Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Turno kolesarstvo

Za srce: Lovci, pastirji, kmetje, gozdarji, pohodniki in še kdo so že tradicionalni obiskovalci gorskega sveta. Turni kolesarji smo novinci v tem okolju, zato je prav, da sprejmemo nekatere običaje, ki so v gorah že dolgo v veljavi.

Kolo je prevozno sredstvo sestavljeno iz okvirja in dveh obročnikov. Zadnji obročnik je preko verige in verižnikov povezan z gonilkama, s katerima voznik poganja kolo. Voznik usmerja kolo s krmilom, kamor so pritrjene zavorne ročice, včasih tudi zvonec in svetilna telesa. Kolo je zelo priljubljeno prevozno sredstvo v revnih okoljih, njegove prednosti pa se vse bolj kažejo tudi v prometni gneči sodobnih mest: je tiho, hitro in prijazno do okolja.
Čeprav so izumitelji kolesu namenili predvsem vlogo prevoznega sredstva se je kmalu uveljavilo tudi kot športni rekvizit, kolesarjenje je postalo eden najbolj priljubljenih športov tako na cestah, na dirkališčih kot tudi na izletih po poteh v naravnem okolju.
Cestno kolesarstvo ima dolgo in bogato zgodovino, z osrednjo vlogo velikih dirk Tour de France in Giro d'Italia, kot tudi številnih rekreativnih kolesarskih prireditev, kot je npr. priljubljeni maraton Franja.
V poznih šestdesetih letih pa je skupina fantov v Marin County v Kaliforniji obula kolesa v široke narebrane plašče, okrepila okvirje in dodala še to in ono ter se pričela spuščati po strmih poteh - to so bili začetki gorskega kolesarstva. Sledil je neverjeten razmah, tako pri razvoju koles kot tudi pri razvoju posameznih zvrsti gorskega kolesarstva, nastale so številne tekmovalne discipline kot npr. kros in spust. Kmalu zatem pa so se pričele razvijati tudi netekmovalne oblike gorskega kolesarstva, saj so vse bolj zmogljiva kolesa omogočila vožnjo po poteh, ki so bile do tedaj namenjene le pešcem. Tako je nastala nova zvrst gorskega kolesarstva, ki smo jo v planinskih krogih poimenovali turno kolesarstvo.

Turno kolesarstvo
Kadar se planinci namenimo v gore pravimo, da gremo na turo, pa naj bo to peš, s krpljami, s smučmi ali s kolesom. Od tod izvirajo tudi izrazi turno smučanje in turno kolesarstvo. Pri vseh naštetih planinskih dejavnostih so motivi za obisk gora zelo podobni, poudarek je na doživetju v naravi, način gibanja pa se seveda pomembno razlikuje.
V državi, kjer je obisk gora tradicionalno najbolj množična športna dejavnost, hitra rast števila turnih kolesarjev ne preseneča. Sodobna kolesa omogočajo obisk gora na nov, dinamičen način. Turno kolesarstvo je razširilo področje zanimivih ciljev z visokogorja na ves vzpeti svet, vabijo pa tudi poti v Pomurju in drugih ravninskih predelih. In ne nazadnje, mnogi, zlasti nekoliko starejši planinci, imajo pri hoji, zlasti pri sestopu, težave s koleni, vožnja kolesa pa je v takšnih primerih celo priporočljiva.
Seveda se moramo vprašati, kje turni kolesarji sploh lahko vozimo. Kolesa so izjemno napredovala in omogočajo poleg vožnje po cestah še vožnjo po dvoslednicah (kolovozih, gozdnih cestah, poljskih poteh) kot tudi po stezah v naravnem okolju. Vožnja po cestah in dvoslednicah je večinoma dovoljena, po stezah pa večinoma prepovedana.

Oprema
Najpomembnejši kos opreme turnega kolesarja je seveda kolo. S pojmom turno kolesarstvo označujemo vožnjo v gorskem svetu po zelo različnih poteh. Zato so za to dejavnost primerne različne vrste koles, v skladu z zahtevnostjo poti, na katero smo se namenili. Za vožnjo po gozdnih cestah in gladkih ne prestrmih kolovozih povsem zadostujejo treking kolesa, medtem ko so za vožnjo po strmih stezah s pogostimi ovirami bolj primerna polno vzmetena kolesa s kolutnimi zavorami in debelimi profiliranimi plašči. Kolo mora biti seveda primerne velikosti, dobro vzdrževano (pred turo vselej preverimo stanje zavor), ne pozabimo pa tudi rezervne zračnice, tlačilke in orodja za drobna popravila.
Izbira obutve je povezana z vrsto pedal, ki jih imamo na kolesu, le-ta pa z načinom vožnje in vrsto terena, po katerem se pretežno vozimo. Poznamo ravna (flat) pedala in pedala, v katera se vpnemo (clip in). Obe vrsti pedal imata svoje prednosti in slabosti. Ravna pedala omogočajo hitrejši odmik noge s pedal, kar je pomembno v kritičnih situacijah. Pedala, v katere se vpnemo, pa nudijo boljši izkoristek moči pri poganjanju in boljši stik nog s pedali.
Za varnost poskrbimo s kolesarsko čelado in kolesarskimi rokavicami, pri zelo zahtevnih spustih pa tudi s ščitniki za kolena in komolce.
Ostala oprema je podobna tisti, ki sodi na pohodniške ture: obleka iz lahkih produšnih tkanin, vetrovka, geografska karta, kompas, GPS, mobilni telefon, svetilka, pijača in hrana. In seveda vselej tudi komplet prve pomoči.

Odnosi z drugimi obiskovalci gorskega sveta
Lovci, pastirji, kmetje, gozdarji, pohodniki in še kdo so že tradicionalni obiskovalci gorskega sveta. Turni kolesarji smo novinci v tem okolju, zato je prav, da sprejmemo nekatere običaje, ki so v gorah že dolgo v veljavi. Poleg obveznega pozdrava velja predvsem paziti, da z vožnjo nikogar ne ogrožamo. Pešcu damo vselej prednost, na ozki poti ustavimo in ga spustimo mimo. S primernim odnosom do drugih obiskovalcev lahko ustvarimo ozračje, ki bo postopoma privedlo tudi do primernejše zakonodaje, ki nas ne bo več pretirano omejevala pri izbiri poti.

