Bojan Ambrožič: ... je izrazit piramidast vrh na skrajnem severnem (desnem) robu Julijcev, gledano iz Ljubljanske kotline. Zaradi tega, ker nanj ne vodi nobena označena pot, tura velja za gorniško klasiko hoje po brezpotju.
Pot seveda je, vendar se tu in tam izgubi in ni nikjer markirana. Začne se v Vratih, na vrhu strmega klanca za slapom Peričnik. Tu cesto prečka širok plaz – Veliki Črlovec. Ob hujših neurjih po njem drsi grušč in ravno prejšnji teden je nanesel toliko novega materiala, da je bila cesta v Vrata nekaj dni neprevozna.
Pogled v dolino, ki vodi proti sedlu Čez Gulce, desno Kukova Špica
Sprva pot vijuga kar po Črlovcu, kmalu za tem pa zavije v gozd. Pot je presenetljivo široka in lahko sledljiva. Sam sem hodil (se zgubljal) že po številnih markiranih poteh, ki so bile precej slabše vidne. Zanimivo je tudi to, da se steza zelo počasi vzpenja v dolgih in položnih zavojih med obema grapama – Velikim in Malim Črlovcem. Prav zaradi tega so nastale številne bljižnice in še bljižnice bljižnic. Vsaj gor grede ne gre pretiravati z njimi, ker seveda ni nič markirano in lahko hitro zaidemo. V splošnem se je treba držati levo, tik nad grapo Velikega Črlovca. Na nadmorski višini približno 1500 m je treba zaviti levo (možic) na prečno pot, ki pelje z Vrtaškega vrha proti Poldovemu rovtu. Po nekaj metrih se pot spusti v Veliki Črlovec (kjer je ležalo še manjše snežišče) in ga preči.
Prečni poti je treba slediti le nekaj 100 metrov. Za tem je treba biti pozoren na odcep na pot, ki vodi navzgor v dolino do sedla Čez Gulce. Odcep najlažje najdemo tako, da smo tik za dvema krajšima serpentinama pozorni na manjše melišče, ki preči pot.
Potem sledimo melišču kar bolj ali manj naravnost navzgor do krajšega skalnega skoka. Skoku se lahko povsem enostavno izognemo po levi strani, midva s kolegom pa sva ga kar preplezala (II), saj sva bila že lačna plezanja, ali bolje rečeno sita ferat s preteklih gorniških dni. Za skokom so spet melišča, ki se končajo v še težjem skoku. Zato se drživa trav na desni. Pa še veliko lažje se je bilo po njih vzpenjati, kot pa po melišču.
Udobja trav je kmalu konec in spet je treba po melišču. Ta pa zavijeva v okljuku desno pod steno Kukove špice, ker ga po levi strani prekine skalni skok. Dovolj melišča! Greva kar čez skok. Spet ni nič težkega (I), obstaja le nevarnost za zdrs zaradi naloženega grušča.
Za tem prečiva le še manjšo krnico s snežiščem ter se povzpneva po poti čez njen strmejši izstopni del in že sva na sedlu Čez Gulce. Do Kukove špice ni daleč. Pot na vrh je lepo sledljiva ter dobro dobro označena z možici.
Krnica Amfiteater
Navlečejo se oblaki, a sva na vrhu ravno še dovolj zgodnja, da uspeva videti Amfiteater – najlepšo krnico v Julijskih Alpah. Tudi Triglav, kot jadrnica onkraj Vrat, pluje nad meglicami. Kmalu je bilo vse v megli. Zato sva pohitela s sestopom. Prav nič ni prijetno, če te v takem brezpotnem svetu zajame megla, ker je orientacija zelo otežkočena.
Na srečo nama je uspelo brez težav najti vse prehode. Sestop po precej dobrih meliščih pa je bil sploh ekspresen in adrenalinski.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič