Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kopinškova pot na Ojstrico

Andrino Kopinšek: »Po trasiranju sta vodnik Miha Plesnik in njegov brat Peter takoj začela z delom. Kasneje se nam je pridružil še vodnik Ivan Ošep. Tu pa tam se je zdelo, da ne bo šlo naprej. Toda - ob takih prilikah nam je pomagal - dinamit.«
Na današnji dan mineva 70 let od otvoritve poti, poimenovane po znanem alpinistu Kopinšku.

Planinski vestnik 1940

A. Kopinšek
Nova pot na Ojstrico (2349 m)

Logarska dolina je znana kot ena najlepših na svetu sploh. Da najdeš nekaj sličnega, moraš potovati tja do španske meje, kjer leži med Pirenejskimi vrhovi čarobna dolina Gavarnie. Okras doline je nedvomno ponosna Ojstrica. Ta značilni in mikavni vrh je že od prvih početkov našega alpinizma ena najprivlačnejših točk v tem gorskem predelu. Razen tega je to zadnji izraziti visoko gorski vrh na vzhodnem robu Alp. Ni čudno torej, da so ga od vseh strani naskakovali.
Iz Logarske doline prideš po enourni, zložno nadelani poti na Klemenčjo jamo, kjer je na Klemenškovi planini poleg pastirske bajte sedaj tudi že nova turistovska koča. Od tod vodi stara pot čez Škarje in potem v dveh variantah z jugozahodne strani na Ojstrico.
Leta 1926. in 1927. sva pa s tovarišem Diehlom večkrat poskušala preplezati severovzhodni greben Ojstrice; toda preko gotove točke nisva mogla priti. Znano nama je bilo, da so ta greben leta 1907. prvi preplezali alpinisti Greenitz, Arbeiter in Weitzenbock, pozneje pa nihče več. Toda točnih podatkov nisva imela. Ko sem pisal o tej stvari v Gradec, so mi poslali opis te plezalne variante s pripombo, da je ta greben silno eksponiran. Tako smo šli zopet na Škrbino (Omerza, Gregorin in jaz) in takrat sem našel bolj vzhodno, povsem novo plezalno smer. Diehl in Omerza sta dan kasneje še enkrat preplezala celotni greben po opisu Greenitza.
Pozneje sem to turo kakih dvanajstkrat ponovil, tudi direktno iz Robanovega kota preko Škrbine ali pa po novih variantah. Tako sem spoznal vsak kotiček na tem terenu in prav posebno na grebenu. Uvidel sem, da bi bilo možno tu zgraditi najkrajši pristop iz Logarske doline in obenem najlepšo pot na Ojstrico. Leta 1937 sem svoj načrt predložil Savinjski podružnici SPD; načelno se je odločila za izvedbo te poti. Toda zaradi previsokega proračuna, ki so mi ga takrat stavili delavci-domačini, je ta zadeva zaspala. Vendar sem na tihem delal naprej, pri čemer sta mi pomagala odbornika podružnice SPD gg. ing. Lavrenčič in Zemljič. Že leta 1938. se mi je posrečilo zmanjšati proračun za polovico ter dobiti zagotovilo železarne v Štorah, da nam bo potrebno železo za kline in stopnice podarila. Tedaj je naša podružnica moji želji ugodila. Trasiral sem prvi del poti do Škrbine in vodnik Miha Plesnik je z bratom Petrom iz Logarske doline takoj začel z delom. Kar hitro je šlo naprej in kmalu so se serpentine pod divjo severno steno Ojstrice vile ko ogromne kače gor do Škrbine.
Leta 1939. smo nadaljevali s pripravami; pridružil se nam je še vodnik Ivan Ošep iz Solčave. Začelo se je glavno, nevarno delo v skalah. Železarna iz štor nas je zalagala z železom, a kovač Žerovnik Franc iz Luč nam je po načrtu prav mojstrsko modeliral kline, železne stopnice, opore za žico in orodje. Tu pa tam se je zdelo, da ne bo šlo naprej. Toda: ob takih prilikah nam je pomagal - dinamit.
Predolgo in preveč bi bilo, ako bi hotel naštevati vse nevarnosti in težave ter vremenske neprilike, katerim so bili izpostavljeni naši trije mušketirji. Saj so delali mestoma privezani in so pri tem viseli dobesedno med nebom in zemljo.
Sedaj je ta pot dovršena, markirana in že »izročena prometu«. S tem je skrajšan pohod iz Logarske doline na vrh Ojstrice za dobro uro. Čimprej mislimo graditi še s Škrbine odcep v Robanov kot, tako da bosta potem tu čez idealno zvezani obe dolini po najkrajši poti. Enako mislimo nato napraviti s Škrbine novo višinsko pot čez Grofičko na Strelovec, od koder je nato lahek odstop s Knežjega proti vzhodu v izhodišče Robanovega kota, na sever pa čez Kancel in Opresje v Solčavo.
Nad tristo turistov je letos že šlo čez to zračno stezo gor in dol. Navdušeni dopisi iz vseh krajev mi pričajo o tem, kako potrebna je bila ta nova zveza s Klemenškove planine na vrh Ojstrice. Nova pot odkriva planincem prekrasen, doslej le malo znan planinski svet. Mestoma je sicer drzno in zračno izpeljana, pa vendar povsem varno. Odkriva čisto nove poglede v Robanov kot, na Grofičko, v Logarsko dolino in višje, daleč preko Olševe in Pece vse tja do Velikega Kleka in daleč v Nemčijo. Edinstvena je ta pot in se, brez ozira na tehnično izvedbo, ne da primerjati z nobeno drugo v Savinjskih Alpah. Saj nudi istočasno pogled na naši dve najlepši vzporedni dolini: Robanov kot in Logarsko dolino.
Navdušeno se na tem mestu zahvaljujemo v imenu vseh planincev, ki so že in ki bodo še prehodili in uživali lepoto te poti, Savinjski podružnici SPD kakor tudi vsem drugim, ki so pomagali, da je prišlo do izvedbe te in take poti.

 

Otvoritev in blagoslovitev »Kopinškove poti« na Ojstrici

Pri Klemenčji jami, pol ure hoda nad Klemenškovo planino, se nova pot odcepi od stare poti, vodeče iz Logarske doline na Škarje. Lepo je izpeljana in nadelana, po skalnatem, strmem pobočju Ojstrice je zavarovana s pomočjo železnih stopnic, oprijemalnih klinov in žičnih vrvi. - Največ zaslug za zgraditev poti si je pridobil član podružnice Andrino Kopinšek; zato je dobila ime »Kopinškova pot«. Zgradili so jo strokovnjaško gorski vodniki: brata Miha in Peter Plesnik in Ivan Ošep iz Solčave. Nova pot v primeri s staro varianto skrajša vzpon na Ojstrico za dobro uro hoda, obenem pa odpira očem na vsakem koraku prelep razgled na Logarsko dolino, v Robanov kot z bližnjim in daljnim gorskim okoljem.

V nedeljo, 1. septembra t.l., je bila nova pot slovesno otvorjena. Ob pol 11. je z vrha Ojstrice pot blagoslovil znani planinec župnik g. Lojze Sunčič s Frankolovega ob navzočnosti okrog 60 planincev iz raznih krajev Slovenije in iz Zagreba; po blagoslovu je gospo Sunčič v lepem govoru izrazil željo, naj spremlja planince na novi poti božji blagoslov, da bi bili obvarovani vsake nesreče. – Na vrhu Ojstrice je brila mrzla burja, zato ni bilo mogoče tam opraviti mašne daritve, kakor je bil prvotni namen, pač pa se je darovala sv. maša ob pol 12. v Kocbekovem domu na Korošici, kjer se je zbralo okrog 130 planincev.
Po maši je zbrane planince nagovoril predsednik Savinjske podružnice SPD g. dr. Milko Hrašovec. Izrekel je zahvalo župniku g. Sunčiču in pozdravil prisotne zastopnike raznih društev in druge goste; živo je orisal ljubezen do naših planin, poudaril velik pomen nove poti in se toplo zahvalil Kopinšku in njegovim sodelavcem bratoma Plesnikoma in Ošepu za njih trud in pomembno delo.
Za novo pot so porabili nad 200 železnih klinov, okrog 100m železne vrvi, največ pa je zahtevala truda in napornega dela. Kline je strokovnjaško izdelal kovač Franc Žirovnik iz Luč, precej železa pa je brezplačno dobavila železarna v Štorah. Predsednik je nato proglasil formalno otvoritev Kopinškove poti.
Sledili so pozdravni govori raznih zastopnikov, ki so izrazili podružnici priznanje in čestitke: za Osrednje društvo SPD dr. Stane Kmet, za T. K. »Sljeme« iz Zagreba dr. Bogdan Banjanin, za podružnico SPD v Mariboru in za Zimskosportno podzvezo v Mariboru Ludvik Zorzut, za T. K. »Skalo« Franjo Farčnik in za Trboveljsko podružnico SPD Ante Beg. Slavnosti so se udeležili tudi podpredsednik občine Luče Ivan Prodnik, časnikarji, A. Kopinšek in lastnika zemljišča, koder nova pot poteka: Klemenšek in Roban. K slavnosti so poslali pismene čestitke častni predsednik Savinjske podružnice SPD Franc Tiller, Glavni odbor SPD v Ljubljani, Kranjska podružnica SPD, T. K. »Skala« iz Celja, Turist. klub »Sljeme« iz Zagreba, Tujskoprometni zvezi v Mariboru in Ljubljani. Brzojavno pa sta čestitala predsednik kluba »Sljeme« Dušan Jakšič in Fricika Frelih iz Zagreba.
V Kocbekovem domu na Korošici je popoldne vladalo veselo vrvenje, proti večeru pa so se planinci razšli v raznih smereh proti dolini.
 

