Janez Pikon: Množicam v vpogled s podobo v ozadju, tako rekoč na dlani vsem, a le redkim je dano stati na njegovem temenu. V to skupino Sassolunga, bogato obdarjeno z vsemi značilnostmi prelepih Dolomitov, pripada gora Sassopiatto. 
Skupini Sassolunga (3181 m) pripada južna gora Sassopiatto (2958 m) - Sasso Piatto, edini vrh, ki je dostopen gornikom brez alpinističnih zmožnosti. Pečatna gora v obliki 750 m dolgega grebena tvori zahodni del skupine in ima prav značilno obliko. Proti jugozahodu se od vznožnih travnikov do grebenske rezi enakomerno dviguje dokaj položno, razčlenjeno pobočje v obliki ogromne strehe. Po tej strani je gora prav lahko dostopna, zato ji ne manjka obiskovalcev. Ferrata Oscar Schuster je bila tokrat zaprta, dva dni preden smo prispeli v Dolomite pod Sassolungo na sedlo Passo Sella (2244 m) se je odtrgala ogromna skalna gmota, velika kot hiša (pisno obvestilo ob vstopu in izstopu iz ferrate, ter pogovor z domačinom iz Santa Katarine) in odtrgala, ter poškodovala del plezalne stene (potrebno je bilo helikoptersko reševanje treh alpinistov iz stene), zato smo se povzpeli na goro po klasični poti z južnega grebena in se krožno vrnili na sedlo.
V celotnem grebenu Sassopiatto so tri izrazitejše vzpetine, Cima Nord-Ovest (2954 m), Cima di Mezzo, vrh s križem (2958 m) in Cima Sud-Est (2964 m). Na Cimo di Mezzo pripeljeta obe poti, lahka po južni strehi gore in ferrata Oscar Schuster po vzhodni steni.
Na njenem vrhu pa stoji velik križ. Do najvišje Cime Sud-Est je po grebenu še dvajset minut, do bližnje ali srednjega vrha grebena pa manj kot deset minut povsem lahkega grebenskega prečenja in ju je vredno obiskati predvsem zaradi razgleda, ki je najlepši.
Južni predel skupine Sassolungo začenja prvi velikan v pogorju oblike podkve, podolgovati Sassopiatto (2958 m), ki proti severovzhodu prepada s strmim ostenjem, jugozahodno pa se spušča širno, lahko prehodno strehasto pobočje. Sledi Dente (3001 m), drzna nekoliko proti severu nagnjena dolomitska ostrica, ki dejansko spominja na zob, kaj zob na čekan zverine. Sledi Torre Innerkofler (3098 m) z znano povsem navpično in previsno južno steno. Z njegovega grebena se proti severu razteza ozek in nažagan greben do Punte Dantersass (2825 m), ki se dviga nad osrednjo krnico, tik nad kočo Vicenza.
Vzhodno od Innerkoflerjevega stolpa kraljuje mogočna skalnata piramida Punta Grohmann (3126 m) s številnimi stranskimi stolpiči in grebeni. Severovzhodno od nje se dviga Punta delle Cinque Dita (2998 m), ena od najlepše oblikovanih dolomitskih gora z drznim in močno razgibanim vršnim grebenom. Vrh opazovan s Passo Sella ima obliko razprte desne roke z razločno vidnimi petimi prsti.
Sassolungo Cima (glavni vrh, 3181 m) je kot veličasten skalnati grad, obdan z visokimi, strmimi in težko dostopnimi stenami. Od najvišje točke se proti jugovzhodu nadaljuje greben z nešteto stolpi in stolpiči, do druge, nekoliko izrazitejše vzpetine, Spallone del Sassolungo (3081 m), nato se strmo spusti do škrbine Forcella del Sassolungo.
Na greben se naslanjajo mogočni stebri, med njimi pa so globoki žlebovi, mračni kamini, navpične zajede in gladke plati. Poličastega sveta je bolj malo. Vsa ta edinstvena scenerija daje posebno severni steni Sassolunga podobo velikanske gotske katedrale. V teh strminah je resnobno, ponekod celo temačno in strašljivo vzdušje. Kako majhnega se počuti človek, ko ponižno zre v te silne višave.
Proti severu in vzhodu pa Sassopiatto kaže povsem drugačen obraz. Strme razčlenjene stene, razbrazdane z globokimi žlebovi in grapami v katerih so snežišča in ledišča, ki strmo padajo v osrednjo krnico skupine Sassolunga. Po tej strani se lahko povzpnemo na vrh Sassopiatto, po znani zavarovani plezalni poti Oscar Schuster, ki ni pretirano zahtevna je pa izjemno zanimiva in izkušenemu gorniku postreže z obilo zadovoljstva.
Po obsegu je to najmanjša dolomitska skupina, ki je jasno in izrazito ločena od sosedov. Njeni značilnosti sta kiklopska razsežnost sten in veličastna oblika njenih vrhov. Tam ni položnejših vznožnih vzpetin, ki bi se šele višje postopno postavile bolj pokonci, ampak je podoba povsem preprosta, nad širnimi travniki, ki obdajajo vso skupino se nad kratkimi melišči dvigajo navpični skalnati kolosi, ki dobesedno potlačijo opazovalca.
Vir: Andrej Mašera: Dolomiti, Sanjske gore
Janez Pikon