Ko ravno misliš, konec je z vzponi, kaj naj pišem, pa dva super vzpona - vsak po svoje!
Udarne novice novic velikokrat pripadajo celjskemu odseku, v glavnem po zaslugi dveh mladih perspektivnih in zagnanih alpinistov. Tokrat si bo moral Luka delček prostora deliti z gorenjskimi kolegi, ki so v teh turobnih dnevih lepo presenetili z novo smerjo. V minulih nekaj dneh sta bila le sreda in četrtek bolj radodarna s soncem, a kaj, ko to ni ustrezalo niti osnovnošolcem, niti srednješolcem, če manj pa staršem prvošolčkov ter jasličarjev in ostale proletarske raje, ki prek tedna gara za svoje mezde. Zato ni čudno, da prve novice pripadajo bolj svobodno mislečemu 'študentaraju'.
Vint ani Do
Luka Krajnc (CityWall, Iglu, AO Celje-Matica) in Nastja Davidova (AO Ljubljana_Matica) sta sredino minulega tedna preživela v Dolomitih. Kot se za kavalirja spodobi, se je najprej naprezal Luka in si za sredo izbral smer, katere najtežje raztežaje sta z Igorjem Čorkom naštudirala že pred tremi tedni. Zaradi precej hladnega vremena sta se odločila za ostenje Meisules de la Biesces v bližini skupine Sella, točneje za njegovo jugozahodno steno in smer Vint ani Do (IX+/-X, 350 m). Smer sta prva preplezala Dolomitska 'lokalna' junaka Stefan Comploi in Ivo Rabanser leta 2004. Štiri leta kasneje sta prvo prosto ponovitev smeri še v koledarski zimi opravila brata Riegler in najtežjima raztežajema prisodila oceni 7b+ in 8a+. Kot pravi Luka po vpisni knjigi sodeč, nima ravno veliko prostih ponovitev: za njima je smer ponovil še Kurt Astner in verjetno še kdo, a ni podatkov.
Smer ponuja zelo raznoliko plezanje, sive plošče v spodnjem delu, vmes in na vrhu smeri pa poči, kjer varovanje v celoti nameščaš z metulji in zatiči. Glede tega močno izstopa osmi raztežaj, trideset metrska poč, kjer, razen na začetku, kjer tiči en klin, v celoti varuješ z bolj sodobnimi varovali. Najtežji je deveti raztežaj, ki poteka preko štirimetrske strehe, brez izrazite razčlembe. Zato se na tem mestu sveti kakšen svedrovec (en do strehe in dva v njej), ki plezanje po oprimkih v strehi naredi malo bolj človeško. V tretjem raztežaju pa gre za popolnoma nasproten tip plezanja v strmi plošči, z zelo majhnimi luknjicami. Razen teh dveh – najtežjih raztežajev, kjer je varovanje skoraj v celoti urejeno s klini in kakšnim svedrom, velja, da je v ostalih raztežajih potrebno precej več znanja nameščanja zlasti premičnega varovanja. Na dan vzpona so bile temperature blizu ledišča, zato ju je v prvi polovici smeri zeblo v roke in noge kot sredi zime, po prihodu sonca pa se je stvar vsaj malo izboljšala. Najtežji raztežaj je Luka zmogel v drugem poizkusu. Pravi, da si zasluži oceno XI+/-X oz. 8a. Vse ostale raztežaje je preplezal v prvem poskusu in seveda vse raztežaje v vodstvu. Naporno vlačenje opreme preko stene sta si nekoliko olajšala, ker sta se zvečer 'enostavno' spustila nazaj preko stene.
Neznosna lahkost plezanja
Luka je še malo pokomentiral: 'Plezanje se je izkazalo za precej zamudno, in tudi zaradi poznega vstopa sva vrh smeri dosegla tik pred sončnim zahodom.' Ker se mi je smer zdela podobna smeri Via Italija, ki jo je Luka že preplezal, še to:'So podobnosti – streha in tudi plošče pod njo, a v Italiji so največje težave že po dveh raztežajih, poleg tega so realne ocene precej nižje, predvsem pa je smer v celoti zelo dobro opremljena. Zato gre v primeru Vint ani Do za neprimerno bolj zahtevno smer'. Ko sem se po lanski podelitvi najuspešnejših alpinistov spraševal, kako bo Luka še kdaj sestavil tako sezono, sedaj počasi dobivam odgovor. Brez težav, če ne bi nekajkrat malo zmanjkalo, bi že sedaj stvar bila zelo podobna; pa saj sezone vseeno še ni čisto konec. Čestitke že zdaj Luka!
in Geo
In da mi kot zapriseženem kavalirju slučajno ne bi zmanjkalo besed. Naslednji dan je Nastja, seveda že dodobra ogreta od prejšnjega dne, 'zahtevala' zamenjavo vlog. Očitno preveč ogreta, se je odločila za severno steno in smer Geo (VII, 200 m). Nastja je preplezala vse raztežaje v vodstvu, prosto in na pogled. Ker tudi v tej smeri, razen na varovališč, le tu in tam tiči kakšen klin, je bila "trad" izkušnja popolna. Če Nastji mraz ni prišel do živega, je žal fotoaparatu, tako da so občutki zmrznjene zemlje pod podplati in prizori zaledenelih slapov na sestopu zgolj njuna trajna last. Spomin na tresenje na varovališčih pa tudi.
Nova smer v Rušici
Da gorenjski študentje iz uvoda ne bodo ostali anonimni, naj jih navedem po abecedni vrsti: Jurij Hladnik, Nejc Marčič in Jure Mihelčič (AO Radovljica) so preplezali novo smer v južni steni Rušice. Smer Mihelčič-Marčič-Hladnik oz. krajše MiMaHla (VIII-/VI+, 200 m) se nahaja čisto v levem delu stene, tik ob Grapi med Rušico in Frdamanimi policami. Prav neverjetno je kako je taka očitna linija ostala nepreplezana. A po besedah Jureta gre predvsem za plezanje po ploščah, kjer ni vedno mogoče urediti
varovanja. Po težavah Izstopa prvi raztežaj (VIII-), kjer so fantje pustili 2 klina. Najprej sta se v detajl zapodila Jure in Nejc, s sta raje pametno prepustila vodstvo vseeno bolj izkušenemu Juriju, ki je tako stvar zmogel na flesh. Na ključnem mestu je varovanje možno urediti z metuljem (št. 2). Smer nato teče proti levi tik nad grapo. V drugem raztežaju so sicer našli en zelo star klin, a ga je zelo verjetno zabil nekdo, ki je v malo boljši zimi plezal Grapo. Iz Grape namreč točno do klina vodi lepa polička. Smer sicer na hitro daje vtis krušljive in ne preveč dobre skale, a vedno poteka po zelo kompaktnih in razčlenjenih ploščah. Po dveh raztežajih smer 
zavije desno in nadaljnja dva raztežaja nas pripeljeta na vrh izrazite glave. Kljub najdenemu klinu so težave cele smeri, zlasti pa prvega raztežaja skoraj gotovo prevelike, da bi nekdo čisto po naključju smer preplezal. Skratka, kot je že Tomaž napisal, levi del Rušice vendarle res še ponuja nekaj povsem spodobnih linij za nove vzpone v klasični maniri. Očitno tudi na gorenjskem rastejo novi mladi gamsi.
Pometanja povsod po malem
Očitno je večina drugih nad vremenom obupala. Saj sem sicer zasledil nekaj vzponov v Nad šitom glavi in podobnih ciljih. Izstopa pa novica Miha Zupana, ki je z Majo Duh ponovil Levi raz (VI/IV-V, 400 m) v Velike Draškem vrhu. Ker skice nista dobila nikjer, sta verjetno plezalo tudi malo po svoje, a vsem naslednjim ponavljavcem bo Mihov vris precej olajšal delo. Pri tem sta preplezala bolj logičen in Direkten vstop. Tudi zaradi Mihovih opisov vzponov se strani AO Tržič splača obiskati.
Lepo se imejte, ob lepem vremenu kaj lepega preplezajte in pišite kaj na naslov.
Peter Mežnar