Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Neznosna unikatnost slovenskega filma

Mladina, 30. april 2005 – Marcel Štefančič Jr.: Kateri je prvi slovenski film

obletnica

Neznosna unikatnost slovenskega filma

Zakaj so hoteli Slovenci živeti brez filma


Sredi sedemdesetih se je v slovenskih časopisih razdivjala polemika o tem, kateri je bil prvi slovenski celovečerni film - V kraljestvu zlatoroga ali Triglavske strmine? Mnogi so bili ob tem zmedeni, saj so mislili, da je bil prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji (1948). Ko so končno dojeli, da so Slovenci že prej posneli dva celovečerca, pa jim spet ni bilo jasno, v čem je štos - Zlatorog je bil pod taktirko Janka Ravnika posnet leta 1931, Strmine pa so bile pod taktirko gledališčnika Ferda Delaka posnete leto kasneje. Vse je bilo jasno. Čemu sploh polemika? No, vse se je začelo, ko je Milka Badjura, slovita montažerka, izjavila, da so bile prvi slovenski celovečerni film Strmine, pri katerih je sodeloval tudi njen mož, Metod Badjura. V nadaljevanju polemike, v katero so se vključili predvsem tisti, ki so sodelovali pri snemanju obeh filmov, smo izvedeli, da je dal idejo za prvi slovenski celovečerni film Badjura, da je članom alpinistično-turističnega društva Skala, ki so posneli Zlatoroga, omenil, da kani posneti film o Zlatorogu, in da so se leta 1926 celo srečali na triglavskem ledeniku, kjer je snemal Triglav - Skalaši naj bi torej Badjuri ukradli idejo in ga prehiteli. Toda to je bil le stranski produkt polemike. Poanta je bila drugje: Zlatorog naj bi bil le kulturni, poučni, prosvetni, turistični, dokumentarni, zemljepisno-etnografski, planšarski, gorniški, pancerski, reportažni, poljudno-znanstveni film, ne pa tudi igrani, ker da nima prave fabule in igre, medtem ko naj bi bile Strmine že tudi igrani film s fabulo.

Ironija je v tem, da sta si oba prva slovenska dolgometražna filma zelo podobna - drugi je videti kot sequel in obenem rimejk prvega. Bolje rečeno: kot upgrade prvega. Prvič, oba sta nema (v času zvočnega filma!). Drugič, oba so posneli udarniški planinci, prvi slovenski ekstremni športniki. Tretjič, oba popisujeta družbico, ki gre na Triglav - v prvem gredo na Triglav prek Rudnega polja, v drugem pa prek severne stene. Četrtič, v obeh igrajo naturščiki (drugi ima tudi dodano vrednost, gledališkega profija Antona Cerarja-Danila). Petič, oba prikazujeta lepote slovenskih Alp (drugi, "izboljšani", vsebuje več plezalnih prizorov). Šestič, prvega so producirali konzervativci, toda scenarij je napisal liberalec (Juš Kozak) - drugega so producirali liberalci, toda scenarij je napisal konzervativec (Janez Jalen). In sedmič, oba sta zelo nebogljena, naivna, diletantska, hudo pod nivojem tedanje svetovne kinematografije. Pravo vprašanje ni bilo, kateri je bil prvi, ampak kako to, da so Slovenci prva celovečerca posneli šele na začetku tridesetih, in kako to, da so naslednjega posneli šele leta 1948?

14. aprila 1895 je Ljubljano udaril potres, ki je bil tako močan, da so ga čutili vse do Dunaja, Splita in Firenc. Dobrega pol leta kasneje sta brata Lumiere pariški publiki zavrtela prve filme. Tudi to je bil potres, ki pa so ga v Sloveniji začutili šele slabo leto kasneje. Tedaj so namreč tudi v Mariboru, Celju in Ljubljani zavrteli prve "živeče fotografije v življenjski velikosti". Ljudje so si lahko ogledali vse tedanje enominutne klasike: življenje na pariških ulicah, družbico na pikniku, prepirajoča se kvartopirca, prigodo v perilnici in bazenu, opeharjenega cunjarja in prihod vlaka na postajo. Ergo: Slovenci v izhodišču za filmom niso bistveno zamujali. Tudi reagirali so pravilno: ko je na platnu vlak iz ozadja bušnil v ospredje, so planili pod mize. Kot povsod drugod. Na začetku je torej kazalo dobro. Dvorane - okej, saloni in šotori - so bile vedno polne. Tuja podjetja so redno prihajala in vrtela filme. H. Vodnik je imel v akademskem društvu Slovenija kmalu prvo predavanje o filmu (1897). Zelo hitro smo dobili prvega filmskega publicista (Simon Šubic), filmsko cenzuro (leta 1897 so s programa vrgli Damo v kopelji, ker se je zdela "za mladino manj primerna"), prvi film o Sloveniji (1899, dvominutni Razgled po Ljubljani, ki so ga z gradu posneli tuji filmarji), prvi stalni kino (1906), prvi potujoči kino (1908), prvi kino na prostem (1908), prvi požar v kinu (1907) in prvo bitko za filmski trg (leta 1907 smo imeli že tri konkurenčne stalne kinematografe: Cinematographe-theatre francais, Edison & The American Bioskop).

Še en prvi slovenski celovečerni film

In seveda, vmes, leta 1905 in 1906 je ljutomerski odvetnik dr. Karol Grossmann posnel prve slovenske filme - Sejem v Ljutomeru, Odhod od maše v Ljutomeru in Na domačem vrtu. Vse skupaj je trajalo le nekaj minut, le nekaj trenutkov, toda ti trenutki veljajo za prvi slovenski film. Je Grossmann vedel, da snema prvi slovenski film? Se je zavedal, da je to, kar snema, nekaj mitskega? Legendarnega? Usodnega? Definitivnega? Se je zavedal svoje vizije? Je vedel, kaj je proizvedel? Se je zavedal svoje teže? Svoje moči? Okej, pa poglejmo. Kaj vidimo v Sejmu in Odhodu od maše? Ljudi, ki se gnetejo na sejmu, in ljudi, ki odhajajo od maše. Sejem in cerkev. Vidimo torej definicijo filma: film je kombinacija hipnotičnega čudeža in sejemskega biznisa. Dalje. V obeh vidimo množico - množico, ki se vali od maše, in množico, ki se vali med sejemskimi štanti. In kar je bistveno: kamera pri tem stoji nad množicami, kot neke sorte remix božjega kompleksa in velikega brata. Ko gledamo Sejem in Odhod od maše, torej vidimo definicijo slovenskega filma: slovenski film bo sicer stvar množic, toda obenem bo tudi ta, ki bo množice vodil, urejal, usmerjal, discipliniral - režiral. Je Grossmann režiral te množice? Jim je rekel: pozor, nastopate v prvem slovenskem filmu? Pa poglejmo: množice se valijo mimo kamere, toda nihče ne pogleda v kamero. Nič, Grossmann jih je očitno režiral. Rekel jim je: ne glejte v kamero! Če boste pogledali v kamero, bo iluzija padla - in to potem ne bo film, sploh pa ne prvi slovenski film! Ergo: leta 1905 - v prvem slovenskem filmu - so slovenske množice že igrale. Sprejele so igro. Sprejele so svojo režiranost. Sprejele so režiserja. Sprejele so film.

A po drugi strani - kaj če jim Grossmann v resnici ni nič rekel? Kaj če jih ni režiral? E, vidite, če jim ni nič rekel, če jih torej v resnici sploh ni režiral, pomeni, da so bili Slovenci rojeni igralci. Rojeni cinefili. Da so imeli film za nekaj svojega, naravnega, izvirnega, avtohtonega - film je bil v njih. Bolje rečeno - v njih je bil prvi slovenski film. Treba ga je bilo le še aktivirati. Toda ko rečemo, da je Grossmann posnel prvi slovenski film, rečemo premalo - Grossmann je posnel prvi slovenski celovečerni film. To zveni absurdno, za lase privlečeno, toda hej - precej bolj absurdna in za lase privlečena je bila debata o tem, kateri je bil prvi slovenski dolgi film, V kraljestvu zlatoroga ali Triglavske strmine. Za začetek, Grossmann je svoje filme posnel v času, ko so bili filmi kratki in ko celovečernih filmov, kot jih poznamo danes, še ni bilo. Prišli so kasneje. Grossmannovi filmi so bili pač tako dolgi, kot so bili tedaj dolgi filmi. Bolje rečeno, trajali so le nekaj minut, toda tako dolgi so bili tedaj celovečerni filmi. Še bolje rečeno, trajali so le nekaj minut, toda ljudje so jih gledali kot celovečerne filme. Ritual ogleda teh filmčkov je bil tak kot kasneje ritual ogleda celovečernega filma. In kar je bistveno: filmov - vseh teh minutnih ali pa nekajminutnih vinjet - tedaj niso prikazovali ločeno, posamično, ampak skupaj, v paketu. Vedno so prikazovali po več filmov skupaj - v obliki celovečernih programov. Grossmann bi lahko te filme prikazoval v obliki celovečernih programov (zavrtel bi jih po večkrat, kar so tedaj počeli), toda tega ni storil. Ne, svojih filmov ni nikoli spustil na trg. Namenjeni so bili le za domačo rabo, za družinske oglede. Grossmann je vedel, da je posnel prvi slovenski film, ni pa vedel, da je posnel tudi prvi slovenski celovečerni film.

Leta 1905 smo torej skrivaj dobili prvi slovenski film. Dobili smo film, ki se je zavedal samega sebe. Dobili smo prvo filmsko množico. Dobili smo prve igralce. Dobili smo prvi filmski mit. Dobili smo filmsko tradicijo in filmsko prihodnost. Toda kot kaže, je Karol Grossmann - daleč od Ljubljane, daleč od centra Slovenije, nekje bogu za hrbtom, v zakotnem Prekmurju - s prvim slovenskim filmom napol zarotniško pokuril tudi slovensko filmsko prihodnost. In pri tej unikatnosti Grossmannove male zarote se začne tudi unikatnost slovenske filmske prihodnosti: prvi celovečerni igrani zvočni film smo dobili šele leta 1948 - Na svoji zemlji. Via France Štiglic. Vmes - med Grossmannom in Štiglicem - je minilo 43 let. Kar je noro, absurdno, groteskno, predvsem pa unikatno - težko boste našli nacijo, ki bi se toliko časa tako uspešno upirala svojemu filmu. Težko boste našli nacijo, ki bi svoj film tako učinkovito in tako talibansko blokirala. Da smo Slovenci prve prave filme dobili šele po II. svetovni vojni, je vsekakor čudno, še bolj čudno pa je to, da je morala priti komunistična partija, da smo dobili film - partija je bila preprosto preveč močna in preveč absolutna, da bi jo Slovenci lahko zavrnili. Odpor do slovenskega filma je bil v Sloveniji tako hud, da ga je lahko zlomila le partija. Film je bil Slovencem vsiljen. Kot tujek.

