Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

M. Sernio, Torre Nuviernulis in Creta Grauzaria


Koča Grauzaria


Cima Dai Gjai


Rampa na SZ grebenu Sernia


Izpostavljeno


Žleb pod vrhom M. Sernia


Vrh Monte Sernia


Na koncu Grauzaria


Na Nuviernulis!


Skozi strme žlebove


Nazaj bo treba po istem


M. Sernio s Torre Nuvierdulis


Skrinjica na vrhu


Najlažji pristop gre s te strani

 


S škrbine proti Grauzarii


Ključni del vzpona


Orientacijsko ...


Pristopni graben


Krasni prehodi


Razbrazdano


Z vrha Crete Grauzarie


Večerni Monte Sernio


Slovo zadnjim žarkom

torek, 31. avgust 2010, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 3839

Iskanja - Stane Škrjanec: S travnatega sedelca mi pozornost pritegne rdeč napis na bližnji steni. Torre Nuviernulis. Stolp Nuviernulis? Zbledela puščica kaže navzgor. Potegnem se malo višje in gori zagledam piko. Mejduš!...

Dve leti bo tega, kar sem prvič zašel v Karnijske Alpe. Takrat smo s prijatelji obiskali majhno skupinico gora, ki me je s svojo lepoto do obisti prevzela. Seveda se še dobro spomnim odkritega navala navdušenja, ki me je preplavilo že po dobre pol ure hoje od parkirišča. Ko smo na manjši jasi prvič stopili iz gozda, me je pogled na mogočna ostenja nad zelenimi krošnjami skorajda vrgel na rit: »Ojoj, prijatelji, Nebesa!«
Spodboden vpričo prizora mi je korak podivjal. Ja, takšen sem. Nepoboljšljivi romantik s peklenskim ognjem v srcu ...

Mogočne stene nad kočo Grauzaria (Sfinga) ...

Takratna tura se je odvi(ja)la sanjsko - spontano. Prvotni načrt se je zavoljo razmer razpotegnil v nepozabno avanturo, ki je vsaj v meni pustila posledice. V Karnijce sem se namreč na mah zaljubil! Vzpon na Creto Grauzario zato hranim v posebnem kotičku spomina, prečenje Cime Dai Gjai pa morda v še slavnostnejšem ... Sem pa, navkljub vsemu, ob tedanjem umiku z grebena začutil delno praznino. Seveda - pred povratkom v dolino nam je v slovo pomahal v nebo kipeči prvak, s katerega obiskom bi upihnili še  zadnjo svečko na torti, a sta nam apetite zatrla pomanjkanje časa in izpite moči. Monte Serniu sem zato le prišepnil na uho ...

Monte Sernio s prelaza Foran de la Gjaline. SZ greben gre z desne strani ...

Izhodiščno parkirišče me tokrat pričaka napolnjeno s pločevino. Rahlo utrujen od vožnje (iz Kamnika 160km) se poženem v breg. Pri koči Grauzaria se ne ustavljam, ker ura odbije deset. Sedlo Foran de la Gjaline dosežem po poti čez travnato rožnata polja, s katerih pogled nenehno uhaja na ljubo sivino. Vsekakor (k)raj, kjer bi se človek moral ustaviti in leči k počitku ...

Začetek plezarije na M. Sernio ...

Prehodi ...

S prelaza zahod prekrije plečata postava - Monte Sernio. Po poti št. 437 se spustim do potočka v krnici, kjer pot zapustim. Čez naporno, nagruščeno pobočje me v SZ škrbino Sernia pripeljejo rumene oznake. Tu se prične plezarija. V kompaktni skali sledim sijajnim prehodom, ki jim k sreči ni videti konca. Orientacija je povsem enostavna, saj je smer izdatno markirana z rdečimi in rumenimi pikami. Do vrha M. Sernia tako poplesavam v lepi enici, za slikovitejši vzorec pa sapa prekriža glasilke tudi v kakšen dodatnejši plus. Izpostavljenost je zmerna, a ne zanemarljiva. Tik pod vrhom stopim na neoster greben ter se sprehodim na samo teme, kjer že čepita dva italijanska gornika. Med sproščenim kramljanjem ju zanima zahtevnost pristopa z moje strani, mene pa za njunega (s sedla Nuviernulis), za katerega se le nasmehneta. Potem, ko si voščimo srečno, sedem k počitku. Pod vtisom vzpona uživam razglede. Sam, pomirjen, srečen. Creta Grauzaria se zdi tako zelo daleč, a obenem na dosegu dlani. Cima Dai Gjai kaže nežne, blažje poteze od vrtoglavo navpičnih na severni strani. Prek njih mi (s)polzijo spomini. Sparina okoli vrhov naplete meglice, ki se igrivo podijo v tvorjenju likov. Drzni stolp Zuc dal Bora je - kot iz prestiža zavoljo težke pristopnosti - deležen posebne pozornosti. Meglice ga objeto uokvirijo - nedvomno vzgled visoke časti. Montaž ... Montaž je zgodba zase. On ne prenese nikakršnih spon. On le ždi in nadzira. Z bokov, torza in neustavljivih višin. Popoln vladar trenutka in večnosti!

Creta Grauzaria z vrha Sernia. Pred njo Cima Dai Gjai, zadaj Zuc Dal Bor, Montaž ...

Sestop na prelaz Forcella Nuviernulis zmorem brez večjih težav s palicami v rokah. Lepo je speljan po naravnih prehodih. S travnatega sedelca mi pozornost pritegne rdeč napis na bližnji steni. Torre Nuviernulis. Stolp Nuviernulis?

Prvi žleb proti Torre Nuviernulis ...

... in višje enako zahteven ...

Zbledela puščica kaže navzgor. Potegnem se malo višje in gori zagledam piko. Mejduš! Na trave odvržem nahrbnik, na glavo poveznem čelado in zaplezam. Po nekakšni gredini dosežem srednjo uravnavo, kjer me puščica usmeri v desno škrbino. Z nje se pike poženejo v strm, skoraj navpičen žleb. Ko ga preplezam, sledijo naslednjemu, ki je v bistvu desna izpeljanka centralnega. Ta se drži skoraj do vrha, kamor se moram še enkrat malo prestopiti (beri pretegniti). Skrinjica v možicu je skromna, kot se za takšne vrhove spodobi ... Na blaženo sedlo sestopim po smeri pristopa. Težavnost se suka v okviru II, urejeni sta dve sidrišči za varovanje oz. spust ob vrvi. A skala ... skala je naravnost odlična! Ko sem šlatal (kaj šlatal - božal!) čvrste oprimke in stope, sem pomislil na toplo Primorsko. Me je stalno obhajalo: »Pa ne, da je burja švignila tod skozi?!« ... Med sprehodom med prelazoma Nuviernulis in Foran de la Gjaline se šele dokončno prikaže srčika stolpa Nuviernulis. Stati na njegovem temenu je nedvomno velika čast!

Dih jemajoča podoba Torre Nuviernulisa s severa ...

Pri koči Grauzaria komaj dočakam naročeni grande cappuccino. Z oskrbnikom spregovoriva nekaj besed, prijazen gospod zna celo malo slovensko. Nato sedem pred kočo in uživam v pogledu na Sfingo. Naenkrat me spreleti navihana misel. Dnevna svetloba bi menda še zdržala, če bi se odpravil še proti Grauzarii. Ura je namreč ravno ta prava, da bi v Sloveniji na avtocesti padel v gnečo. »Nič«, si rečem in stopim do oskrbnika: »Bi popazili na moj nahrbtnik?«
»Seveda. Kam pa greste?«, vpraša zvedavo.
»Na Grauzario«.

Nebeške večerne police pri vzponu na Creto Grauzario ...

... in sanjske v srednjem delu (zadaj Sernio in stolp Nuvierdulis) ...

