Na zadnji julijski dan je rekreativni tekač iz Železnikov Vencelj Šturm ponovil svoj lanski podvig – v enem dnevu preteči in prehoditi hribe okrog Selške doline. »Večkrat sem se iz Škofje Loke v Železnike odpravil čez Lubnik ali Planico in Mohorja, nato pa se mi je porodila ideja, da bi to sestavil v krog,« razlaga Vencelj, ki je v družbi Gregorja Baša iz Dolskega v obratni smeri kot lani premagal 85-kilometrsko pot. Nanjo sta se podala ob petih zjutraj v Podlubniku v Škofji Loki, čez Križno Goro, Čepulje, Mohorja in Sv. Jedrt sta dve uri kasneje že prispela v Dražgoše, kjer sta ob Vencljevi rojstni hiši naredila krajši postanek, nadaljevala sta proti Ratitovcu, Soriški planini, Petrovemu Brdu, Poreznu, Črnemu vrhu, Blegošu, Staremu vrhu in Lubniku, malo pred pol deseto uro zvečer pa sta prišla na izhodiščno točko v Škofji Loki. Tekla sta, kjer je bilo le možno, in tako pretekla približno polovico poti. Njun podvig je vključno s tremi postanki za malico trajal šestnajst ur in 21 minut, v tem času pa sta naredila 104 tisoč korakov in premagala od 3.500 do 4.000 metrov višinske razlike.
»Zakaj mi je bilo treba tega, naj mi nihče tri dni niti ne omeni gorskih tekov, odslej bom tekel le še v hribih v Prekmurju …,« je po podvigu na tekaški forum malce v šali zapisal Vencljev kolega. Zanj je bila preizkušnja naporna, saj mu kot ravninskemu tekaču strmi klanci niso bili najbolj pisani na kožo. »Najtežji je bil vzpon s Petrovega Brda na Porezen. Čeprav na cilju težkih tekem večkrat najprej pomislim 'nikoli več', pa tokrat ni bilo tako, večjih težav nisem imel. Seveda moraš biti fizično pripravljen, precej več pa je v glavi, imeti moraš jasen cilj. Naslednji dan sva z ženo šla še na Ratitovec, dan kasneje pa je vse skupaj prišlo za mano, bil sem 'povožen',« pove Vencelj. Pot je, kot pravi, čudovita, ponuja ogromno krasnih razgledov, v bližini planine Klom pod Ratitovcem sta srečala osle, na Dajnarski planini in pod Poreznom pa konje … Lani je med podvigom izgubil 4,5 kilograma, saj je bilo bistveno bolj vroče, zato je le pil in jedel energijske tablice. Po letošnjem podvigu, ki ga je spremljalo idealno vreme, mu je tehtnica pokazala le dober kilogram manj, saj sta si tekača na Ratitovcu, Blegošu in Poreznu privoščila malico, popila pa sta vsak po dobrih osem litrov tekočine.
Tek po hribih okrog Selške doline je bil eden najtežjih Vencljevih podvigov. Danes 46-letni tekač, sicer član Atletskega društva Železniki, se je s tekom rekreativno začel ukvarjati pred petnajstimi leti. »Začel sem s klasičnimi tekmami na krajše razdalje, zadnja leta pa se udeležujem tudi Slovenskega alpskega maratona, Gorskega maratona štirih občin, na Ljubljanskem maratonu sem leta 2007 prvič pretekel 42 kilometrov in to ponovil še petkrat, najboljši čas pa mi je uspelo spraviti pod tri ure …,« našteva. Lani je na tekmah in treningih skupaj pretekel 2.200 kilometrov. »Število tekem sem zadnje čase malo oklestil. Predlani sem tekmoval 33-krat, lani pa sem se udeležil desetih tekem manj, a sem kljub temu pretekel 150 kilometrov več, saj sem se preusmeril na daljše razdalje. Škoda, da je Selška dolina tako zaprta, če hočeš na daljše razdalje, moraš teči v hrib ali pa po glavni cesti, kar ni prijetno.«
Tek predstavlja pomemben del njegovega življenja, med njim si 'prečisti' misli, predstavlja mu sprostitev v naravi, druženje. Na tekme ga ne vleče več tako kot včasih, precej večji izziv mu predstavljajo dolgi tekaški podvigi, ob katerih spoznava lepote Slovenije: v načrtu ima že 91-kilometrsko Krpanovo pot od Pivke do Postojne. »Tekem se udeležujem le še zaradi druženja, zaradi rezultatov grem samo še na maratone. Tekme te začnejo omejevati, saj moraš ob pripravah nanje paziti, kaj počneš, po njih pa se je treba regenerirati.«