Polet, Dosjeji X - Iztok Tomazin: GRZS je prostovoljna humanitarna organizacija. Gorsko reševanje se v naših gorah zgodi približno 300-krat na leto. Začelo se je leta 1912 v Borovški vasi.

Če se boste poškodovali med plezanjem v gorah, hudo zboleli, se izgubili v prostranih hribovskih gozdovih, z avtom zleteli v sotesko ali kar koli drugega nesrečnega, kar ne bo dosegljivo drugim urgentnim službam, potem vam bomo prišli na pomoč gorski reševalci. Ljudje najrazličnejših poklicev, vsi pa z željo, pomagati tam, kjer drugi ne morejo. Vsem je skupno, da smo bolj ali manj doma v gorah in za reševanje v tem zahtevnem okolju dodatno usposobljeni. Reševanje v gorah je izrazito timsko delo, pri katerem je poleg dobrega sodelovanja vseh članov intervencije potrebno še marsikaj, od vzdržljivih in močnih rok in nog, dobre telesne in duševne pripravljenosti, odpornosti proti vremenskim in drugim vplivom do tehničnega in medicinskega znanja in še česa.

Lepo in vredno je združevati veselje in različne oblike navezanosti do gora z željo in potrebo po pomoči drugim. V današnji vse bolj odtujeni, z različnimi oblikami sebičnosti in neodgovornosti prepleteni družbi je prostovoljstvo pomembna vrednota, ogledalo marsičesa. Dragocen je vsak, ki del svojega časa in energije posveča kakršni koli pomoči drugim. Poklicne državne službe sicer lahko pokrijejo večino potrebnih družbenih dejavnosti, a šele v kombinaciji s prostovoljci lahko govorimo o celovitem, zdravem pokritju teh potreb, o »dodani vrednosti«, ki je ni moč meriti samo s številkami. Tipičen primer so gasilci, različni humanitarci in seveda tudi gorski reševalci.

Stoletje

Zgodovina reševanja v slovenskih gorah je dolga in razgibana. Organizacija, ki se danes imenuje Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS), je stara skoraj sto let, ustanovila sta jo zdravnika Demšar in Tičar leta 1912 v Borovški vasi, današnji Kranjski Gori. Skoraj stoletje njenega delovanja je polno dramatičnih dogodkov, od množice zahtevnih reševanj, nekaj tisoč rešenih življenj do tragedij, ko so bili vsi napori zaman ali pa so nesreče posegle celo v vrste reševalcev. Začelo se je skladno z možnostmi začetka prejšnjega stoletja, kar je danes skoraj nepredstavljivo: obvestila o nesrečah so v dolino prihajala po ovinki in z veliko zamudo, od nesreče do prihoda reševalcev so minevale dolge ure ali celo dnevi, o resnejši medicinski oskrbi ni bilo govora, prizadete so v dolino prenašali v vrečah in z reševalnimi drogovi. Danes je seveda popolnoma drugače. Sporočilo o nesreči praviloma vstopi v organiziran sistem pomoči takoj ali najkasneje v nekaj minutah, čas odziva reševalcev merimo v minutah, s helikopterjem v mnogih primerih dosežemo prizadetega v manj kot eni uri po nesreči, priletimo z moderno medicinsko in reševalno opremo, prizadeti dobi podobno kakovostno oskrbo kot kjer koli v dolini, v času, ko so se nekdaj v vaseh pod gorami reševalci šele zbirali, je danes prizadeti že v bolnišnici …

Po ocenah je v naših gorah doslej umrlo več kot 1600 ljudi, gorski reševalci so opravili več kot 7500 intervencij, v zadnjih letih povprečno rešujemo vsaj 300krat na leto. Tudi spremljajoče »folklore« je bilo v skoraj stoletju slovenskega gorskega reševanja precej, a nikoli ni močno vplivala na kakovost reševalnega dela. Organizacijo so najbolj pretresale tragedije, zlasti nesreča v Špiku leta 1952 in nesreča v Turski gori, ko so se med vajo reševanja s helikopterjem smrtno ponesrečili zdravnik in štirje reševalci. Pred nekaj leti se je dvigalo veliko medijskega in drugega prahu, kot se za pomembne ločitve spodobi, ko smo se gorski reševalci ločevali od Planinske zveze Slovenije in se osamosvajali. Danes je organizacijska samostojnost gorskih reševalcev dejstvo, z novimi ljudmi v obeh vodstvih prihajajo tudi novi, spravljivejši in bolj ustvarjalni pogledi na ločeno življenje obeh z gorami povezanih organizacij.

Volja

GRZS je prostovoljna amaterska humanitarna organizacija, ki pokriva praktično vso Slovenijo, razen ravninskih predelov. Delovati poskuša čim bolj profesionalno in strokovno ji to uspeva, saj sta tako tehnična kot medicinska usposobljenost članov dobri. Tudi opremljeni smo gorski reševalci dobro. Vsako društvo ima svoje terensko vozilo in tehnično opremo, ki omogoča reševanje od koder koli, ne glede na višino ali strmino. Reševalci del osebne opreme dobimo, marsikaj si seveda kupimo tudi sami. Žal se skladno z družbenimi razmerami pri opremljanju in financiranju GRZS obetajo slabši časi, nalog in izzivov pa je čedalje več, med najpomembnejšimi so vse večje število nesreč in vse višje strokovne zahteve, npr. pri medicinski oskrbi bolnikov in poškodovancev. Skrbi nas, kako bo morebitno zmanjšanje sredstev vplivalo na opremljenost in s tem na kakovost našega dela.

Ne glede na to bo okrog 650 Slovencev, organiziranih v 17 društvih, večinoma v krajih pod gorami, pa tudi v večjih slovenskih mestih, npr. Ljubljani, Celju in Mariboru, vedno pripravljenih in usposobljenih, da gredo ob nesreči, bolezni ali drugih težavah v gorah in drugih težko dostopnih krajih na pomoč – kadar koli, kamor koli, podnevi, ponoči, v vsakem vremenu, v vseh letnih časih. Vseeno bo, ali bo šlo za poškodovanega plezalca, nenadno obolelega planinca, strmoglavljenega padalca ali zmajarja ali pa za pijanega objestneža, ki bo omagal na težko dostopnem kraju, kjer druge urgentne službe, predvsem služba nujne medicinske pomoči, ne morejo posredovati. Za gorske reševalce ni pomembno, ali klic na pomoč pride v prostem času, sredi družinske idile ali spanca ali česar koli drugega. Le odhodi iz službe, med delovnim časom, so čedalje težji, vse pogosteje tudi nemogoči. Pomoč drugim ali celo reševanje tujih življenj delodajalcem pač ne prinaša koristi, kaj šele dobička. Časi, ko je bilo za delovno ali kakšno drugo organizacijo častno, nekakšno priznanje, če je imela zaposlenega enega gorskega reševalca ali več, so minili. V kapitalizmu je odsotnost z dela predvsem škodljiva motnja, ne glede na razlog. Družba, berite predvsem država, pa se na tem področju še ni toliko ozavestila, da bi stvari uredila drugače – ne s plačevanjem dela reševalcev, ampak z ugodnostmi za delodajalce, ki zaposlujejo ljudi, ki so prostovoljno pripravljeni kadar koli priskočiti na pomoč.

GRZS v Sloveniji še nima vloge, ki bi ji pripadala, delno tudi po lastni krivdi. Reševalcem gre pač bolje od rok garanje v gorah kakor promocija, lobiranje in druge za družbeno uveljavitev neke dejavnosti pomembne veščine. Dejstvo je, da je GRZS edina organizacija, ki zagotavlja sodobno, strokovno pomoč v najteže dostopnih območjih države. Hrvati na primer, ki so dolgo bili naši »učenci« in je njihova gorska reševalna služba stara le 60 let, so nas na nekaterih področjih že prehiteli. Imajo zakon o gorskem reševanju, o katerem v Sloveniji lahko le sanjamo. Pridobili so si mnogo pomembnejšo vlogo v sistemu zaščite in reševanja, pa tudi v zdravstvu.

