Pokončne stene, Poršeji, martinčki in Madžari.
... ali drugače povedano: kaj vse se lahko zgodi človeku na en sam dan!
Le kaj imajo skupnega pokončne stene, Poršeji, martinčki in Madžari ? Na prvi pogled skoraj nič, v resnici pa dolgo sredo enajstega avgusta 2010 z nedolžno ogledno turo, ki se je ta dan sprevrgla v celodnevno avanturo s konkretnim napenjanjem mišic od noči do noči v kar treh ekstremnih in eni lahki ferati ...
/.../ Še vedno ne gre skupaj? Verjamem, kajti tudi sam pred tem nisem imel tako obsežnih načrtov. V planu je bil samo ogled ene izmed številnih tahudih ferat. Vstajanje ob tretji uri ponoči ni pri tem nič posebnega, še posebej če želiš biti ob sedmih na izhodišču pod stenami. Tokrat smo se podali v Gailtaler Alpe, na programu je bila ekstremna ferata "Extrem Klettersteig" D/E ter sosednja "BGV Klettersteig" B/C 150/320 m (250 vm) v stenah nad zdravilišči.
/.../ Upamo, da bo višje morda kaj bolj opremljeno. Vendar zaman, ferata je po uvodni vertikali speljana prečno čez celotno nekoliko previsno ostenje. Res da so tam dali dvojno tanko jeklenico, a tole bolj diši na samomorilsko plezarijo, kot na uživanje. Kogar negativni naklon stene in praznina pod nogami tu ne napsihira, ga zanesljivo kot vrvica tanka jeklenica obešena na sicer debela, a majava gladka sidra. Lepilo jim je že davno popustilo ...
/.../ Na koncu pomalicamo in si ogledamo še športno/alpin. plezališče s številnimi staromodno opremljenimi smermi nad katerimi smo malo prej lezli. ...
/.../ Ura še ni odbila poldan, mi pa smo že sestopili. Od številnih možnosti izberemo eno uro vožnje proti dolini slapov, Maltatalu. Globoko v ledeniški dolini se skriva najvišji Koroški slap Fallbach, tik ob njemu pa je speljana ena najtežjih ekstremnih ferat na sploh. Na izhodišču se sprašujem, a bi vzel s sabo nekaj kilogramov opreme za reševanje ? ...
/.../ sredi prve zahtevnejše navpičnice, komaj nekaj deset metrov od vstopa tičijo Madžari (zgornja slika), ki sta jih Milan in Joža pravkar obvozila. "A bo šlo?" povprašam po angleško in še po nemško. "Ja ja, vse je vredu.." zatrjuje samozavesten zadnji mladenič. Punca na sredi modro molči, a v njenih očeh se vidi kaj prestaja. "Potrebujete pomoč ?" vprašam dvakrat, odgovor "NE" pa pride kot iz topa. No ja, če bodo tile prišli do orlovega gnezda, lesene razgledne ploščadi na prvi tretini slapu, kjer je možen zasilni izhod, so dobri. Nad tem mestom jih čaka pravi pekel glede na to kakšne težave imajo že na vstopu ...
/.../ Madžara sta izmučeno punco dobesedno privlekla proti štartni prečnici pred ključnim odsekom. Solze so tekle v potokih.. Tole se ne bo dobro končalo, "Milan a bi jim pomagali?" Najbolj samozavestnega Madžara poizkušam prepričati, da bi jo priklenil na reševalno vrv, katero sem spustil čez streho tega markantnega previsa (slika zgoraj). Dolgih deset minut ga prepričujem, da je nujno, a on še vedno trmasto vztraja, da ne. česa takega še v življenju nisem videl. Dva metra naprej v lažji uvodni prečnici pod/pred previsom, punca ne more nič več. Tudi na klice se ne odziva več. Obtiči sredi nagnjene jeklenice, drži jo le še njen fant z vsemi štirimi. Koliko časa bo to šlo, dolgo zagotovo ne ...
/.../ Nisem imel namena, a toliko neumnosti na enem mestu in tako nepremišljeno ravnanje obeh fantov me je privedlo do tega, da zapišem vse skupaj tudi na papir. Ne pomnim, da bi kdaj doživeli tako trmo v hudi stiski nekoga, ko gre za življenje. Na koncu, na vrhu slapu so se nam sicer lepo zahvalili, ostal pa je vendarle grenak občutek, da se jih nasveti v zvezi z varnostjo in huda izkušnja, ki jim je bila krepko preko meje zmožnega, verjetno niso kaj dosti prijeli. Kakor koli, punca si bo za vse večne čase zapomnila Maltatal, mi pa smo po reševalni akciji zadovoljni sestopili v dolino ...
/.../ A gremo že domov? Hm, ker je v izteku doline Maltatal edini privatni Porše muzej v Evropi, smo se v hipu dogovorili, da tokrat zares pokukamo tudi vanj. Kaj vse smo videli bo povedalo par fotografij, v vsakem primeru prava popestritev današnje avanture ...
/.../ imela sva še skrito presenečenje za Jožeta. Ali je sposoben zlezti še eno ekstremno ferato danes, to je bilo vprašanje, plezališče Lavamünd pa naš večerni cilj. Ni bil zgovoren, ko pa je videl da misliva resno, je seveda potegnil z nama ...
Za nami je bila pestra tura na štirih različnih lokacijah, daleč od doma. Pošteno smo se naplezali, pa tudi kaj lepega doživeli. Analiza na domači terasi, pa potem polnočni tuš sta dala piko na "i" tej zares dolgi sredi.
Mijo Kovačevič