Milan Domitrovič: Tri dnevno turno kolesarjenje v osrčju Dolomitov, med tri tisočaki je posebno doživetje. Po planinah Alpe de Siusi, ...
... grebenih med dolinami Val Gardene, Duron in Fassa, ob strmih stenah Sasso Lunga, Sasso Piatta, Sasso Levanta in drugih nedostopnih vrhov, ob pogledih na skupine Selle, Le Odle, Siliar, Rosengarten, Agner, Marmolada je s kolesa nekaj fantastičnega.
Ko ti gore prirastejo k srcu, se podaš vanje pohodniško, plezalno, turno smučarsko ali turno kolesarsko. Pa saj je vseeno, samo da si tam. Bil sem že pred leti, a me je kljub te
mu vleklo v tako majhno in nedostopno skupino, tokrat s kolesom! Bolj znana pozimi sosednja "Sella Ronda", vendar zakaj ne "Sasso Lungo Ronda" poleti, sem si rekel. Nov prtljažnik za kolesa je še prilil olja na ogenj in le še vreme sva čakala. Dolga utrujajoča vožnja z avtomobilom, velika pričakovanja prve turno kolesarske ture in že sva tu, na izhodišču, prelaz Sella.
Zajahala sva svoja aluminjasta konjiča, nekaj pritiskov na pedala, nekaj pritiskov na zavore in že sva pri koči Emillio Comici (2153 m). Trume turistov! Le nekaj metrov od koče, spust po kolovozih, kjer skoraj ne sreč
aš nikogar. Le tu in tam kakšen kolesar rine kolo v breg. Hitro sva zgubila višino, GPS kaže 1700 m, kar se nama hudo maščuje v naslednjih kilometrih. Od Monte Pane se podava na planine Alpe de Siusi in to ne po cesti, ampak naju vleče pod stene mogočnega Sasso Piatta. Točneje do koče Zellinger (2037 m), kjer najine avanture še zdaleč ni konec.Tudi v naslednjih treh kočah ni bilo proste postelje. Saj veste "feragosta" ...! Končno tik pred temo pristaneva v dragem hotelu. A odlična večerja, topla kopel, mehka postelja, dolga noč in obilen zajtrk so nama povrnile obilo moči za nov dan. Le "ta stara" se je pritoževala nad trdim sedežem najinih konjičev. Še sreča, da so prvi kilometri asfaltirani, ne trese preveč. Mondeni Compatsch in nižina (1674 m) nama stopita v glavo, ko odbije dvanajsta. Bo treba zagristi v strme brege novim planinam naproti. In res vsaka je lepša od druge. Pogledi na okoliške gore (Siliar, Rosengarten in Sasso Lungo) so čudoviti. Koča Mahlknecht (2054 m) je ob 14.30 prehitro za zaključek dneva. Radovednost, kako izgleda svet na drugi strani sedla Duron (2204 m), pa tudi ni kar tako. Vedela sva, da je potem na vrsti lepši del ture s samimi "singlercami". In res jih ni bilo konca
do koče Sasso Piatto (2300 m). Prijazna bajta! Kaj prijazna, odličen izbor raznovrstne hrane in pijače, odlična postrežba, čista bajta, prijazno "mlado" osebje, skupna ležišča - "separeji", topla voda, garaža za kolo in še bi lahko našteval, vse to za drobiž. Veliko koč sem že obiskal tod okoli, a tole vam posebej priporočam, peš ali s kolesom!
Naslednji dan spet same "singlerce", "zajle" in stopnice. Malce gor, malce dol in že sva pri kočici Sandro Prertini (2300 m), kamor naju pripelje čudovita pot "birgerfurerja" Friedricha Avgusta. Še iz lesa so ga izklesali pred kočo z njegovim imenom (2298 m). In še zadnji vzpon na Col Rodela (2400 m), pogled v Canazei ter spust na prelaz Sella. Tura ni zahtevna, čeprav ima nekaj kratkih strmih spustov in vzponov. Verjetno bi jo prevozili v dveh dneh, a midva sva bila na dopustu! Krajši krog okrog Sasso Lunga je mogoče zmazati v enem dnevu.
Škoda, da takšnih turno kolesarskih tur ni mogoče izvesti pri nas. Počasi se bodo ljudje navadili tudi na turne kolesarje. V Italiji imajo ferate in široke pohodne poti, a je prostora za vse dovolj. Kljub temu, da je CAI kasneje ustanovil kolesarsko sekcijo, kot PZS komisijo za turno kolesarjenje.
Več slik v albumu
Milan Domitrovič