Gorski vrtovi: Kdor sliši to neugledno ime rastline, se verjetno vpraša, ali ga je dobila morda zato, ker je vedno polna uši? Nikakor, čeprav tudi sama nekomu »pije kri«.
Ušivci po veljavni botanični literaturi pripadajo družini črnobinovk (Scrophulariaceae), po novem pa so v širši družini pojalnikovk (Orobanchaceae), ki obsega zajedalke in polzajedalke. Ušivci so polzajedalske zelnate trajnice.
Rod ušivcev lahko določimo po tehle značilnostih: listi so zeleni in pernato deljeni ali nacepljeni, someren cvet ima štiri plodne prašnike in čeladasto zgornjo ustno venca, ki nima ostroge ali vrečaste izbokline, čaša je 5-števna ali dvoustnata.
Ljudska imena rastline so ušiva trava, ušivka, ušje zelje, ušnik. Prah ali zavretek rastlin so nekoč uporabljali proti živalskim in človeškim ušem, saj vsebuje za žuželke strupen avkubin, tu in tam pa tudi kot zdravilo – kot diuretik in proti premočni menstruaciji. Rastlina je strupena. Sveža zel povzroča bruhanje, krče in dušenje, živini močno škoduje, zato na pašnikih ni ravno cenjena krma.
V Sloveniji raste dvanajst vrst ušivcev, od njih samo dva, brezstebelni in močvirski, ne rasteta v gorah. Brezstebelnega sicer najdemo tudi na Slivnici, dobrih tisoč metrov visoko. Večina ušivcev s svojimi živimi barvami izredno popestri naše planinske poti.
Vretenčasti ušivec (Pedicularis verticillata)
Je najpogostejši v naših gorah od pasu ruševja do visokogorja. Na gorskih pašnikih cveti, še preden tja priženejo živino. Avgusta ga bomo našli le še v višjih legah. Socvetja so gosta in živo rdečevijolična, rastlina zraste do 20 cm visoko. Je edini od naših ušivcev, ki ima stebelne liste v vretencih. Glede rastišča ni izbirčen, raste v šašju ali na kamniti apnenčasti podlagi. Razširjen je v gorovjih srednje in južne Evrope, v Aziji, Severni Ameriki ter na Altaju. Sama sem jih v največjih množinah videla na Veliki planini.
Glavičasti ušivec (Pedicularis rostratocapitata)
V primerjavi s prvim ima ta po številu cvetov mnogo bolj revna socvetja, ki pa so podobno živo obarvana. Steblo je kipeče, visoko do 15 cm. Listi so goli, včasih rdečkasti, dvakrat pernato deljeni. Venec je dolg do 2,5 cm, zgornja ustna pa ima dolg, ukrivljen kljunec. Spodnja ustna je gosto resasta. Pogosto ga bomo našli na kamnitih traviščih ali grušču vzhodnih Alp in Dinaridov (Snežnik, Velebit, Dinara), njegovo podvrsto pa tudi v Bergamskih Alpah v Italiji. Tisti na moji fotografiji so cveteli na Prehodavcih, pri Jezeru pod Vršacem. Glavičasti ušivec cveti od sredine do poznega poletja.
Julijski in podaljšani ušivec (Pedicularis elongata subsp. julica in P. e. subsp. elongata)
Ima pokončno ali kipeče steblo, visoko do 35 cm, ki ga krasi svetlorumeno socvetje. Raste od zgornjega gorskega pasu do visokogorja. Stebelni listi so manj deljeni kot spodnji, ki so precej večji. Cveti sredi poletja. Socvetje je klasasto, sprva gostejše, kasneje pa se podaljša in 'zredči', od tod tudi ime. Venec je dolg slaba 2 cm, zgornja ustna je podaljšana v dolg kljunec, cvetovi pa so običajno zasukani v desno. Podvrsta podaljšani ušivec, ki raste ponekod v Julijcih in Dolomitih, ima podporne liste cvetov in čašne liste gole, podvrsta julijski ušivec pa ima te liste dlakave in jo bomo našli v Julijskih in Kamniških Alpah, Karavankah, pa tudi v Italiji in Avstriji.
Klasasti ušivec (Pedicularis rostratospicata)
Ima do 20 cm visoka stebla s klasi rahlih socvetij rožnate do rdečevijolične barve. Cvetovi so veliki dober centimeter, tudi tu ima zgornja ustna dolg kljunec, čaša pa je dlakava, prav tako steblo, ki je večkrat obarvano rdečkasto. Raste od pasu ruševja do spodnjega visokogorja na vlažnih traviščih s šašjem na apnenčasti podlagi. Razširjen je v vzhodnih Alpah. Sama sem jih največ opazila na Kamniškem sedlu, od koder je tudi fotografija.
Rožnati ušivec (Pedicularis rosea)
Ta rastlinica je manjša od drugih in po mojih izkušnjah precej redka. Razširjena je v Alpah in Dinaridih na kamnitih rastiščih s čvrstim šašjem. Ima spodaj golo, zgoraj pa dlakavo steblo, ki nosi manjši glavičast klas rožnatih cvetov. Čaša in podporni listi cvetov so kuštravo volnato dlakavi, cvetovi pa imajo zgornjo ustno, ki se ne podaljša v kljunec in je ravna – po teh znakih bomo ločili rastlino od podobnega glavičastega ušivca. Fotografijo je prijazno "posodil" Peter Strgar.
Bledorumeni ušivec (Pedicularis friderici-augusti)
Klasično nahajališče tega endemita je na Slavniku, 1000 m visoko. Sicer je to balkanska rastlina, raste pa tudi na Apeninih. Rastišča niso le v hribih, ampak tudi na nižinskih kraških travnikih. Ima gosto bledorumeno volnatodlakavo socvetje, visoko do 20 cm, cvetovi pa imajo zgornjo ustno s kratkim kljuncem, ki ima na koncu dva zobca. Če pogledamo socvetje od zgoraj, vidimo cvetove nameščene v lepo spiralo. Ker je pri nas redek in endemičen, je na rdečem seznamu ogroženih vrst.
Prisekani ušivec (Pedicularis recutita)
Najpostavnejši med našimi ušivci, saj doseže tudi pol metra višine, ima podolgovato socvetje skrivnostnih temnordečih do rdečerjavih odtenkov. Cveti poleti v vlažnih gozdovih, sestojih visokih steblik in gozdnih močvirjih gorskega pasu do pasu ruševja. Stebelni listi so premenjalni in pernato deljeni. Najti ga je v srednji in južni Evropi. Moja fotografija je nastala na območju Velike planine.
Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii)
Tudi ta vrsta je pri nas redka, sicer pa so nahajališča v gorovjih vzhodne Evrope (Karpati), pa tudi v severni Italiji. Klasično nahajališče je prav na naši Črni prsti, kjer je postavno rožo v prvi polovici 19. stoletja odkril botanik Graf. Ima bogato rumeno socvetje, prepoznaven pa je tudi po zelo dolgih podpornih listih cvetov. Eno od zajed med čašnimi zobci ima izrazito globljo od drugih, zato je čaša videti nacepljena. Žal mi ga še ni uspelo fotografirati, zato sem za sliko poprosila Petra Strgarja in se mu zanjo lepo zahvaljujem.
Alenka Mihorič
Literatura:
Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
Martinčič, A., 1999 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.