Novi glas, Nekdanja in sedanja usmerjenost mladih - Suzi Pertot: Knjižica Pot, ki je izšla v mojih študentskih letih in jo je znani slovenski alpinist Nejc Zaplotnik spisal malo, preden je pod himalajskim snegom našel svoj večni dom, je bila simbol naše generacije.
Še dandanes se nasmejem, ko kakega novega znanca vprašam, kako je ime njegovemu sinu, pa mi odgovori Nejc. Vem, zakaj Nejc. Ker je bil Nejc Zaplotnik s svojo preprosto človečnostjo, s svojo ljubeznijo do narave, gora in svobode vsem nam mladim vzornik. In vsi smo si bili edini z njim, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek in ohraniti svetlo, otroško dušo. In uživati na vsakem koraku, ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj. Ker na tej poti živimo ter sebi in drugim znova in znova dokazujemo, da znamo pošteno živeti, da se znamo veseliti tega, kar imamo in kar nam je podarjeno.
Nejčevo Pot še dandanes, po toliko letih, rada prebiram in pot je še vedno moj moto, saj se splača živeti zaradi te poti, zaradi majhnih stvari, zaradi lepih trenutkov, ne zaradi cilja, ko je lepote in hrepenenja konec. In splača se živeti tako, da je naša pot čim lepša. V vseh pogledih.
Seveda je od tistih dni, ko smo brali Nejčevo Pot in jo nosili vsak dan v šolo, nekje zgubljeno med drugimi knjigami, minilo veliko, veliko let. In veliko časa je minilo, odkar smo se kot mladi študentje srečevali po gostilnah in knjižnicah ter zaprisegali na naše ideale svobode in pravice ter peli pesmi o Rosi Luxemburg in Primorski, ki vstaja. In svet se je od takrat spremenil, tako temeljito spremenil, da je težko slediti naši poti, preorani in preraščeni s stoterih strani. Tako težko, da se tudi sama, podobno kot naš urednik v svoji rubriki, večkrat sprašujem, kaj sploh počnemo tu mi, mi vsi, ki smo verjeli in še verjamemo v Nejčevo Pot.
Pred nedavnim sem razumela, da tu, v današnji družbi, verjetno sploh nimamo kaj iskati. Slovenska televizija je predvajala dokumentarni film o Berlusconiju, njegovih televizijah in o ljudeh, ki so mu blizu, se z njim družijo in sodelujejo. Moram priznati, in ob tem me je skoraj sram, da si pred tem dokumentarcem sploh nisem znala predstavljati, kako pokvarjen je lahko svet tistih, ki imajo v rokah denar in ki nam vladajo. Morda zato, ker so za nas, ki hodimo po Nejčevi poti, nekatere stvari nedojemljive. Poleg Berlusconija samega v družbi številnih mladih ženskih zadnjic in vitkih nog so novinarji intervjuvali tudi znanega vodjo italijanskih paparacev Fabrizia Corono. S ponosom je pripovedoval o svojem nezakonitem izsiljevanju, o tem, da se sam ima za sodobnega Robin Hooda (ubogi Robin Hood, tudi on je bil v otroštvu moj idol), ki krade bogatim, da bi dajal, ne revežem, ker to dandanes ni več v modi, temveč samemu sebi. Ko so ga spraševali o tem, kako gleda na izsiljevanje ljudi z opolzkimi slikami in nezaželjeno dokumentacijo, je z nasmehom izjavil, da je sam Machiavelli že zdavnaj napisal, da pač cilj opravičuje sredstva. Njegov cilj pa je, je s ponosom dejal, denar in samo denar.
Kar je pri vsem tem najbolj žalostno, pa je dejstvo, da je Fabrizio Corona idol italijanske mladine ter da so fantje in dekleta, ki ga opevajo in obožujejo, ravno toliko stari, kot smo bili mi tedaj, ko smo s ponosom brali Nejčevo Pot. Težko mi je, ker ne vem, kaj bo s temi mladimi fanti in dekleti, ko bodo odrasli, težko mi je, ker Machiavellija še v šoli nisem marala, težko mi je, ker je moja, naša Pot vsak dan bolj strma in zaraščena. In nas je vse manj in vedno bolj majhni in izgubljeni smo v svetu denarja in potrošništva. Mi, ki smo verjeli v Nejca Zaplotnika in smo stopali na njegovo Pot, Machiavellija pa nikoli, res nikoli nismo marali.
Suzi Pertot