Ko nas pokličejo …

Po pisku pozivnika ali telefonskem klicu se gorskim reševalcem življenje praviloma za nekaj ur, včasih tudi za dan ali več drastično spremeni. Napetost in naglica, pakiranje in preoblačenje, slovo od domačih, drvenje z osebnim vozilom na zborno mesto, tudi kakšna nesreča se je že zgodila zaradi želje, da ne bi zamudili, nato hitenje s helikopterjem ali terencem in peš na kraj nesreče, seveda otovorjeni z vso reševalno in medicinsko opremo. Za svoje veselje ali trening se le malokrat tako ženemo, kot se na reševalni intervenciji, saj pogosto ni jasno, kako nevarno ali ogrožajoče je stanje ponesrečenca ali bolnika. Lahko gre tudi za minute, v večini primerov na srečo ne, a minute stiske, bolečine in negotovosti so hudičevo dolge, tudi če nisi življenjsko ogrožen. To vedo samo tisti, ki so že kdaj poškodovani ali bolni, v stiski in negotovosti čakali na pomoč kje bogu za hrbtom.

Kljub sodobni tehniki je še vedno največ zemeljskih oziroma tako imenovanih klasičnih reševanj, ko pridemo na kraj nesreče peš. To pogosto pomeni ure garanja, da pripešačimo ali priplezamo do cilja, in potem še bolj zahtevno, v dolino, s ponesrečencem ali bolnikom, ki ga je treba oskrbeti, zaščititi in čim hitreje spraviti v dolino. Pridemo lahko praktično kamor koli ne glede na zahtevnost terena in drugih okoliščin, le čas dostopa se podaljša ponoči ali v slabih razmerah, ki onemogočajo sodelovanje helikopterja. Izjemno redko se zgodi, da ne moremo hitro doseči ljudi, ki potrebujejo pomoč. Tako je bilo pred nekaj leti na Mangartu, kjer sta na vrhu v zimskem viharju obtičala mlada alpinista. Let helikopterja zaradi obupnega vremena na začetku ni bil možen, gorski reševalci pa so se ob izjemnih naporih in tveganju zaradi plazov zaman poskušali peš prebiti do njiju. Ob hudem pritisku dejstva, da sta neposredno življenjsko ogrožena, pa tudi ob stopnjujočem se pritisku javnosti smo nato izvedli izjemno zahtevno, eno najnevarnejših reševanj s helikopterjem v razmerah, ki so bile daleč onkraj dovoljenih za razmeroma varno letenje. Ni veliko manjkalo, da bi strmoglavili. Žal je bilo vse zaman, viseč na jeklenici pod bobnečim helikopterjem v megli in viharju točno na vrhu Mangarta, sem pri minus dvajsetih lahko nase pripel le zmrznjeno truplo in s tem žalostnim tovorom smo odleteli v dolino. Podobno nevarno je bilo, ko smo reševali slovaška planinca, ki ju je pod vrhom Prisojnika zadela strela. Ko sva se z reševalcem pozno zvečer v nevihti po izpostavljenem grebenu bližala kraju nesreče, je strela udarila v najino neposredno bližino. Nadaljevanje bi pomenilo samomor, zato smo reševanje ustavili do naslednjega jutra. V grenko tolažbo nam je bilo, ko smo ugotovili, da nista imela nobenih možnosti za preživetje, tudi če bi ju dosegli že prejšnji dan. Na srečo pa je v naših kronikah in spominih mnogo več zgodb s srečnim koncem, ko so naši napori in tveganja obrodili sadove.

Reševanje s helikopterjem

Skupaj s spremljajočim dogajanjem je v večini držav vedno zanimiva, atraktivna tema. Tudi v Sloveniji, kjer še ni optimalno urejeno. Uvedba helikopterja v gorsko reševanje pred desetletji je pomenila največjo revolucijo v zgodovini te humanitarne dejavnosti. Za ljudi, ki potrebujejo v gorah pomoč, je seveda najbolje, če jih rešujemo s helikopterjem. Tako je najhitreje, največ ljudi in opreme lahko spravimo na kraj nesreče in reševanca po oskrbi tudi najhitreje in najobzirneje prepeljemo v dolino oziroma v ustrezno bolnišnico, če je to potrebno. Same pomembne prednosti. Neuporaba reševalnega helikopterja v primerih, ko je to možno in potrebno, danes velja za hudo, nedopustno napako, saj je od hitrosti intervencije in medicinskih ukrepov na kraju nesreče pogosto odvisno zdravje ali celo življenje prizadetega.

Aktivacija helikopterja v Sloveniji žal kljub dolgoletnim prizadevanjem predvsem zdravnikov še vedno ni urejena optimalno. Aktivacijski čas je predolg, traja dobre četrt ure, da se na nujni let v gore dvigne vojaški, le nekaj minut prej pa policijski helikopter. Mednarodni standardi pa zahtevajo aktiviranje v treh do petih minutah in v večini alpskih držav jih dosegajo. To pa je razlika, ki včasih lahko odloča o življenju ali smrti. A to je že druga zgodba, desetletja trajajoča saga o razvoju in težavah helikopterskega reševanja in NMP v Sloveniji. Gradiva je za debelo knjigo,

Z reševalnim helikopterjem je bilo kljub težavam rešenih mnogo življenj ljudi, ki dolgotrajnega klasičnega reševanja ne bi preživeli. Intervencijo, za katero bi na zemeljski način potrebovali dolge ure, ves dan ali včasih celo več, s helikopterjem lahko opravimo veliko hitreje in obzirneje. Helikoptersko reševanje pomeni zahtevno sožitje visoke tehnike, velike intenzivnosti, profesionalnih zahtev z za zdaj predvsem amaterskim pristopom v Sloveniji. Pravzaprav so pri nas čisti amaterji v tej dejavnosti samo gorski reševalci, ki se gorskega reševalnega dela priučijo, opravljajo pa druge, zelo različne poklice. Drugi sodelujoči smo tudi ali predvsem profesionalci, ki tudi v gorah delamo predvsem tisto, za kar so tudi poklicno usposobljeni: posadka helikopterja, zdravniki in policisti. Res pa je, da razen posadke helikopterja tudi profesionalci, zlasti zdravniki in policisti, delamo prostovoljno, zastonj in v prostem času. Izjema so poletna dežurstva, štirikrat ali petkrat po 12 ur jih na zdravnika pride v enem letu. Takrat smo v službi in bog ne daj, zato celo nekaj zaslužimo in dvigamo prah. Preostalih 360 dni v letu smo v stalni pripravljenosti 24 ur na dan in rešujemo zastonj in v prostem času, tako kot vsi drugi gorski reševalci.

Profesionalizacija?

Morebitna profesionalizacija je dolgoletna in vse bolj vroča dilema gorskega reševanja v Sloveniji. Vse večje strokovne in druge zahteve ter pričakovanja, napredek na organizacijskem, strokovnem in tehničnem področju ter hkratne omejitve v prostem času in dosegljivosti reševalcev govorijo v korist vsaj delne profesionalizacije. Amatersko delo ima nekaj pomanjkljivosti, česar se najbolj zavedamo tisti, ki poklicno delujemo v urgentnih službah – medicinci, policisti in gasilci. Čim hitrejša in čim bolj strokovna reševalno medicinska oskrba sta dva od najpomembnejših dejavnikov preživetja in zmanjševanja posledic poškodb in bolezni. Poklicna, stalno dosegljiva, vrhunsko usposobljena in opremljena ekipa je najbolj dorasla temu izzivu. Na drugi strani pa ima tudi amaterizem številne pozitivne plati: le na amaterski, prostovoljni način je možno ohranjati široko bazo reševalcev, ki pokriva skoraj vso površino Slovenije. Predvsem so to domačini v krajih pod gorami, ki so najboljši poznavalci gorske divjine in katerih glavna motivacija nista plačilo in socialna varnost, ampak želja po pomoči. Prostovoljstvo ima tudi številne druge, težko merljive pozitivne učinke.

Čedalje več nas je, ki na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj in poznavanja različnih sistemov menimo, da je za Slovenijo najbolje ohraniti sedanjo široko bazo prostovoljnih, na amaterskih principih organiziranih gorskih reševalcev v društvih in jim dodati maloštevilno profesionalno jedro, ki bo izboljšalo sedanje pomanjkljivosti in zagotovilo najkrajši možni odzivni čas, vrhunsko izkušenost in vsestransko usposobljenost predvsem na področju reševanja s helikopterjem, kjer sta potrebni največja hitrost in usposobljenost. Nekako podobno, le da v veliko manjšem obsegu kakor pri gasilcih.

Je nevarno

Žal je gorsko reševanje lahko tudi zelo nevarna dejavnost. Tega se premalo zavedajo tisti, ki se lahkomiselno, premalo pripravljeni ali opremljeni podajajo v gore in se zanašajo, da jih bomo ob težavah hitro in učinkovito rešili. Imajo sicer prav, to se bo res zgodilo, a za vsako reševalno intervencijo so stvari, o katerih večina ljudi ne razmišlja. Gorsko reševanje je tvegano. Na desetine gorskih reševalcev se v svetu vsako leto ponesreči med opravljanjem svojega poslanstva, številne so tudi smrtne žrtve med njimi. Znana je naša že omenjena tragedija v Turski gori, ko smo v helikopterski nesreči izgubili pet prijateljev in sodelavcev, podobno nesrečo s petimi žrtvami med reševalci so imeli pred nekaj leti Italijani, lani so prav tako Italijani v strmoglavljenju reševalnega helikopterja izgubili štiri reševalce, v letošnji zimi so plazovi kosili tudi med italijanskimi in švicarskimi reševalci in zdravniki, ko so reševali zasute smučarje …

Cenjeni v tujini, zapostavljeni doma

Slovenski gorski reševalci smo uveljavljeni tudi v mednarodnem merilu. Takratna Jugoslavija, kar je seveda pomenilo predvsem Slovenijo, je bila pred desetletji med vodilnimi alpskimi državami med ustanovnimi članicami IKAR, ugledne mednarodne zveze gorskoreševalnih organizacij, v kateri so združene skoraj vse države na svetu, kjer se rešuje v gorah. V Ikarju smo cenjeni na različnih področjih, v zadnjem času še posebno v medicini in letalskem reševanju. Slovenec je na primer vodilni avtor dosedanjih in prihodnjih Ikarjevih smernic za uporabo helikopterja pri gorskem reševanju, kar je ena najpomembnejših in najbolj vročih tem gorskega reševanja povsod po svetu. Seveda tudi na tem področju velja slovenski pregovor »nihče ni prerok v domači vasi«. Po eni strani posamezniki pomagamo ustvarjati pravila, ki usmerjajo razvoj in skrbijo za kakovost po svetu, po drugi strani pa so doma naša prizadevanja, ideje in predlogi pogosto prezrti, včasih celo znotraj same GRZS. A to ne pomeni, da je gorsko reševanje s helikopterjem v Sloveniji slabo, nasprotno, je na dokaj visoki kakovostni ravni, lahko pa bi bilo še boljše, predvsem kar zadeva organizacijo.

