Slovenske novice - Boštjan Fon: Slovenske novice in Gorska reševalna zveza Slovenije so na najvišji vrh in nazaj varno pospremile stotnijo žensk
Je letošnjemu pohodu na Triglav prineslo lepo vreme to, da smo na Rudnem polju vsem podarili dežnike?
Kar nekaj dni pred začetkom jubilejne, že 45. odprave Sto žensk na Triglav so strokovnjaki napovedovali, da naj bi v petek, ko smo se nameravali z Rudnega polja povzpeti do Aljaževega stolpa, deževalo. Zadnji dve leti nam prav vremenske nevšečnosti niso dovolile na vrh, pa smo letos umno sklenili, da bomo dekletom ob prihodu v objekt EVOJO na Rudnem polju ob vojaških pogradih, kjer so prespale prvo noč, postavili dežnike. Ne boste verjeli: naslednje jutro, ko smo krenili proti Jezercam, niti iz enega nahrbtnika naših pohodnic ni štrlel ročaj dežnika. Vse so verjele, da nas ne bo pralo kot pretekla leta, in so marele pustile v dolini.
Večer smo izkoristili za predstavitev spremstva iz Gorske reševalne zveze Slovenije, sledili so napotki za varno hojo po gorah in pregled opreme, kjer je ob enajstih vodnikih pomagal še Igor Potočnik, predsednik GRZS osebno. Nekaj po 22. uri je po spalnicah zavladala tišina.
V zgodnjem jutru smo se smukali skozi megleno kopreno do Studorskega prevala, nato se je lahko kolona po poti proti Vodnikovemu domu malček razgledala proti bohinjskemu koncu, a po malici pri planinski postojanki spet padla v megleno zaveso. Skoraj celotno pot do Planike, kamor so prve prišle že četrt po poldnevu, zadnje pa uro za njimi, pohodnice niso videle niti tri metre pred seboj.
Zoprna reč, tale megla, sploh če je tolikanj gosta, da začne iz nje kapljati in so vse skalnate poličke mokro spolzke. Pa še ne veš, kaj se skriva nad njo, je sončno ali oblačno. Vodja pohoda Dušan Polajnar je poklical vremenarje v Ljubljano in na Kredarico, sklenil glave z vsemi spremljevalci pohoda in padla je odločitev, da se pohodnice točno četrt po drugi uri odpravijo v navezah proti vrhu. »Pot ne bo lahka, vendar sem prepričan, da ne bo opravljena zastonj,« je dejal Polajnar. Nismo verjeli nekam preroškim besedam, sploh ker smo kronist pohoda ter poštarja Janko Kovačič in Gregor Justin zbezljali naprej in na Malem Triglavu padli v še bolj gosto in temno kopreno. Med čakanjem na prvo navezo, ki je vrh Triglava osvojila ob 16.15, nato pa so se v presledku manj kot pol ure na vrh prismukala še preostala dekleta, se je okoli Aljaževega stolpa najprej začelo svetliti. Nato se je megla razparala po vseh šivih! Ko so bile na cilju vse naše naveze, se je vrh Triglava dvignil nad turobnost petkovega popoldneva, ozaljšan z najlepšo sončno ogrlico.
Veselja na vrhu skorajda ni mogoče popisati. Domov so se pošiljala sporočila, če je signal dovoljeval, so se med kakšno solzo sreče izmenjale še besede z najbližjimi. Poštarja sta odprla poštno izpostavo, kjer sta udarjala posebne, le za naš pohod izdelane pečate, sledil je krst po triglavsko s plezalno vrvjo po zadnji plati in še nekaj pozdravnih besed predsednika Planinske zveze Slovenije Bojana Rotovnika smo slišali, saj je k našim pogumnim dekletom prišel prav na vrh. Obvezno skupinsko fotografiranje smo zaupali mimogredočemu gorniku, potem pa smo se nekaj po 17. uri začeli spuščati proti domu Planika, kjer je na štedilnikih že brbotala večerja. Ob pol osmih zvečer, ko je bil Triglav spet zagrnjen v gosto oblačnost, smo v dolino poslali sporočilo, da so vse naše pohodnice v domu Planika in da je vzpon, pri katerem jih je bilo kar štiri petine prvič v življenju na vrhu Triglava, končan brez težav.
Prve naše pohodnice so dan, ki jim je minil v strmi hoji do sanj, zasanjale že okoli devete zvečer. Nočni počitek je zmotil samo tresk nemškega gornika okoli pol polnoči, ko je telebnil po stopnicah in si izpahnil ramo, pomoč pa mu je do jutranjega odvoza s helikopterjem v dolino ponudil zdravnik naše odprave Rok Maček. Sobotni dan smo preživeli ob korakih navzdol, ob Vodnikovem domu nam je zaigrala še gorjanska godba, ki jo je pihala navzgor.
Po kosilu smo vsaki od naših deklet stresli dlan, še prej pa smo potrepljali po ramah naše gorske reševalce, ki so nato svojim dekletom podpisovali zaslužene spominske diplome o pohodu Sto žensk na Triglav z letnico 2010. Verjamete nam lahko, da se bomo potrudili in naslednje leto spet pripravili pohod za vse tiste naše dekleta, mamice, žene, babice in tete, ki si želijo osvojiti najvišji vrh Slovenije. To željo izpolnjujemo že od leta 1966 in ne kanimo prenehati!
Boštjan Fon