Medtem, ko me je čudno gledal sem iz nahrbtnika že vlekel čelado in fotoaparat. Lepo sem se mu zahvalil, pograbil palici in hajd, v robe! Tu ne bom leporečil; v klanec sem dirjal kot kakšen bizgec, ki mu ni mar za prav nič na tem svetu. Tolažil sem se z izgovorom, da izredne razmere terjajo izredne ukrepe. Po markantnem grabnu (grušč) končno dosežem nekakšen preval, nad katerim se takoj pokaže ključen detajl pristopa na Creto Grauzario. Tu odvržem še palici in zaplezam v ostenje. Prvi metri postrežejo z dobro drugo težavnostno stopnjo, ki znajo pri sestopu marsikomu povzročati resne probleme (klin za spust ob vrvi). Zraven opazim manjši, sveži podor, ki na najlažje prehode ob pikah ne vpliva. Nato zakoračim v krasno sosledje širokih polic, ki previjugajo začetno strmino (izpostavljeno). Višje težave zamenja občudovanje prehodov, ki s slikovitostjo preprosto navdušijo! Lahkoten kot ptica pozabim na silno sopenje, čeprav mi počasi zastaja korak. A ne zaradi utrujenosti. Večerno sonce je tisto, ki me upočasni, da se v razlivu oranže ponovno sprostim in me znova prežame romantika ... Ves vzpon po zgornjih nadstropjih gore tako poteka v nekakšni zamaknjenosti. Orientacijo tudi tu lajšajo številne rdeče pike, ki so mi, to moram priznati, nekako zlezle pod kožo. Na vrhu Grauzarie ugotovim, da imam še več kot dovolj časa za užitke, kot so razved in večna spuščanja v lastne globine, kjer se odgovor ponavlja ... Med pošiljanjem pozdravov proti zatemnjenima Serniu in Nuviernulisu se namenim v sestop. Ta poteka gladko z dodatno mislijo v glavi. Vedno bližje sem toplemu objemu dveh punc, ki bo sredi noči osmislil polno nebo. 

Pod vrhom ...

P.s. Izurjenemu gorniku/gornici v razmislek prilagam predlog dvodnevnega obiska teh koncev. Tura bi bila pravo kraljevsko dejanje. Poln koš prelestnih gorniških dobrot. Vsekakor pa od obiskovalca zahteva kompetentno plezanje II. težavnostne stopnje, sicer naj se ture raje ne loti!

1. dan. Od parkirišča proti koči Grauzaria. Od koče na Creto Grauzario (najtežje kratko mesto II+, sicer I). Sestop po smeri vzpona, a le do začetka poti Sentiero Piero Nobile (tablica pri vstopu), ki se začne v zgornji tretjini nagruščenega grabna  proti Grauzarii. Pot (prečenje preko Cime Dai Gjai) na karti ni vrisana, a je naravnost božanska (plezanje v kompaktni skali po žlebu (II), sijajni razgledi na Grauzario, M. Sernio, lepi prehodi ...) Po prečenju Cime spanje pod zvezdami.

2. dan. Vzpon na Monte Sernio po SZ grebenu(I-I+), sestop na prelaz/sedelce Nuvierdulis. Z njega vzpon na Torre Nuvierdulis (II, fantastična skala), sestop po smeri vzpona. S sedla Nuvierdulis na sedlo Foran de la Gjaline, spust proti koči Grauzaria. Izhodišče je oddaljeno slabo uro hoje (vse od sedla Nuvierdulis lagodni sprehod).
Nujno je izbrati stabilno vreme. Tura je v celoti markirana z rdečimi pikami, le iz krnice do škrbine pod SZ grebenom Sernia z rumenimi. Na turi ni pomoči jeklenic ali klinov. Dodatne info najdete v gorniškem vodniku Andreja in Urške Stritar (Karnijska potepanja).

Lep gorniški pozdrav.

Komentiraj (1):

Matej Kucler, torek, 12. junij 2018, ob 22:27

V nedeljo se podal v te konce in se povzpel na Sernio po normalni poti. Presenetljivo je dobro označen, tako s smernimi tablami, kot oznakami, je tudi shojeno z nekaj manjšimi skokci, tolk da ni ravno samo hoja. Snega ni več, srečal nisem nobenga, razen popoldne okol koče. Saj bi splezal po kakšnem drugem težjem pristopu, toda dokler sam hodim pazim na sebe maximalno, počasi, previdno in meni se nikamor ne mudi. Če me utrujenost daje se pa itak ustavim in ukrepčam, zrnca soli so koristni in mal poležavanja v travi tudi.

eXTReMe Tracker