Pa še en prvi slovenski celovečerni film

A tudi slovenska partija je imela velike težave, da je posnela prvi slovenski igrani zvočni film. Takoj po vojni je namreč kazalo, da bo kompletna jugoslovanska kinematografija povsem centralizirana - da bo vse potekalo iz Beograda, kjer so tudi začeli graditi filmsko mesto. Točno, po izvirnem planu naj bi se vsi filmi - tudi slovenski - snemali tam. V okviru enega podjetja. Toda tedanji slovenski politiki - predvsem prosvetni minister Ferdo Kozak, partijski ideolog Boris Ziherl, pisatelj Prežihov Voranc, šefica partijskega Agitpropa Lidija Šentjurc in France Brenk, ki je bil tedaj v Beogradu najvišje postavljeni slovenski filmski vohun in agitator - so s stalnimi, burnimi, sistematičnimi lobiranji dosegli, da je vendarle prišlo do decentralizacije in da je 14. marca 1946 prispela slovita Djilasova depeša, ki je oznanila, da je treba tudi Slovencem omogočiti, da "ustvarijo svoj umetniški film". V Beogradu so mnogi v tem videli znak slovenskega separatizma in nacionalizma, toda slovenska partija si v času, ko je prvi hrvaški povojni film posnel Srb, prvega srbskega pa Hrvat, očitno ni hotela niti mogla privoščiti, da prvega slovenskega povojnega filma - in prvega slovenskega igranega zvočnega filma sploh - ne bi posnel Slovenec. In ne pozabite, da je bil to čas, ko so hoteli Slovencem prvi film posneti tudi Sovjeti. Specifično: prvi film so hoteli posneti kompletni Jugoslaviji. Takoj po vojni so namreč začeli Sovjeti v Jugoslaviji - tudi pri nas, v Ratečah, ki so igrale Bosno - snemati V gorah Jugoslavije, epos o "herojski osvobodilni borbi narodov Jugoslavije", toda ko je to Stalinovo darilo prišlo v kino, so ga vsi ignorirali (iz slovenskih dvoran so ga vrgli po enem tednu), tako da je že tedaj veljal le za fusnoto, v kateri so v drobnih vlogah nastopili nekateri slovenski igralci (feldmaršal Rommel = Bojan Stupica) in v kateri je prvega filmskega Tita igral Lojze Drenovec, heh, toda le v posnetkih od daleč (Drenovec je bil le dvojnik sovjetskega igralca Ivana Bersenjeva, ki je igral Tita).

Je pa res, da prvi slovenski film ni bil le sad partijske skrbi za slovenski narod, ampak tudi stranski produkt slovite Leninove krilatice: "Izmed vseh umetnosti je za nas najvažnejši film!" In zakaj je film najvažnejši? Točno: ker je množicam najbolj dostopen. Ker se z njim najlažje dvigneš nad množice - in jih vodiš, režiraš. Ker je najboljše propagandno sredstvo. Televizije tedaj še ni bilo. Ali kot je leta 1950 v svojem slovitem referatu na ustanovnem kongresu društva slovenskih filmskih delavcev rekel poet, dramatik in scenarist Matej Bor: "Film je umetnost množic", to pa zato, ker je "tista umetnost, ki na najsugestivnejši način vzgaja množice." Lahko si privoščimo celo tole špekulacijo: če Lenin ne bi rekel tega, kar je rekel, če bi se II. svetovna vojna končala drugače in če slovenska partija po vojni ne bi potrebovala najboljšega propagandnega orodja za vodenje, režiranje in obvladovanje množic, Slovenci ne bi dobili prvega igranega zvočnega filma. Tu se morda skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj Karol Grossmann svojih filmov ni tržil, zakaj jih je raje "skril" in zakaj jih je nehal snemati: se je svojega "odkritja" ustrašil? Se je ustrašil moči filma? Se je ustrašil njegovega vpliva? Se je ustrašil tega, da je mogoče s filmom voditi in režirati množice? Kdo ve, morda se je počutil kot izumitelj atomske bombe - izumil je "bombo", potem se pa zgrozil, ko je videl njene učinke. In kot kaže, je Grossmann svojo "orožje za množično uničevanje" skril tako dobro, da so ga Slovenci našli šele leta 1948, ko je nastal film Na svoji zemlji in ko je filmski aktivist France Brenk pravno pomoč iskal pri odvetniku dr. Vladimirju Grosmanu, ki mu je razkril, da je njegov oče nekoč snemal filme.