 

Josip Wester
Na Ojstrico po novi poti
(Doma ostalemu tovarišu za spomin in – skomino)
V Lučah, dne 9. septembra 1940.

Da mi bo hitreje minil čas, ko čakam na poštni avtobus, ki me naj popelje v Šmartno do savinjske železnice, ti hočem nakratko sporočiti, kako se mi je obnesla tura, ki sem jo moral, ker ti nisi prišel, sam samcat opraviti.
Kakor veš, so pred tednom dni (1. septembra) na slovesen način odprli novo, Kopinškovo pot na Ojstrico. Bilo pa je tisti dan - tako smo brali v časopisih - zoprno vreme: bril je oster krivec, ki je krčil živec v toplomeru pod ničlo, tako da so si udeleženci meli roke od mraza. Tem lepši dan pa je bil včeraj, ob osmini blagoslovitve te prezanimive planinske proge.
O polšestih sem se bil z vlakom - na kolo dvoru sem se zaman oziral po tebi - odpeljal iz Ljubljane mimo Celja do Šmartna, nato v avtobusu pribrzel do končne postaje v Logarski dolini in sem točno v dvanajstih urah, odkar sem zapustil Ljubljano, v solnčnem soju in mirnem ozračju zavzel sijajni razglednik Savinjskih Alp.
Previden turist si napravi že prej načrt svoje planinske hoje ter si odmeri čas, ki ga utegne za tak vzpon in sestop porabiti. Med obedom na Plesnikovini sem si zasnoval takle časovni proračun: višinska razlika med dnom Logarske doline (760 m) in vrhom Ojstrice (2349 m) znaša ok. 1590 m, torej približno toliko, kolikor se dvigneš iz Vrat na Kredarico. In če vzameš v eni uri 300 m višine, moreš opraviti turo na Ojstrico po novi, krajši poti vsaj v petih urah. Tako mi mora uspeti, da še pod noč dospem v Kocbekov dom na Korošici. Seveda sem še izpred hotela premotril smer svoje nameravane poti, ki mi jo je sijaj poldanskega sonca kazal v jasni luči.
Ob 13. uri sem nastopil pot. Pri karavli, ki sem jo spričo lične vnanjosti najprej imel za letoviško vilo, me je vljuden graničar opozoril na kažipotno tablo, ki te usmeri ali k slapu Rinki ali proti Ojstrici. Najprej je treba preprečkati dolinski grušč, nato se prične pot zložno vzpenjati po golem pečevju, zdaj zopet v hladilni gozdni senci. Nekaj značilnega na njej je oni kakih 20 metrov dolgi preduh, ki so ga človeške roke bog si ga vedi kdaj izvotlile, da so napravile tudi za govedo zložen prehod.
Pošteno pregret sem dospel na znano ti Klemenškovo planino. Kar iznenadilo me je, ko opazim tu več novih lesenih stavb. Pred več leti, ko sem se s Škarij vračal tod mimo v dolino, je stal tu le skromen planšarski stan; zdaj pa - kakor je videti - je v sezoni tu kar živahna planinska naselbina. Govedo so bili pred dnevi že »zabasali« s planine - da ti povem po bohinjsko. Zato je vladal tu že blažen mir, ki ga je prijetno motil le žubor vode pri koritu. Tam na trati sta počivala dva mladeniča, ki sta bila, kakor sta mi povedala, v dobri uri pribrzela dol z vrha Ojstrice. Jaz pa sem imel po svojem računu vsaj še tri in pol ure pred seboj in nad seboj. Zložno se hodi dalje po stari poti pod pečinami strme Grofičke, tem prijetneje, ker se odpirajo vedno lepši pogledi, čim više dospevaš. Zdi se ti, da slišiš celo šumot slapa Rinke; saj svetli njen pramen dobro ločiš od temnega ozadja. Više gori se očem odpira Okrešelj, v sinje nebo kipe vršaci treh Rink, Skute in robate Mrzle gore. V bližini pa preži Rjavčki vrh kakor vedeta, izpostavljena nad Logarsko dolino.
