Bojan Ambrožič: Zanimiva in zelo zahtevna zavarova plezalna pot, ki ne postreže s težavnostjo kot avstrijske sorodnice, ampak navduši s svojim potekom po lepih naravnih prehodih v steni Prisojnika.
Jeseni so dnevi šteti. Vsaj v gorah! Porjavelo listje bo tu kmalu zamenjal sneg. Še pred tem pa sem sklenil še enkrat it` v hribe.
Hanzova pot na Prisojnik naj bi bila najdaljša (in baje celo najtežja) zelo zahtevna pot v Sloveniji. Zato me je zanimalo kako je res z njo. Pot se začne pri Koči na gozdu ob Vršiški cesti. Na začetku me je razveselilo to, da je dostop v plezalni del poti relativno kratek – le nekaj minut cikcakanja po melišču. Prepričan sem bil, da bom od tu dalje užival v plezanju ob jeklenicah. Zato sem si nadel plezalni pas. Vendar sem kmalu ugotovil, da to ni klasična ferata, kot sem jih vajen z Avstrijskih gora. Jeklenic kamor bi lahko vpenjal samovarovalni komplet je zelo malo. Večinoma so v skalo vbiti le klini in skobe. Zato menim, da samovarovalni komplet na tej poti niti ni potreben.
Pot ne poteka posiljeno po direktni liniji navpično navzgor, ampak išče lahke naravne prehode. Najprej ga poišče prek tolmuna pod manjšin slapom ter se začne držati ostro desno. Na tem delu je pot ves čas lahka. Jeklenice in varovala se zopet pojavijo šele tik pred vstopom v Hudičev žleb. Hudičev žleb je strma grapa v katero verjetno nikoli ne posije sonce. Zato se v njem čez celo leto zadržuje sneg, kljub temu, da leži na relativno nizki nadmorski višini 1600 metrov. Zaradi tega sem tovoril s seboj zimsko opremo: cepin in dereze. Oboje sem nujno potreboval, kajti dostop na snežišče preprečuje nekaj metrov široka krajna zev. 
V zev samo se pride brez težav, ker do tu pripelje pot. Težava je v tem, da je treba zlezti gor na snežišče. To pomeni preplezati (v najboljšem primeru) dva metra visok navpičen ali celo rahlo previsen ledni skok. S cepinom sem si vnaprej skopal stope, da sem lažje nekako zlezel gor. Dejansko tukaj tudi drugi cepin ne bi bil odveč. Samo prečenje snežišča pa ni zahtevno, ker ni strmo. Vendar led se topi in težko je reči kakšne bodo razmere na tem odseku v prihodnje. Iz teh voda se napaja slap pod Hudičevim žlebom.
Potem pot za kar nekaj časa postane nezahtevna. Iz Vršiške smeri se ji priključi pot, ki gre proti Prednjemu oknu. Tu je spet nekaj varoval, potem se pot obrne nazaj v levo in se počasi vzpenja po meliščih proti Hudičevemu stebru. Vse skupaj se mi začne vleči, ker sem počasnejši od pričakovanj zaradi zoprnega mletja na meliščih. Pa še tako močno začne vleči mrzel veter, da me mestoma spravlja iz ravnotežja.
Sledi še vršni, najlepši del poti. Spet najprej krajši strmi vzpon ob jeklenici. Za tem je sledil po mojem mnenju najlepši del poti, kjer varoval ni in je treba kar lepo prijemati za skalo. Na vrh Prisojnika pa nas pripelje še krajša lojtrica. Razgled na vrhu je tokrat nenavadno dober, ker se ni pojavila kopasta oblačnost in zakrila vrhov.
Bi! Oh seveda bi dolgo poležaval na vrhu in še naprej užival v norih razgledih, a kaj, ko je tako mrzlo pihalo, da v tem nisem zdržal prav dolgo. Za sestop sem izbral 
slovensko (južno) pot, ker po njej še nisem hodil. Izkazala se ja za dobro izbiro za sestop, saj relativno udobno pripelje na povezovalno pot Razor - Vršič. Do Vršiča sem hodil šele 5 ur. Zato me je začelo zelo mikati, da bi se lotil še druge Hanzove poti, ki pelje na Malo Mojstrovko. A je še enkrat močneje potegnil veter in me prepričal, da me je za danes že čisto dovolj prepihalo.
Z Vršiča do Koče na gozdu bi me čakalo še nekaj kilometrov trpinčenja kolen po asfaltu Vršiške ceste. Vendar sem imel srečo, da mi je ustavil že prvi avto (pa sploh nisem štopal!) in me zapeljal v dolino. Hvala, neznani voznici za to uslugo!
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič