V triglavskem kraljestvu, ki leži tik ob romarski magistrali na slovenskega očaka, ležijo prenekatere gore, katerih poti niso markirane, one pa zato zapostavljene. Naj tako ostane še dolgo, dolgo! Eden takih zapostavljenih lepotcev je Veliki Draški vrh, ki je s svojo priostreno piramidalno obliko pravi maneken.
Skozi Bled se zapeljemo do Pokljuke. Mimo Mrzlega Studenca nadaljujemo proti vojašnici na Rudnem polju, kjer zavijemo desno in po nekaj sto metrih parkiramo ob vznožju smučišča. Vse tja do Studorskega prevala hodimo po eni najbolj obljudenih poti v Sloveniji, po poti, ki vodi na Triglav. Hoditi začnemo po cesti, kjer na prvem ovinku zavije v gozdni breg stezica, ki nas pripelje na zgornjo cesto, kjer se tudi še da parkirati. Sledimo makadamu in markacije nas znova usmerijo v gozd. Pot se vije v okljukih dokaj strmo, a le nekaj minut, nato se pot skorajda položi, vmes tudi rahlo spusti. Pot po Pokljuki se kar vleče, na levi strani, globoko pod nami je planina Konjščica. Hodimo pod Sivimi policami, ko se pot obrne desno in se strmo vzpne do Jezerc pod Studorskim prevalom. Čaka nas vzpon na preval. Predlagam, da se držimo markirane poti, saj bo vzpon lažji. Pot najprej poteka po levi strani, nato pa preči v desno in se po robu dolinice v okljukih dvigne do prevala, na višini 1892 m.
Ko stojimo na prevalu in gledamo proti Toscu, je Veliki Draški vrh na naši desni strani. Zaradi gostega ruševja slabo vidna stezica pelje po levi strani rušja. Mestoma je resnično gosto, kar da vedeti, da vrh ni ravno pretirano obiskan. Gostota rušja je prva težava na poti, naslednja pa je skalni skok, ki ga je potrebno premagati. Še dobro, da so v pomoč korenine rušja, kajti skala je krušljiva. Nad skalno zaporo je vse težko že za nami. Z vsakim pridobljenim višinskim metrom se nam bodo odpirala nova obzorja. In ko mislimo, da smo že blizu vrha, ugotovimo, da je do vrha še kar nekaj poti. Vsaj videti je tako. Sprehodimo se skozi grebenski pas rušja, ki kot pomol štrli iz vršnega grebena Velikega Draškega vrha. Pod vrhom je nekaj skalovja, ki ga prečimo, in že smo na vrhu, ki nudi razgled za Bogove. Na dosegu roke so njegovi sosedje Viševnik, Mali Draški vrh, Ablanca in Tosc; streljaj stran pa triglavsko kraljestvo z Očakom. Rjavina ima s te strani drugačno podobo, v daljavi se nam nasmiha Kanjavec, pa Stogovi itd.
Možnosti sestopov je več. Lahko sestopimo po poti vzpona, moj predlog pa je sledeči. Z vrha Velikega Draškega vrha sestopimo po vzhodni strani gore, ki je prekrita s travo in kamni, na sedlo med Malim in Velikim Draškim vrhom. Z vrha sestopimo nekaj metrov po grebenu, kjer smo se povzpeli, nato pa skrenemo levo in preko trave. Udoben, travnat sestop se drži roba stene. Po dežju ta sestop odsvetujem, saj so mokre trave preveč nevarne. S sedla se po markirani poti lahko povzpnemo na Srenjski preval, se od tam povzpnemo na Viševnik, ali pa se čez Kačji rob vrnemo nazaj na Rudno polje.
Varianta je tudi, da se s sedla med Velikim in Malim Draškim vrhom preko dobro shojene stezice, ki vodi preko melišča, spustimo do Jezerca ter od tam po poti pristopa nazaj na Pokljuko. Kjerkoli bomo šli, čaka nas čudovita visokogorska tura.
Nadmorska višina: 2243 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 4 zvezdice
Jelena Justin