Odnos do narave
Glede na to, da je cilj turnih kolesarjev doživetje v naravi je etika turnih kolesarjev zelo podobna etiki pohodnikov (glej npr. http://ktk.pzs.si/index.php?id=15). Posebej velja omeniti, da si moramo turni kolesarji prizadevati, da pri vožnji ne poškodujemo poti: pri spustu zaviramo predvsem s prednjo zavoro, v mokrem izbiramo poti s trdno podlago, skozi ovinke ne vozimo z blokiranim zadnjim kolesom, predvsem pa nikoli ne vozimo izven utrjenih poti.
Kolesarske ture se običajno prično v dolini, med tednom ponavadi kar na domačem dvorišču. Kolesarji, za razliko od mnogih pohodnikov, ne parkiramo avtomobilov na najvišje ležečem parkirišču v osrčju gora, s čimer bistveno manj onesnažujemo naravno okolje.

Za konec
Že dolgo zahajam v gore, v vseh letnih časih, peš, s smučmi, z derezami in s cepinom v roki. Pred kakšnimi petnajstimi leti sem se prvič podal v hribe s kolesom. Osvojilo me je z dinamiko, pri čemer pa sem ohranil stik z naravo, kar pogrešam na potovanjih z avtomobilom. Spoznal sem nove kotičke v nižje ležečih predelih, na Idrijskem, na Krasu, v Zasavju, ki mi prej kot pohodniku nekako niso bili zanimivi. Posebej rad imam kombinirane ture, s kolesom se povzpnem čim višje in ko ne gre več nadaljujem peš. Na Blegoš, Kepo, Vajnež, Visoko Ponco, Trenski Pelc, Peco. Poskusite, ne bo vam žal!

Jože Rovan

 10/10

PZS: 28.09.2010

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

36 komentarjev na članku "Turno kolesarstvo"

Iztok Snoj,

Komaj čakam, kaj bo o tem v svoj blog napisal Borut Peršolja!


Igor Pavlič,

Zakonov se je treba držati, tudi raznih vetrnih, sončnih itd. generatorjev energije ne sme vsakdo graditi po svojem okusu! A za te postavitve naj bi veljal spregled? Nič ni narobe, če so to onemogočali, problem je v selektivnosti, enemu da, drugemu pa ne, kot se e zgodilo s tistim "izumitljem" na Dobrči! Te razne vetrnice in kolektorji (hkrati tudi strašila) kazijo naravo, podobno kot kakšna arhitektura, ki si jo prisiljen gledati, četudi ne zaideš v galerijo ali na razstavo, ker je navzoča vsepovsod! Kot npr. smrad, dim in podobne manifestacije duha in prizadevanj "inovativnežev", ki s ejim ne moreš izogniti! Ljubljane iz avta sploh več ne vidiš, so sami jumboti ter gradbene ograje.... Nihče se ne vpraša o porabi t.im. pasivne energije, potrebne za postavitev in izdelavo teh famoznih kolektorjev ter vetrnic! Podobno je z električnimi avtomobili! Vsi vemo, da v SLO elektriko dobivamo iz premoga, lignita ter urana, neobnovljivih virov torej, nek avto na velenjskli lignit, ki mora tovoriti še nekajstokilogramski akimulator seveda ni noben napredek!!? Spominja me na nekdanje parnike! Pač ne smrdi v Ljubljani, ampak v Velenju! Zakaj gradimo toplovodna omrežja, če bi lahko v hiše pripeljali štiri-žilne žice )kot nekočl, pas o rekli, da je problem v izkoristku!), a pri avtih je pa to v redu? Mi pač ne živimo v najsočnejših krajih in so ti kolektorji ter celice na sonce več ali manj modna muha, ne pa ekološko usmerjena investicija. Bodimo iskreni, človek nikoli v zgodovini ni bil usmerjen v ohranjanje, ampak v spreminjanje narave, ne le s pašo in požigalništvom, tudi z obleganji, gradnjo in še s čim! In zdaj naj bi bila pa gradnja teh plat po strehah nekaj revolucionarnega, ovira je pa birokracija?


Jože Rovan,

Komentar k mnenju Franca Štibernika o mojem zapisu: "Posebej rad imam kombinirane ture, s kolesom se povzpnem čim višje in ko ne gre več nadaljujem peš. Na Blegoš, Kepo, Vajnež, Visoko Ponco, Trenski Pelc, Peco. Poskusite, ne bo vam žal!"

in njegovi ugotovitvi "Lep reklamni zapis propagiranja kršenja zakonodaje"

Blegoš: do koče pod Blegošem vodi gozdna cesta, po kateri oskrbujejo tudi kočo, po tej cesti poteka tudi uradno označena Loška kolesarska transverzala. Naprej pa grem peš.

Kepa: do sedla Jepca vodi gozdna cesta, naprej grem peš.

Vajnež: Iz Javornika prek Javorniškega Rovta in Pustega rovta do Belške planine vodi gozdna cesta ...

Visoka Ponca: do koče Zachi vodi stara vojaška cesta, ki sedaj rabi za oskrbo koče ...

Trentski Pelc: iz Trente na Staro Utro vodi stara vojaška cesta ...

Peca: do doma na Peci vodi cesta, namenjena oskrbi doma ...

Na vseh teh cestah me je veselo prehitelo kup avtomobilov. Nekatere med njimi so zaprte z rampami, kar pa za "iznajdljive" pohodnike očitno ni prehuda ovira.

Na Sardiniji, v Franciji, v Kataloniji, v Bolgariji (in seveda še marsikje drugje, naštevam le tiste, ki sem jih videl na lastne oči) poznajo na takšnih poteh tablo "Prepovedano za ves promet" in dopolnilno tablo "Dovoljeno za pohodnike, jezdece in kolesarje" in jo tudi spoštujejo.

V Italiji, deželi z izjemno planinsko in kolesarsko tradicijo, so stvari smiselno urejene. Načeloma so vse poti odprte, zapore za kolesarje so le v nekaterih zaščitenih območjih, npr. v Glinščici. Pa tudi v Glinščici je trasa nekdanje železniške proge Trst-Kozina odprta za kolesarje. Več o tem na http://www.gore-ljudje.net/novosti/49699/.

Verjamem, da je v naravi dovolj prostora za vse strpne pohodnike, alpiniste, turne smučarje, lovce, gobarje,..., in tudi turne kolesarje. In da ob tem naravi ne bomo naredili pretirane škode.


Jože Rovan,

Franc, v skladu z Zakonom o planinskih poteh so zaprte vse markirane planinske steze, torej poti do širine enega metra. Markirani kolovozi in kar je širšega pa niso zaprti. Zakaj? To so poti, kjer traso vzdržujejo drugi (kmetje, gozdarji ipd.) iz ekonomskih razlogov, namenjeni so vožnji z motornimi in drugimi vozili in res ne vem, zakaj bi bili zaprti za kolesa. Markacisti jih sicer markiramo, toda to niso planinske steze, ki so namenjene samo hoji. Mislim da že naziv kolovoz pove vse.

Meni je bolj kot spoštovanje zakonodaje, ki je pri nas kar se tiče kolesarjev daleč za evropsko, pomembno, da v krogu turnih kolesarjev prevlada občutek za spoštljiv odnos do narave in drugih uporabnikov gorskega sveta. Temu so namenjena usposabljanja Komisije za turno kolesarstvo in če v tem uspemo potem tudi srečanje pohodnika in kolesarja na markirani stezi ne bo več povzročilo slabe volje. In prepričan sem, da smo na pravi poti.

Kaj je tako motečega pri turnem kolesarju, če vozi obzirno do narave in drugih uporabnikov gorskega sveta. Dokazano je, da škoda, ki jo povzroča vešč kolesar, ni nič večja kot pri pohodnikih. To mi potrjuje tudi 40 let markacijskih izkušenj. Priporočila turnim kolesarjem so povsem nedvoumna: nikoli ne vozite izven utrjenih poti, ne utirajte bližnjic.

Ali imamo v vlogi pohodnikov res pravico do monopola nad markiranimi potmi, samo zato, ker je turno kolesarstvo mlajše od pohodništva. Kaj bi na to rekli že davno pokojni pastirji, gozdarji in lovci, ki so nekoč utrli te poti?

Morda zato, ker za poti skrbijo markacisti in ne turni kolesarji? Preštejmo se, presenečeni boste, koliko turnih kolesarjev je že dolgo v markacijskih vrstah. In na markacijsko prošnjo za pomoč smo se že večkrat odzvali.

V mojem razumevanju planinskih vrednot in mojem ravnanju v gorah ne najdem prav nobenega razloga za to, da bi me kot pešca trepljali po ramah, kot kolesarja pa grdo gledali.


Jože Rovan,

FŠ: "take skoke pomagajo izravnavati tud kolesarski pomočniki makacistom".

No, ta je pa res bosa. Trase planinskih poti markacisti čistimo posute zemlje in kamenja, jih utrjujemo z bočnimi opornimi debli in lesenimi stopnicami, predvsem pa gradimo drežnike, ki so namenjeni odvodnjavanju, kajti deroča voda naredi na poteh največ škode. Nikoli pa nismo planinskih steza prilagajali tako, da bi olajšali vožnjo kolesarjem. Le zakaj, prevoziti zahtevno mesto brez puščanja sledi je veščemu kolesarju izziv. Če pa je takšno mesto pretežko ga pač prehodi. Sploh pa so za kolesarje vozne le t.i. lahke poti, zahtevne (npr. Komarča, s Kališča na Storžič ipd.) in zelo zahtevne (npr. Tominškova, Hanzova ipd.) preprosto niso vozne.

Kolesarji markacistom lahko učinkovito pomagamo predvsem pri spomladanskem čiščenju posute zemlje in odpadlega vejevja, takrat ni rok nikoli preveč, za takšno delo pa tudi ni potrebna strokovna usposobljenost markacistov, dovolj je dobra volja.

FŠ: "in kaj bi po tvojem morali v zakonodaji še spremeniti, da bi bila primerljiva z evropsko - odpraviti omejitve?"

Ko gre za planinske steze pravzaprav nič, uveljaviti možnost, ki jo nudi Zakon o planinskih poteh - odpreti steze, ki so po mnenju skrbnikov primerne za dvojno rabo - to pa so po mojem mnenju tiste markirane steze, ki so manj obiskane in ki nimajo velikih naklonov, skokov ipd. Ker pa kolesarimo le v manjši meri po markiranih poteh, večinoma pa po nemarkiranih, si želimo celovito rešitev, ki bi razumno urejala režim na vseh poteh.

Kot primer "evropske" zakonodaje navajam primer Italije (podrobneje v komentarju na http://www.gore-ljudje.net/novosti/49699/):

- v Italiji ni splošne prepovedi za kolesarjenje po poteh,

- omejitve so stvar lokalnih skupnosti in jih je zelo malo,

- resnejše omejitve so v zavarovanih območjih,

- v narodnih parkih so nekatera pota odprta, nekatera se lahko vozi v skupini pod nadzorom spremljevalca (uslužbenec parka ipd.), nekatera pa so zaprta (v Glinščici pri Trstu je npr. dovoljeno voziti po trasi nekdanje železnice), razvijajo koncept kolesarjem prijaznih narodnih parkov,

- prepovedi so jasno označene, če ni oznake je vožnja dovoljena,

- če zaradi pretirane rabe (pohodniki, kolesarji, konjeniki) pride na poti do resnejših poškodb se pot začasno zapre, izvedejo se sanacijski ukrepi, da si narava opomore, nato pot ponovno odpro,

- kazni za kršitve so hude, tudi do 800€, kolesarji zapore spoštujejo,

- podrobneje o režimu v Furlaniji-Julijski krajini: takorekoč brez omejitev, z izjemo zaščitenih območij.


Jože Rovan,

Ko neka športna dejavnost v naravnem okolju postane množična mora žal v vsaki urejeni družbi sprejeti tudi določene omejitve. V svetu idealnih ljudi, kakršnih pa na žalost (ali morda na srečo) ni, bi bila za turne kolesarje dovolj moralna obveza: vozim tako, da ne puščam sledi in ne ogrožam drugih obiskovalcev narave. Če pa se spustimo na trdna tla se hitro zavemo, da to v praksi ni dovolj, potrebno je jasno povedati kaj se sme in kaj ne sme. Turno kolesarstvo je potrebno primerno umestiti v zakonodajni sistem, brez pretiranih omejitev, ki so pogosto posledica nepotrebnih strahov.