In vendar se vprašate: kako to, da sta Grossmannu sledila le dva igrana filma, pa še to nema - in da se do leta 1948 ni našel niti en Slovenec, ki bi posnel zvočni igrani film? Pazite: po Grossmannu se je v Sloveniji zvrtelo na tisoče filmov, odprlo se je na stotine kinodvoran (s klimo!), zacvetela je filmska publicistika, dobili smo filmske revije (Film, Naš kino), dobili smo prvo knjigo o filmu, prvo protifilmsko knjigo, prvo filmsko šolo in prvi filmski atelje, vse je izgledalo normalno, sestri Schmitz sta leta 1918 naredili celo samomor, ker ju starša nista pustila v kino, toda slovenskega filma ni bilo in ni bilo, tako da so lahko slovenski igralci nastopali le v tujih filmih - Avgusta Danilova se je potikala po Hollywoodu, "štatirala v nekem filmu" in skoraj nastopila v prvem zvočnem filmu, Pevcu jazza (1927)... Marija Vera (= Frančiška Eppich) je nastopila v nekem nemškem filmu... Irma Polak je igrala glavno vlogo v prvem hrvaškem igranem filmu (Brcko v Zagrebu, 1917)... Ignacij Borštnik je nastopil v prvih hrvaških filmih (Matija Gubec, 1917; Dama s črno masko, 1918), tudi v filmu Brišem in sodim (1919), ki so ga Hrvati po njegovem scenariju posneli na Bledu... Hinko Nučič je nastopil v hrvaški Razposajenki (1918)... fotogenialna Ita Rina (= Ida Kravanja) pa je blestela v nemških in čeških filmih, tudi v razvpitem Erotikonu (1929). Ergo: Slovenci smo imeli filmske zvezde, nismo pa imeli filma. Filmske zvezde smo imeli, še preden smo imeli film. Hja, tudi to je unikatno.

In še en prvi slovenski celovečerni film, ki ga nismo nikoli posneli

Filma torej nismo dobili, pa četudi smo imeli zvezde. Ne, slovenskega filma ni moglo nič prebuditi - niti to, da so se zamenjali režimi, vlade, cesarji in kralji. Niti to, da se je začela in končala I. svetovna vojna, da je razpadla Avstro-Ogrska, da je prišla in odšla SHS in da je prišla kraljevina Jugoslavija. Nič. Niti dejstvo, da so leta 1931 sprejeli zakon, po katerem je moral vsak kino v Jugoslaviji na 1.000 metrov tujega filma vrteti 100 metrov domačega filma, heh, niti dejstvo, da so v Sloveniji prvo rokodelsko dovoljenje za izdelovanje filmov izdali že leta 1922 in da je v Sloveniji kmalu obstajala kopica podjetij, ki so bila registrirana za proizvodnjo filmov. Nič. Zakonca Badjura sta z dobički svoje grafične delavnice sicer financirala kratke filme, toda nikoli nista nabrala toliko denarja, da bi lahko posnela igrani, celovečerni film. Preselila sta se celo v manjše stanovanje - in nikoli nista imela otrok. Ni šlo. Sen, da bi posnela "vsaj en celovečerni igrani film", se jima ni izpolnil. Tudi drugi slovenski cinefili - Veličan Bešter, Josip Pogačnik, Božidar Jakac, Rudi Omota, Mario Foerster, Zvone Sintič, Bratko Kreft, Fran Žižek, Bojan Stupica - niso skupaj spravili igranega filma, le kratko, dokumentarno, turistično, etno robo. Tudi vrhovi tedanje slovenske kulture, recimo Srečko Kosovel ali pa Josip Vidmar, se filma niso dotikali.

Zakaj? Ko se je pojavil film, je slovenske kulturnike v hipu prežel strah, da bo zamenjal gledališče in literaturo, stebra slovenske kulture, tradicije, samobitnosti, narodnoprebudniške zavesti in nacionalne ideologije, da bo ljudi speljal iz hrama slovenske Talije, da bo ugrabil slovensko kulturo. Film, konkurent besedne umetnosti, je bil za Slovence prenevaren. Strah, da bodo slike zamenjale slovensko kleno besedo, je bil prehud. Film je bil za slovenski establišment le "ničvredna sejmarska zabava", le antiumetnost, le modna kupčijska muha, ki ne nudi estetskega doživetja, le mehanični, kužni in "razšopirjeni onečaščevalec slovenske kulture", le "javni zastrupljevalec", le potujčevalec, le "ljudska zabava", vredna prezira, sovraštva in izgona. Za nameček je bil še nem, neprimeren in nepraktičen za širjenje besede o nacionalni ideji in slovenski "zgodovinski biti". Vsi stebri slovenske družbe so bili proti filmu: obe glavni stranki in cerkev, davki in cenzura, predvsem pa razumniki, literati in gledališčniki, ki so se bali, da jim bo film ukradel show, publiko in vlogo izobraževalca ljudstva. V tridesetih so vpeljali celo gledališki dinar - pri nakupu kino vstopnice si moral plačati še en dinar za gledališče, za umetnost. Hja, denar od filma je šel za slovensko gledališče, ne pa za slovenski film. Nekateri so rohneli, da ljudje, ki hodijo v kino, niso otroci kulture, drugi, da zaradi filma po mestih narašča nemorala in da se dekleta in žene vlačijo po kinematografih, tretji pa, da človek zaradi filma v Sloveniji nima več občutka, da je v Sloveniji. Oton Župančič je obupano zapisal: "Ne bomo uspeli pobiti vpliva ton filma." Pobiti? Ja, to je bila vojna. Še več: to, da film ogroža čistost Naroda, je bila očitno edina stvar, o kateri sta se lahko strinjala oba politična tabora, klerikalni in liberalni. Slovenski film ni imel šans. Le kako? Slovensko kulturno vprašanje so rešili tako, da so zarotniško ustavili film. Da so ga zatrli. Potlačili. Zarota proti slovenskemu filmu je bila tako silna in brezdušna, da bi se ga lotili le norci - in ni čudno, da so V Kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine posneli prav "norci", strastni alpinisti, fanatični, napol samomorilski plezalci, ki so verjetno razumeli, da so filmi le zgodbe, ki si jih pripovedujemo, da se nam ne bi zmešalo.

O tem, zakaj so Slovenci "antifilmski", je obstajalo več teorij. Prva pravi, da so bili Slovenci politično in kulturno preveč zbegani, da bi razumeli "pomen filma v kulturnem življenju naroda". Druga, da je bil film predolgo nem, da bi lahko v utrjevanju nacionalne samobitnosti nadomestil literarno in gledališko besedo. Tretja, da Slovenci niso veliki pripovedniki, da so imeli tudi z rojevanjem romana hude probleme, da so narod, ki mu najbolj ležijo kratke forme, predvsem novele in črtice. In četrta, da Slovenci ne znamo misliti in čustvovati filmsko, da "čustvujemo izključno v besedi, literarno in zaprto, nikakor pa ne v sliki, filmsko in odprto", kot je leta 1968 pisal Marjan Rožanc. Z vsem tem je kakopak povezan tudi tisti večni občutek, da slovenski film stalno zamuja, da je vedno prepozen, da zaostaja za drugimi kinematografijami in za drugimi umetnostmi, da nikoli ne ujame svoje družbene funkcije, da je stalno v krizi, da se vrti v začaranem krogu, da vedno začenja znova, da še vedno ni film, da vedno detabuizira tisto, kar sta slovenska literatura in gledališče detabuizirala že 10 let prej, in da Slovenci še vedno ne vedo, kaj naj počnejo z njim. Nič, Slovenci so filme gledali, snemali pa ne. Še huje, raje so garali in tezgarili, kot pa da bi snemali filme. Ali kot je tedaj, pred mnogimi leti, zapisal neki tržaški časnikar: "Čevljarjev, krojačev, žnidarjev, kovačev in cestnih pometačev je dosti med nami - samo pri tistih obrtih, kjer se služi z majhnim trudom dosti dobička, tam pogrešamo Slovence."

Marcel Štefančič, Jr.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti