poti je seveda še težja, zato je veliko bolje po stezah 649 in 648 sestopiti na cesto, ki iz Dunje drži na Rudni vrh. Ker se bomo vrnili v Zajzero, se lahko asfaltu do Rudnega vrha izognemo tako, da že na prvi levi serpentini, ki jo dosežemo (višina 1286 m), zavijemo desno s ceste in z malo lomastenja po grmovju pridemo na pot 
Umberta Pacifica, 
ki nas v nekaj okljukih pripelje do jezerca, ki si le z obilico dobre volje zasluži to besedo. Verjetno je po obilnem deževju v njem več vode, a toliko je morda vendarle bo, da bomo v njem lahko občudovali Višev odsev. Do koče Grego ni več daleč, v dolino pa že znamo priti. To je tudi alternativna, bolje rečeno legalna možnost pristopa na Piparje iz Zajzere. Če pa se zapeljemo v Dunjo, imamo na voljo tudi pot 605, ki sicer pelje na Dve špici, a se v zgornjem delu odcepi tudi steza proti Piparjem. O tej poti sem že pisal.
Razmišljam, kako bi lahko drugače obrnil turo in povezal Poldanšnjo špico in Piparje v eno, pa nekako ne gre. Edina možnost je, da s »Poldnice« sestopimo
na Rudni vrh in se malo nižje še enkrat zaženemo v breg, a to turo vendarle zelo podaljša. Močno dvomim, da se je bo v kratkem jesenskem dnevu kdo lotil. Tudi midva se je nisva, zato sva šla trgat tako vabeči, a prepovedani sad. Z dobršno mero previdnosti se je izšlo. In še dvoje sva spoznala na tej turi. Prvič. Macesni žarijo tako pod Poldanšnjo špico kot tudi 
pod Piparji in nikakor ni greh (morda je celo 
najbolj prav), če pridemo dvakrat v gosté. In drugič. Tudi rušje je lahko koristno in ni samo nebodigatreba nadloga, s katero se velikokrat pretepamo v brezpotnem svetu. Tokrat so se z njegovo pomočjo gojzarji za silo rešili belega prahu, ki sva ga pridelala na »nikogaršnji zemlji« pod Visokim Piparjem, sicer bi naju lahko morebitni srečujoči še vprašal, ali sva nemara ušla iz apnenice.
Na večer sva sestopila v dolino. Avto naju je čakal tam, kjer sem predlagal tudi vam – na sredi Zajzere. Pravzaprav je ostal na istem mestu, kjer je čakal že prejšnji dan, da se vadnrovčka vrneta s Kamnitega lovca …