Večkrat smo se že izkazali tudi pri reševanju v visokih tujih gorah, vključno s Himalajo, kjer so naše alpinistične in reševalne izkušnje pomagale pri reševanju življenj alpinistov. Smo tudi med mednarodnimi inštruktorji za usposabljanje reševalcev in zdravnikov v manj razvitih državah, nazadnje na primer lani v Nepalu, ko smo usposabljali domačine in pomagali postavljati strokovne temelje za sodobno gorsko reševanje v Himalaji.

Stalna dežurstva, namenski helikopter, hitrejša aktivacija helikopterja, več usposabljanj, še boljša oprema, izdelan sistem zagotavljanja kakovosti in še marsikaj pa so naloge in izzivi na poti napredka gorskega reševanja v Sloveniji. Seveda vse ni odvisno samo od gorskih reševalcev, na potezi je tudi država, ki je v interesu državljanov in obiskovalcev Slovenije dolžna zagotoviti čim boljše možnosti za delo ljudem, ki so za pomoč drugim pripravljeni žrtvovati veliko časa in energije ter tvegati tudi svoje zdravje, včasih celo življenje. Slovenija je žal še vedno edina razvita evropska država, ki nima niti enega samo za medicinskoreševalne potrebe namenjenega helikopterja. Tako GRZS kot helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP) gostujeta na policijskih in vojaških helikopterjih, ki ne ustrezajo vsem mednarodnim standardom, predvsem pa imajo tudi druge naloge in zato se včasih zgodi, da niso dosegljivi. To je nekako tako, kot če bi vas, na primer polomljenega v prometni nesreči, namesto s sodobnim rešilnim avtomobilom prišli iskat s policijsko marico ali na primer patrijo. Ali pa še slabše, ko bi prizadeti čakali pomoč, bi vam sporočili, da rešilnega vozila ne bo, ker prevaža vojake na manevrih ali gasilce na gašenju požara. Ni nepomemben podatek, da je vrednost sodobnega reševalnega helikopterja približno enaka vrednosti dveh patrij. O primerjavi koristnosti obeh vozil za Slovence je najbrž odveč razpravljati. Če bi vlada na primer štiri patrije zamenjala za dva reševalna helikopterja, bi za svoje državljane storila mnogo več dobrega …

Če se zgodi …

Prav je, da obiskovalci gora, hribov in drugih teže dostopnih krajev veste, da imate tudi tam enake pravice do pomoči kot kjer koli drugje. In seveda enako odgovornost. V nujnih primerih vam je država dolžna zagotoviti hitro in kakovostno pomoč na vsem ozemlju. Seveda pa so okoliščine za zagotavljanje pomoči v gorah veliko zahtevnejše. Če se ponesrečite ali zbolite v urbanem okolju, vam bomo člani ekip nujne medicinske pomoči – praviloma zdravnik in dva medicinska tehnika – praviloma v nekaj minutah prišli na pomoč z reševalnim vozilom in vso potrebno medicinsko opremo. Če se vam to zgodi v gorah, bo trajalo dlje, pa še medicinska zasedba ekipe bo skromnejša.

»Navodila za uporabo« ob nesreči so v gorah enaka kot kjer koli drugje. Presodite resnost stanja in če vaše možnosti in znanje prve pomoči ne zadostujejo, pokličite pomoč, praviloma na številko 112. Ob tem storite vse, kar je potrebno in je bilo obsežno opisano nedavno v Poletu, 22. julija. Odločitev, ali bo pomoč prišla peš ali po zraku, je odgovornost gorskih reševalcev, odvisna je od lokacije nesreče, vremenskih in drugih razmer, najpomembnejše pa je stanje prizadetega. Hudo prizadeti si zaslužijo čim hitrejšo in čim kakovostnejšo pomoč, ki je v gorah praviloma možna predvsem s pomočjo reševalnega helikopterja.

Piše Prim. mag. Iztok Tomazin, dr. med.