Ob 15. uri sem prispel na razpotje nad Klemenčjo jamo. Tu na levo se pričenja nova pot proti Škrbini, oni globoki usedi med Grofičko in Ojstrico. Steza je vzorno trasirana in skrbno nadelana, tako da sem brez napora spešno stopal v breg, sprva po rahli črnici, nato po vedno bolj gruhastem, naposled pa kar po skalnatem svetu, a vedno v zložnih vijugah, tako premišljeno speljanih, da hoja ni nikjer enolična. Če tu in tam postojiš, ti lahko išče oko plezalnih smeri po sivem stenovju Ojstrice. »Kod neki je plezarila Mira Marko, da je zavzela severozahodno steno kar v treh urah?« sem v odmorih ugibal, z očmi plezalskega laika iskaje možnih smeri, dasi se ne bom nikdar po njih pretegoval. - Blagodejno tišino mi je vzdramil rezek brlizg raz steno bližnje Grofičke; obenem začujem, da se proži kamenje. Obstanem, gledam in iščem; kar uzrem na visoki čeri gamsa stražnika, ki je bil svoj trop opororil, da se mota po njihovi domeni sumljiv dvonožec. Da bi žival vedela, kako malo je v meni lovske strasti! Sploh pa bi bistre oči gamsove lahko ločile palico krivuljo od pogubonosne puške. Kako prenagljen je bil tak poplah bežnega tropa!
Razočaran in obenem iznenaden sem stopil na sleme Škrbine. Razočaran, ker sem po imenu sodil, da me čaka težaven pečinast prelaz, sličen glasoviti Škrbini na Košuti ali Luknji na prehodu v Trento ali Vratcem med Zgornjo Krmo in Velim poljem. Nič tega! Ta ojstriška Škrbina v višini 1791 metrov je povsem položno sedlo. Zadovoljil pa me je pogled, ki se mi je od tod razgrnil na južni plati: pod menoj v globeli sloveči Robanov kot, pred menoj pa plečati Veliki vrh z Moličko planino, za njo Dleskovec, na levi sivo stenovje košate Raduhe, a v ozadju kopasta Uršlja gora in valoviti hrbet Pohorja.
Vsa šetalna hoja po novi poti je trajala jedva tri četrti ure. Poslej se je pričel drugi del proge: vzpon po samem čoku Ojstrice. Razboriti stezosledec Kopinšek je vstop v skalnati okoliš menda nalašč označil s tem, da je položil tri, štiri plošče kot pristop v skalovje in je kar prve stopinje zavaroval z žično vrvjo. Nadaljnja pot je kaj preudarno speljana, da ostane povsod zanimiva in kratkočasna, a nikjer nevarna, razen za kakega vrtoglavca ali okorneža. Tu hodiš po mehkem, tam po peščenem svetu, zdaj zaviješ v skale, zdaj stopaš po drnu in rušini, zdaj se pneš po steni, na gosto zavarovani z železnimi klini in skobami. Kar dobro de gorohodcu stalna izmena lažjih in težjih presledkov. Po tehnični izvedbi to pot lahko primerjamo z znanimi inačicami, ki drže po naši strani na Mojstrovko in Prisojnik ali na Škrlatico, tudi Tominškova pot na Triglav in Kremžarjeva na Kočno bi se ji dala primerjati, samo da nudi Kopinškova več izmen v razgledih, zlasti v gornjih predelih. Kar zavzel sem se, ko sem bil prevalil dozdevno zadnji rob in uzrl pod seboj zopet vso Logarsko dolino, ki je nanjo že legal prvi mrak, medtem ko so vsi vrhovi Savinjskih Alp tja do Kočne še odsevali v popoldanskem solncu. A še se je bilo treba vzpenjati, treba je prelesti kamin - prelaz skozenj ti lajšajo vanj zagvozdeni tramčki, nekake »štapce« - po produ obideš še nekaj sten, da opaziš naposled kar tik nad seboj triangulačno piramido. Še nekaj ovinkov med golimi stenami in skalovjem – pa sem se znašel na vrhu Ojstrice že ob pol 18. uri. Tako sem svoj časovni proračun prehitel za pol ure, ne da bi se bil posebno žuril; saj sem bil za oddih na več razglednih točkah posedel. Hvaležno priznanje pritiče marni Savinjski podružnici SPD, da je s Kopinškovo potjo omogočila nov dostop na ta imenitni razglednik. Zdaj se prav na temenu Ojstrice stikajo trije ali, če vzamemo še pot od Škarij sem v poštev, kar štirje pristopi.
Prijatelj, poznaš ugodje, ki prevzame planinca, ko dospe na zaželeni vrhunec. To je tem prijetnejše, če je dosegel svoj cilj po doslej neznani mu poti in če mu razgleda ne moti ne megla ne moča ne huda sapa. Navdajala me je neka pobožna ubranost, da bi blagroval vsakega, ki mu je dano, da tu v miru uživa veličastje božanske prirode. Prav za temenom Skute se je nagibalo sonce k zatonu in pod istim soncem tam na daljnem zahodu morda prav osorej brne in besne pogubonosni avioni dveh kulturnih evropskih narodov v kruti borbi. Kak prepad med sveto tišino tu in blaznim divjanjem tamkaj! Tu - nebesa, tam - pekel! –
Nočem te dalje trapiti z zloveščimi refleksijami. Treba je bilo vzeti slovo; saj je tudi na Korošico že legal somrak. Po najkrajši poti sem jo ubral niz dol pod krov Kocbekovega doma. Na nebu je že bledel prvi krajec, a daleč na jugozahodnem obzorju se je dvigalo temno oblačje, ki je dalo slutiti vremensko spremembo.
In zares! Davi sem se poslovil na Korošici v gosti megli, ki sem jo rezal tja do razpotja na Molički planini. Kmalu se je vsaj toliko ujasnilo, da sem na zanimivi poti proti Vodolam lahko opazoval posebni značaj te gorske krajine. Kakor bi hodil po kraškem svetu nad vrtačami in doliču in Vódole same, s samotnim pastirskim stanom, so nekaka planinska draga zelenica. Srečaval sem domačinke, ki so nosile butare macesnovih deščic, da jih bodo porabili za vnanji opaž Kocbekovega doma.
Kljub nekaznemu vremenu in težkemu bremenu - nosile so po 30 kilogramov peze - so bile dobre volje. »Kje so vam moški?« - »Ej, ti pa v gozdih drvarijo in tesarijo. Tam se več zasluži!«
Z razgledne gornje poti nad Planinškom sem v mislih blagroval kmeta, ki gospodari na tej lepi prisojni planici, obrobljeni s temnim gozdovjem, kmeta kralja svobodnjaka in veljaka. A kako sem bil razočaran, ko so mi niže doli povedali, da kmetija ni več Planinškova - le ime da je še ostalo - temveč da je pred nekaj leti prešla v last mrtve roke. Res, lepi videz človeka često premami.
Prijetna mi je bila hoja po vzhodnih obronkih dokaj strmo navzdol proti Lučam, zlasti ko sem v dolini opazil beli zvonik župne cerkve. Spotoma sem se svežil s slastnimi robidnicami, ki jih je letos kar v izobilju. Odzvonilo je bilo poldan, ko sem prišel, zopet v solncu, v Luče, to čedno savinjsko vas, ki je kakor ustvarjena za mirno letovanje. -
Kakor vidiš, je izlet na Ojstrico po želji potekel; le to mi je žal, da mi nisi utegnil ti drugovati, žal zaradi sebe in tebe, ker nisi bil deležen tega planinskega dožitka. Pa drugikrat, ako Bog da!
 

 


 


Po Kopinškovi poti na Ojstrico - 70 let pozneje

Foto: Irma Kočar, Boris in Genadij Štupar

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti