Naš tokratni cilj leži v Karavankah, najdaljši gorski verigi v Sloveniji. Vrh, na katerega se bomo povzpeli tokrat, leži v Avstriji, čeprav je dostopen tudi s slovenske strani. Za vzpon si bomo izbrali najkrajšo pot, ki poteka iz Avstrije, in nato sestopili po daljši poti na slovensko stran. Logistična iznajdljivost bo nujno potrebna, vsaj v obliki dveh avtomobilov ali dobrih prijateljev, ki nas bodo prišli iskat. Povzpeli se bomo na Svačico, ki ji v Avstriji rečejo Belschitza.
Zapeljemo se preko nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj in se spustimo na avstrijsko stran. Ko se začnemo približevati reki Dravi, zapeljemo skozi prvo krožišče, v drugem krožišču, tik pred mostom, pa zavijemo na tretji izvoz v smeri Feistritz / Bistrica v Rožu. Nadaljujemo do omenjenega kraja, kjer nas smerokaz usmeri levo v Bärental oz. Medvedji dol. Kmalu še enkrat zavijemo levo na ožjo, vzpenjajočo se cesto. Sledi šest kilometrov asfaltirane ceste in nato še tri kilometre makadama do večjega parkirišča, kjer je tudi rampa.
S parkirišča gremo mimo zapornice in nadaljujemo kar po cesti. Zložen vzpon v spodnjem delu nas kmalu pripelje do strmejšega vzpona. Kjer se le da, bomo sekali bližnjice. Na eni od takih bližnjic so za večjo varnost napeli celo nekaj metrov jeklenice. Markacije nas bodo usmerile na veliko melišče, ki ga obhodimo sicer skoraj po robu, in v tem delu poti se tudi odcepi proti Stolu zavarovana plezalna pot. Mi kar nadaljujemo strmo skozi gozd in kmalu stopimo na travnike med Mačensko planino in Celovško kočo. Sprehodimo se do koče oz. tik pred kočo zavijemo desno, na spodnjo pot. Na smerokazu vidimo napisano ime Belschitza in Prešernova koča na Stolu. Pot poteka v smeri skalne špice, ki jo vidimo pred seboj, vzporedno s potjo, ki pelje z Ovčjega vrha oz. preko sedlo Vrata / Matschacher Sattel do Celovške koče. Pot zavije desno pod zahodno steno Svačice in se začne strmo vzpenjati preko melišča. Vmes naletimo celo na skalno pregrado, preko katere je speljana jeklenica. Sledi precej strm vzpon po melišču, tik pod sedlom Belščica pa nas markacija usmeri levo strmo po gruščnati grapi do vznožja Svačice. Pot se strmo vzpenja skozi rušje in nam ne da dihati. Mestoma je resnično strmo, tudi rahlo izpostavljeno, in uporaba rok je skorajda nujna. Na vršnem grebenu se kot po skalnem pomolu previdno povzpnemo še do jeklenega križa, ki stoji na vrhu. Razgled z vrha je čudovit; Vrtača in severovzhodni greben Stola Orlice, ki ga sestavljajo Krkotnik, Celovška špica in Jelenčka; veriga Karavank proti zahodu. Sestopimo do državne meje oz. sedla Belščica, od tam pa po markirani poti, ki pelje proti Stolu, do sedla, kjer se levo odcepi neoznačena steza, ki poteka proti melišču pod Vrtačo. Pomagajo nam možici, a pot bi bila tudi brez njih lahko sledljiva. Čaka nas še rahlo napornejši vzpon po melišču do sedla pod Vrtačo, kjer se levo odcepi markirana pot na njen vrh. Po markirani poti, ki vodi z Vrtače, sestopimo do Zelenice in od tam v dolino, do Ljubelja. Tam, upamo, da nas bo nekdo čakal z jeklenim konjičkom. Logistično je tale opis zahtevnejši, a čeprav sestopimo v celoti po poti vzpona, tura zato ne bo nič manj lepa. Morda le še bolj, kajti ves čas bomo lahko opazovali severno ostenje karavanškega mogočneža in njegovega soseda Vajneža.
Za vzpon do Celovške koče bomo potrebovali eno uro, do vrha Svačice pa še dodatno uro.
Odkrili smo še en delček Karavank!
Nadmorska višina: 1953 m
Višinska razlika: 729 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 4 zvezdice
Jelena Justin