Ko govorimo o turnem kolesarstvu govorimo o rekreativni vožnji po cestah, gozdnih cestah, grajenih gozdnih vlakah, kolovozih, utrjenih poteh z zmernim naklonom brez skokov oz. izrazitih prelomnic. Naj nam ne zamegli presoje peščica kolesarjev, ki neodgovorno trenira tekmovalno disciplino spust (downhill) na planinskih poteh. In naj na naše presoje ne vpliva spust nekaj posameznikov z alpskih vrhov (slednje je toliko turno kolesarstvo kot so Krničarjevi spusti turno smučanje).

Ker gre za novo dejavnost, kjer ne samo pri nas, tudi ponekod v Evropi, zakonodajalec še išče pravo mero, turni kolesarji upoštevamo priporočila, ki naj prispevajo k sožitju med obiskovalci narave http://ktk.pzs.si/index.php?id=15 .


Jože Rovan,

Darko, ne gre za to, da jih ne bi hoteli sprejeti, to preprosto ni več turno kolesarstvo, to je mnogo zahtevnejši turni freeride, kot alpinistično smučanje (Karničar&Co.) ni turno smučanje. Turno smučanje seže nekako do Turskega žleba in Jalovčevega ozebnika, kar je več je alpinistično smučanje. Se pa ta meja premika navzgor, seveda.


Metod Škarja,

Tole me malo spominja na trenutni pogrom proti sončnim elektrarnam (če kdo ni seznanjen, gre za to, da so nenadoma gradbeni inšpektorji ugotovili, da morajo imeti sončne elektrarne gradbena dovoljenja in se s pikolovsko natančnostjo lotili tega zares velikega slovenskega problema).

Sem pa vsekakor za to, da se na vsa področja uvaja primerna življenjska pravila z veliko mero zdrave pameti.


Metod Škarja,

Marsikje so planinske poti že globoki grabni, posebno tiste bolj obiskane. Če bi bili res dosledni, bi morali take poti za nekaj let zapreti ali pa omejiti število pohodnikov. A tu se (skoraj) nihče ne pritožuje, ker bi zahtevalo preveč samoomejevanja prevelikega števila ljudi. Verjetno bi en kolesar na taki poti naredil škode za 10 pešcev, a ker je pešcev veliko... Določene poti po mehkem terenu bi npr. morali zapreti, ko so mokre, ker se takrat dela največja škoda, prst se najbolj iztiska (npr. pot na Šmarno goro je tak primer).

Verjetno bi se kolesarji lahko vozili povsod, kjer ne bi delali večje škode kot pešci. Sicer pa za peš cone velja predpis, da se kolesarji lahko vozijo po njih na način, da ne ogrožajo pešcev. To splošno načelo bi bilo poleg podrobnejših predpisov zelo uporabno tudi za zgornje primere.

O fotovoltaiki pa le toliko, gre tudi za to, ali so zakoni pametni ali ne, oz. ali gre za pretirano regulacijo; skoraj nikjer v Evropi za postavitev sončnih celic ni potrebno gradbeno dovoljenje.


Metod Škarja,

"Kdor je mnenja, da en kolesar naredi škode za deset pohodnikov, ga povabim na turo in bo lahko v živo meril, če je to res"

Se opravičujem, če sem bil napačno razumljen, v mislih sem imel kake res strme poti (kjer se sedaj delajo omenjeni grabni zaradi pešcev), kjer bi zaradi zaviranja kolo rilo še bolj. Na normalno utrejnih poteh in tudi drugem trdnem terenu pa verjamem, da se kaj dosti ne pozna.

Sicer sem pa nasploh do sedaj srečal zelo malo kolesarjev, razen na Golovcu, kjer nekateri res preveč pripodijo mimo pa enkrat nad Idrijo, kjer smo šli gor očitno ravno po poti, ki so jo uporabljali za spust, pa sta bila dva mimo, še preden smo se ovedeli (ni pa bilo nič označeno pa tudi ne prijetno).


Stane Škrjanec,

Se popolnoma strinjam z razmišljanjem Tomaža Ovsenika.

Potrebno je najti sožitje.

Priznam, da me je sicer strah kakšnega pobaznelega spustaša brez trohice zdrave pameti v glavi, a po drugi strani nič manj 'popolnega naravovarstvenika', ki bi še gamsom prepovedal delati stečine.


Dejan Inkret,

Problem je, ker kolesarji niso olikani, haha. Ne ustavijo in ne pozdravijo, barabe!


Dejan Inkret,

Kvakanje starih bab!

Za kaj sploh gre? Sedaj nas je kup takih z različnimi interesi in če se je med nami pojavil nekdo, ki še ni sprejet od tropa - ga je treba na ves glas oblajati. Morda zato, ker je bilo tako od nekdaj? Zato, ker so že planinci pred stoletjem lajali na alpiniste, da so navadni samomorilci, ki jih je treba prepovedati? In ker so alpinisti pred tridesetimi leti lajali na frike, da so izrojeni salonski plezalci? In ker so bajkerji v istem času lajali na gorske kolesarje, da so dekadentni klovni?

Planet je zaenkrat samo eden in na njem moramo živeti in umreti, vsi. Je pa res, da nam na njem včasih rata preveč dolgčas in začnemo riniti eden drugemu v zelje. Posledično se sedaj dobri alpinisti ukvarjajo z nekimi turnimi kolesarji, naravovarstveniki, ki se na šiht vozijo z avtomobili in se pozimi ne odrečejo kurjavi, ki obremenjuje okolje, jim očitajo erozijo, bivši planinski funkcionarji pa, ki so bili na oblasti, ko je bil kolesarjem dan žegen statusa, jim ga zdaj v opoziciji očitajo in se sklicujejo na neko slabo zakonodajo.

Zakaj pa je sploh zakonodaja, če res ne zato, da se jo krši? Vsi po vrsti lahko pogledamo na števec, ko se peljemo zjutraj na šiht in ob tem razmišljamo, zakaj smo imeli srečo, ker so policaji za cesto ustavili nekoga drugega namesto nas. Zaradi našega spoštovanja zakonodaje že ne! Vsem blagajničarkam in bančnim uslužbencem na koncu šihta vedno štima blagajna - pa tudi njim ne zaradi zakonov, ki jih nočejo kršiti, temveč zaradi bilance, ki mora na koncu vedno štimati v nulo. Človeku pod stalno kontrolo se je zelo lahko držati tudi vseh zakonov in če bi policaji stali na vsak kilometer cest, niti v 100 letih ne bi amortizirali svojih radarjev, sedaj pa državi z njimi nesejo zlata jajca. Ampak hudič je, ke mi že po naravi ne maramo biti pod kontrolo!

Če bi ne bilo planincev, gornikov, alpinistov, lovcev, drvarjev, gobarjev itd, tudi nihče ne bi obremenjeval gorskega okolja in vznemirjal divjadi. Ne preostane drugega, kot da sprejmemo v ta trop tudi turne kolesarje v svoji normalni izvedbi, nenormalnih se pa pri vseh najde.

Saj niso tako napačni - res je da manj pozdravljajo na planinskih poteh, se pa zato tudi precej manj derejo po hribih in ne razgrajajo po planinskih bajtah, kot planinci in alpinisti med svojimi žuri, ki si sedaj lastijo pravico odločanja o njihovem početju in obstoju. Čemu? Samo zato, ker so se oni prvi poscali ob tisti plot?


Blaž Grapar,

Mimogrede, tudi na Staro Utro se ne tre kolesarjev. Spustašev verjetno ne zanima, ker je treba 2h gonit v klanec in se spustit po isti poti. Brez kombinacije s Trentarskim Pelcem je pravzaprav za le-kolesarje nezanimivo.

Če se prav spomnim, je tam včasih tam bila tabla, ki je striktno prepovedovala vožnjo z biciklom, zdaj je ni. Se pa mulatjera tudi zarašča tako da očitno ni preveč oblegana. Bi pa dejansko lahko nastal problem če kolesar med spustom naleti na pohodnike.

Ma ubistvu, nej bo vse prepovedano. Bo več miru. Meni čisto paše.


Tone Škarja,

Naj se še vozniki štirikolesnikov, motornih sani in boljših terencev organizirajo v svoje sekcije pri PZS, obljubijo kulturno obnašanje in pomoč markacistom, pa jih ne bo nihče več nadlegoval. Sovražniki so vedno le oni zunaj NAS. OK?


Primož Bernard,

Meni je sicer popolnoma vseeno, naj se štreke legalizirajo ali pač ne. Mogoče res še bolje, da ne, bodo manj propagirane in manj obljudene. Prav fino se je bilo prejšnji teden peljati iz Razorja do Tolminke - žive duše ne srečaš, razen kakšne kače, miške in visoko na nebu krožečega orla. Res ne vidim razloga za polemiko, čeprav na drugi strani je neumno, da obstaja možnost konflikta zaradi fašistično urejene zakonodaje. Očitno bomo res ostali še lep čas zaplankani, pa čeprav na sončni strani alp. A dokler bodo politiko krojili nekateri z očitno hudimi travmami iz otroštva bo žal tako. Jožetu pa kapo dol, da sploh ima voljo v tem breznu.


Primož Bernard,

100% se strinjam z Alešem. Najbrž to izhaja iz dejstva, da smo v osnovi še vedno planinci in hribolazci ter šele potem gorski kolesarji. Res pa ne razumem, zakaj vedno tišimo v skrajnosti. Na eni strani imamo Markote in Marjane, ki s svojimi vragolijami vsekakor ne sodijo na Kredarico in še kam, in na drugi strani imamo neke zagrenjene kvazi naravovarstvenike, ki bi nam radi na vsak način prepovedali vožnjo po vlakah in mulatjerah ? Halo! Res smo fenomeni, ni šans za kompromis ali konsenz ali kako se že temu danes reče. Res najbolje, da ostanemo v ilegali.


Primož Bernard,

Turni kolesarji pravzaprav ne potrebujemo ničesar. Še najmanj pa kakšne nove razrite štreke - kot jih potrebuje ne vem kdo za razvajanja v svojih postojankah. In res je, marsikje se kolo vozi že od nekdaj.

Graditelji mulatjer sigurno ne bi imeli nič proti kolesarjem, prepričan sem, da bi bili celo ponosni na možnost takšne uporabe nekje v prihodnosti - saj v osnovi so bile zgrajene za veliko norost in za večje stvari od kolesa. In zgrajene so bile z veliko muko, ki jo na nek način lahko poplačamo samo vsi skupaj.

Pa še eno trditev bom postavil : povprečen turni kolesar je mnogo bolj zaveden naravovarstvenik in mnogo večji športnik, kot povprečen planinec. In absolutna škoda, ki jo naredi v hribih povprečen turni kolesar je manjša kot tista od povprečnega planinca.


Tomaž Ogrin,

Tuje države niso relevantne, ker imamo mi bistveno manj gorskih terenov. Enostavno je razložiti, v gore hodimo tudi zato, da se izognemo prometu, tudi kolesarskemu. Ločimo se od doline, misli gredo drugam. Potem pa cin-cin...Hvala lepa.


Franc Štibernik,

Citiram:"Vožnja po cestah in dvoslednicah je večinoma dovoljena, po stezah pa večinoma prepovedana.

Posebej rad imam kombinirane ture, s kolesom se povzpnem čim višje in ko ne gre več nadaljujem peš. Na Blegoš, Kepo, Vajnež, Visoko Ponco, Trenski Pelc, Peco. Poskusite, ne bo vam žal!"

Lep reklamni zapis propagiranja kršenja zakonodaje.

Jože sicer opozori, da je vožnja po stezah (izogne se poimenovanju"označana planinska pot") večinoma prepovedana, iz slik in teksta pa lahko razberemo, da gre vendarle za poziv gorskim kolesarjem, naj kršijo veljavno zakonodajo.

Saj če bodo kolesarji na planinski stezi lepo ustavili in pozdravili prihajajoče pohodnike, se bo tudi zakonodajalec premislil in omogočil osvajanje vrhov tudi s kolesom.

Na žalost spletna stran PZS ne omogoča direktnega komentiranja, zato se oglašam tu. Kako je s spoštovanjem zakonodaje, pa najbolj vedo tisti obiskovalci gora, ki se morajo na gamsjih stezicah umikati tistim, ki jih zapeljejo te lepe slike in članki Jožeta.

Kaj se ob tem plete v glavah novega vodstv PZS sicer še ne vemo. Upamo lahko, da niso vsi tudi gorski kolesaji in bodo zato pomagali spremeniti planinske poti v kolesarske steze.


Franc Štibernik,

Jože, saj oba veva v čem je problem. Nekateri pač zmorejo več in se zapeljejo tudi na planinsko pot. Dokaze o kolesarjih na vrhovih ,na katere vodijo samo planinske poti, lahko vsak najde na razičnih spletnih straneh. Ne bi se oglasil, če slike ne bi kazale, da kolesar ni ravno na gozdni poti. Kot načelnik komisije za gorsko kolesarstvo pri PZS, bi moral na nepravilnosti in primere, ko si gorski kolesarji prisvojijo planinske poti, sam opozarjati, ne pa, da lahko prebiramo vabila na delovne akcije kolesarjev za urejanje planinskih poti, da je omogočena uporaba tudi kolesarjem. Če se nekaj gremo uradno moramo biti tudi načelni ali pa bomo vrednote, ki naj bi jih gojili in čuvali v PZS popolnoma razvrednotili.

Verjamem pa da sami spoštujete zakonodajo, a funkcija načelnika pomeni tudi še kaj drugega.


Franc Štibernik,

Verjamem, da gorski kolesarji vključeni v PZS, bolj spoštujejo to o čemer piše Jože. Ko se sam srečujem s kolesarji na stezicah, ki so široke pol metra, s skalnimi skoki

( take skokoke pomagajo izravnavati tud kolesarski pomočniki makacistom) in lih povprašam če so člani PZS, največkrat dobim odgovor, da niso. In takšni kolesarji tudi objavljajo prispevke o svojih vožnjah po visokogorju , brezpotjih in tudI po gamsjih stečinah. Jože in kaj bi po tvojem morali v zakonodaji še spremeniti, da bi bila primerljiva z evropsko- odpraviti omejitve?

Stane, kolikor čitam tvoje zanimive in kvalitetne prispevke, stečine tudi sam rad uporabljaš, tako kot jaz, ki ne bi rad prepovedal gamsom delati stečin ampak ohraniti samo to, da si lahko včasih previdno sposodim njihovo stečino.


Franc Štibernik,

No pa je tudi Jože izdal osnovni namen komisije za gorsko kolesarstvo- spreminanje planinskih poti še v kolesarske steze. Upam da nista uglašena vsaj s podpredsednikom PZS Tonetom Tomšetom, ki je odgovoren za planinska pota.

Sam sem nisem zapisal nič "bosega", vsa hvaljenja o prurejanju planinskih stez so zapisana tudi na spletnih straneh.

Bolj razumlivo postaja zakaj je PZS tiho ob poseganju pašnih skupnosti v visokogorski svetm, z gradnjo novih traktorskih poti.

Seveda, saj se grade tudi nove kolesarske steze! Bravo!


Franc Štibernik,

Tale debata se je res razvila v različne skrajnosti. Ko sem sam komentiral Jožetov članek in njegove komentarje, sem želel le opozoriti na problem, ki je pač prisoten.

Nič nimam proti kolesarjem na poteh, ki so jim namenjena in o katerih piše tudi Jože. Sem pa odločno proti spreminjaju planinskih poti še v kolesarske.

V PD sicer še nismo dobili predloga, katere planinske poti, bi kolesarji radi spremenili v dvonamenske, očitno pa je to že pripravljeno.

Tudi sam že dobivam klice: Ali je vašo planinsko pot možno v celoti prevoziti s kolesom?

Očitno se je napad kolesarjev na planinske steze že pričel, saj celo Jože ugotavlja, da je za kolesarja izziv prevoziti zahtevno mesto in če ne gre s kolesom se ga pač prehodi.

PZS je dolžna reagirati na tak razvoj kolesarstva in društva jasno povprašati, katere planinske poti se lahko spremeni v kolesarske, po uskladitvi popraviti zemljevide planinskih poti in nas, zaostale pohodnike, obvestiti kje lahko srečamo kolesarje z žegnom PZS.

Vsak, ki na novo nekaj gradi naj to prične res na novo, ne pa , da si prisvaja in spreminja tisto kar so nam uhodili naši predniki.

Kolesarji, uživajte na gozdnih cestah in kolovozih, kakšno mulatijero prepustite tudi pohodnikom in ne reklamirajte osvajanja vrhov s kolesom, ampak jasno napišite s kolesom do koče in peš na vrh.

Mislim, da je že čas, da se debata preseli v organe PZS


Franc Štibernik,

Na novo graditi je bilo mišljeno le, da kolesarji na zemljevide vrišejo svoje kolesarske poti, ki jih odkrivajo po gozdnih poteh in kolovozih. Saj Jože pravi da je to tam, kjer se kolo vozi že od nekdaj.


Aleš Zdešar,

Problematika turnega kolesarstva (gorsko kolesarstvo, kolesarstvo po planinskih in drugih poteh) ni povezana s škodo, ki jo delajo na poteh, ker argumenti žal ne vzdržijo (število kolesarjev glede na število planincev, kolo proti traktorju na gozdnih vlakah?, ...). Problematika izhaja iz tradicionalnega dojemanja gorskega sveta in njegovega doživljanja. Dvomim tudi, da bo kakršnakoli zakonodaja (Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju, Zakon o planinskih poteh, naravovarstveni predpisi) rešila problematiko oz. jo uspela uspešno urediti. Takoj, ko se bodo namreč določile poti, kjer lahko turni kolesar vozi, bo turno kolesarstvo izgubilo osnovni pomen, to je svobodno doživljanje gorskega sveta na kolesu tam, kjer si to želim.

Moje osebno mnenje je, da turno kolesarstvo ne sodi na planinske poti, še posebno ne v visokogorje. Tega mnenja sicer ne znam dobro arumentirati, bom pa poskušal. Tudi sam sem gorski kolesar, vendar po planinskih poteh ne vozim (sem pa poskusil). Enostavno ne verjamem, da lahko na planinski poti združujemo planinstvo, gorništvo in kolesarstvo. Kolesarji so hitrejši, močnejši, višji, skratka v nekem priviligiranem položaju. Jaz sem imel na planinskih poteh vedno slabo vest oz. me je bilo sram, ko sem srečeval pohodnike, čutil sem, da ne pašem tja, da jemljem prostor dejavnosti, ki tja sodi. Razlika med doživljanjem gora kolesarja in pohodnika, gornika je bistvena. Eni peš, drugi s pomočjo sodobne tehnike! Prepričan sem tudi, da kolesar ne more doživljati gorskega ambienta tako, kot pohodnik. Preveč ima dela s kontroliranjem kolesa. Bolj kot doživljanje imajo turni kolesarji potrebo po izpolnitvi lastnih športnih ciljev in izpopolnjevanju kontroliranja kolesa tako pri vzponu kot spustu.

Mene enostavno moti, ko vidim kolesarja, ki preči Bohinjski greben ali pa ima parkirano kolo ob križu na vrhu Storžiča. Zakaj? Ne vem natančno, ampak ne sodi tja. Tako kot ne sodi harmonika v hribe, pretirana množičnost, glasnost in podobno.

Glede promoviranja turnega kolesarstva se popolnoma strinjam s komentarjem Mateja Mejovška. Še več, menim da je organizirano delovanje turnega kolesarstva potreba po uveljavljanju interesov posameznikov na tem področju in lažjemu doseganju ciljev, ki jih imajo.

Mislim, da je pretirano poudarjanje vzgojnega in naravovarstvenega pomena kolesarskih odsekov bolj kot ne prikrivanje osnovnega namena takih odsekov. Odseki bodo dobili v roke že vzgojene ljudi na kolesih, lahko se bodo šli le prevzgojo, s katero pa vemo kako je. Vzgoja se namreč začne precej predno pride človek v kolesarski odsek, čeprav menim, da se bodo odsekom pridružili dobro vzgojeni kolesarji, ostali bodo pa kolesarili po svoje.

Vseeno pa občudujem ljudi, ki skušajo rešiti tako prekleto zagamano problematiko.


Tomaž Ovsenik,

Matej, pozabljaš na vzgojno komponento ;). Če na tem področju ne bomo ničesar naredili, potem bo stanje še naprej tako ali - glede na to, da gre za pojav, ki se ga ne da ustaviti - še slabše. Zato tudi turno kolesarski odseki. Moja želja je, da turno kolesarski odseki postanejo vzgojna središča, podobno kot alpinistični odseki, ki se trudijo vzgojiti odgovorne planince/gornike/alpiniste.

Jože, hvala za ves trud!

O kršenju zakona - naj prvi vrže kamen tisti, ki še nikoli ni prekoračil omejitve hitrosti na cesti ali kršil katerega koli drugega zakona.

O uničevanju narave - bomo pohodnikom prepovedali pohodne palice, ker se z njimi uniči veliko podrastja in korenin? Bomo plezalcem prepovedali vrtanje svedrov v skalo, ker trajno uničijo prvotno podobo skale? Bomo planšarjem prepovedali pašo, ker s tem preganjajo divjad? Bomo gozdarjem prepovedali stroje, ker z njimi delajo ... ?

Gorsko kolesarjenje je neustavljiv pojav, razvija se tako, kot se je pred časi začela razvijati planinska dejavnost in alpinizem. Samo s pametnim in pozitivnim pristopom lahko dosežemo, da bomo normalno shajali drug z drugim in - kar je pomembneje - ohranjali naravo za tiste, ki pridejo za nami.


Tomaž Ovsenik,

Gospoda, v žaklju, kamor smo vrženi vsi uporabniki koles, ki smo kdaj zapeljali z asfalta na makadam in mogoče celo z makadama na pot, obstajamo tudi taki, ki se kljub svoji dejavnosti trudimo za ohranjanje narave. Kdor je mnenja, da en kolesar naredi škode za deset pohodnikov, ga povabim na turo in bo lahko v živo meril, če je to res :). Ker pa so v našem žaklju tudi tisti z manj čuta za ohranjanje narave, smo začeli z organiziranim druženjem znotraj turno kolesarskih odsekov in (pre)vzgojo.

Zagotovo bi bil marsikateri planinec užaljen, če bi trdil, da planinci po tleh mečejo ogorke, smeti (ki jih na svojih turah večkrat pobiram), da vsi s palicami prebadajo korenine, se derjejo po gorah in pijančujejo po planinskih kočah, kamor pridejo v navadnih sandalah. Huda obtožba, mar ne?


Štrovs Darko,

"Vožnja po cestah in dvoslednicah je večinoma dovoljena, po stezah pa večinoma prepovedana.

Posebej rad imam kombinirane ture, s kolesom se povzpnem čim višje in ko ne gre več nadaljujem peš. Na Blegoš, Kepo, Vajnež, Visoko Ponco, Trenski Pelc, Peco. Poskusite, ne bo vam žal!"

In kaj je narobe s tem citatom?! Oziroma zakaj je v nasprotju z zdravo (ali pa ekološko zavedno) logiko? Zakonodajo pa itak pišemo ljudje ...

Torej je bolje - in ne v nasprotju z zakonodajo - da se čim višje pripeljemo z MOTORNIM vozilom, kjer uporaba lastne moči ni potrebna. Na ta način planinci ne bomo kršili zakonodaje.

Visoko pod Blegoš (na Črni kal), pod Peco (na Jakobe) itd., se peljimo z avtom in bo vse OK. Temu se lahko reče samo: adijo pamet!

Da ne bo pomote, nisem gorski kolesar, ampak vedno bolj mi gre na živce, kako se motorizirani planinci razburjajo nad kolesarji, ki se večinoma iz dna dolin in z lastnimi močmi potijo navzgor.

In ne skrbite, tistih, ki bi kolo "trogali" na Kredarico ali na podobne destinacije, nikoli ne bo veliko. Vse dokler ne bodo tja gor naredili žičnice. Razen tistih gorskih kolesarjev, ki so "zrasli" iz hribovskih krogov, se ostalim kaj takega preprosto ne ljubi. Za to obstajajo t. i. bike parki.

Še v razmislek tistim, ki pravite, da so gorski kolesarji nebodigatreba osebki, ki uničujejo naravo. Samo za primer: poglejte si pot na Kamniški vrh. Ali so to rano v naravi zakrivili gorski kolesarji, ali vendarle mi, ki hodimo peš.


Štrovs Darko,

Tomaž Ovsenik: "O uničevanju narave - bomo pohodnikom prepovedali pohodne palice, ker se z njimi uniči veliko podrastja in korenin? Bomo plezalcem prepovedali vrtanje svedrov v skalo, ker trajno uničijo prvotno podobo skale?"

Kar je napisal Tomaž je še kako res. Mešati kolesarje z vozili na MOTORNI pogon je po mojem mnenju neprimerno. Kolo se lahko primerja z opremo pohodnika in plezalca, ne pa s stvarmi, ki smrdijo po bencinu. Škodo v naravi delamo vsi, ki se gibljemo v njej. Ali pa plezalci morda vendarle ne, ker so že dovolj dolgo "noter". Pri PZS-ju mislim.


Štrovs Darko,

Ko so bili ravno omenjeni Karničarji in slavni duet M&M ... Morda bi uvedli še eno disciplino pod okriljem PZS: "alpsko kolesarjenje". Očitno je, da takšnih supermanov turni kolesarji nočejo sprejeti medse. V tej druščinu bodo kolesarji, ki znajo in zmorejo kolesariti po zahtevnih poteh z dvatisočakov in imajo hkrati voljo, da na vrh prinesejo kolesa. Vam povem, pohodniki jih povečini občudujejo. Naravovarstveniki pa... Eh, tisti bi pa itak najraje videli, da ljudje še dihali ne bi.


Štrovs Darko,

Iztok: "Komaj čakam, kaj bo o tem v svoj blog napisal Borut Peršolja!"

Borut v tej objavi: http://www.gore-ljudje.net/novosti/59588/#19700101010000

"Ob spoštovanju zapisanega dobimo naslednjo enačbo (s sto znanimi neznankami): 100 udeleženk / 4 = 25 gorskih vodnikov, vse skupaj pa vsaj 125 ljudi."

Hja, po moje bo tudi tukaj poskušal rešiti enačbo z več neznakami. Toliko in toliko vodenih turnokolesarskih izletov in tečajev v okviru PZS znese toliko in toliko. Če se bo to splačalo, potem turno kolesarstvo da, če pa ne, pa bo ta dejavnost še naprej na pol v ilegali in jo bodo morda pod svoje okrilje vzeli gorski policisti, ki bodo "za male pare" z veseljem "vodili" kolesarje (predvsem pa kolesarke) po planinskih poteh.

In spet bo špetir in spet debata, kaj kdo sme in česa ne.

Pa brez zamere...


Matej Mejovšek,

Kakšno turno kolesarjenje?! Gre za ilegalno kolesarjenje in nič več. Smešno je, da se uradno propagira tovrstni termin in da ga celo forsira PZS, ki nebodigatreba ustanavlja celo neke kolesarske komisije, podkomisije, kaj vem kaj, ... glede na to, da je vsak kolesar, ki vozi izven urejenih prog in makadamskih cest v prekršku. Kaj pa je potem tukaj sploh še "turnega"? S kolesom po makadamu? Ajejmene. Svetujem, da raje bajkajmo, pri tem pa v največji meri ohranjajmo naravo in se manj ukvarjajmo z oglaševanjem tovrstnega sranja.


Matej Mejovšek,

Ne, ne, ne... razberem le, da nihče ne želi razumeti kaj NE. Zakonsko je kolesarjenje izven bla, bla, bla,... vemo kaj, enostavno prepovedano. Stara dama PZS pa s spodbujanjem nevemkakšnih turnih sekcij v prid bajkanju izven bla, bla, bla... v protislovju z zakonodajo. Kaj sedaj? Bajkajmo, sam ne turno :)


Tomaž Lampelj,

Dejstvo je, da so turno kolesarjenje kot svojo dejavnost sprejele vse napredne planinske zveze:

DAV: http://www.alpenverein.de/template_loader.php?tplpage_id=118&PHPSESSID=8bb5179e578db5f989695bb8afd03e71

http://alpenverein.de//template_loader.php?tplpage_id=19

Društva v okviru DAV imajo turno kolesarske odseke:

http://www.alpenverein.de/template_loader.php?tplpage_id=107&sektionsnummer=225&plz=83&PHPSESSID=8bb5179e578db5f989695bb8afd03e71

http://www.alpenverein-regensburg.de/index.php?Itemid=165&id=82&option=com_content&task=view

http://www.m97.de/gettogether2006.htm

Naslednje leto bodo organizirali dneve turnega kolesarjenja:

http://bike-days.de/

http://www.dav-fulda.de/Mountainbike.37.0.html

Turno kolesarski odseki v društvih avstrijske planinske zveze:

http://www.alpenverein.at/villach/Gruppen/gruppeDetail.php?gruppeId=1053

http://www.alpenverein.at/teufelstein-perchtoldsdorf/Gruppen/gruppeDetail.php?gruppeId=1173&navid=6

In pa seveda omenjena meka turnega kolesarjenja - Italija:

http://www.mtbcai.it/

In še bi se našlo - tudi v planinskih društvih v Sloveniji.

Turno kolesarjenje je tu.

Kako že pravi neka pesem - malo starejša generacija se jo zagotovo še spomni - računajte na nas. ;-)


Vladimir Cindo,

Ideja, naj kolesarji začnejo graditi na novo pa ni ravno v smislu ohranjanja narave. Uporaba obstoječih poti tudi za kolesa je z naravovarstvenega stališča gotovo bolj spremenljiva kot pa gradnja novih. Saj enako so naredili tudi planinci v preteklosti, ko so začeli uporabljati lovske poti, mulatiere in kolovoze ki jih gotovo niso naredili samo zato, da bi nekateri uživali v naravi.

In če koga skrbi, da bodo kolesarji ogrozili Triglav, naj pomisli ali Tibetanci res ogrožajo Kitajsko - kot so me vneto prepričevali moji strokovni kolegi s Kitajske.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti