Gorniška potepanja: Zadnje prečenje nad podorom zelo zahtevno in izpostavljeno!
Vrh nad odlomom
Zahodnemu grebenu Mangrta, ki se z velikana Julijskih Alp, bolj točno s po njem imenovanega sedla zahodno pod njim, niža proti prelazu Predel, lahko brez 
dvoma rečemo svet za takšne in drugačne gorske romantike, katerim gredo v slast strme trave, izpostavljeni razi, ruševnata pobočja in skrite, že skoraj pozabljene stezice. Sprašujete, kaj je v tem romantičnega? Za večino bolj malo, tistim redkim, ki jih takšna divjina zelo privlači, pa ta svet ponuja veliko več, kot bi kdo utegnil razbrati iz nadmorskih višin vrhov, kateri – z izjemo najbolj vzhodnega dela – niti ne dosežejo višine dva tisoč metrov.
Za nameček je civilizacija (beri: cesta; delo naših zahodnih sosedov med obema vojnama) speljana višje od dobršnega dela grebena, vendar utegne 
motiti samo ob poletnih konicah, sicer pa nam kljub najvišjemu slovenskemu asfaltu hrup ne bo kaj prida paral živcev in motil gorskega miru. Po grebenu poteka državna meja med Slovenijo in Italijo, če pa se vrnemo v čase monarhije, ugotovimo, da bomo od Mangrtskega sedla do Vršiča hodili po razmejitvi med Kranjsko in Goriško deželo, od tam naprej pa se nam bo na severni strani pridružila Koroška, saj so bila severozahodna pobočja, ki se spuščajo proti Rablju, nekdaj del tužnega Korotana.
Seveda je v enem dnevu skoraj nemogoče spoznati celoten greben. Ker se nikoli ne ve, ali nemara teh vrstic ne bere kdo, ki je to že izvedel, in ker menda ni 
pravila brez izjem, sem se zavaroval z besedo »skoraj«. Junaka seveda prosim, da malo poroča, kako je »potoval« s Predelskih glav na Skutnik, pa čez Grintavca na Vršič, dalje čez Ruši na Skalo in v zaključnem akordu še čez Visoko špico in greben Malih špic na Mangrtsko sedlo. S severne strani je zahodni del grebena lažje dostopen, saj nanj iz Rablja in iz zatrepa doline Remšendol pripeljeta markirani poti. Na njih ne bomo srečali veliko ljudi, nam pa zelo olajšata vzpone na brezpotne vrhove v okolici.
Primorska stran je od plazu, ki je prizadel Log pod Mangrtom, zelo spremenjena. Kmalu bo deset let od te naravne katastrofe. Zahtevala je tudi človeška življenja. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Novico sem izvedel navsezgodaj zjutraj, ko sem se le na pol zbujen peljal v tovornjaku selitvenega servisa, kjer smo delali kot mulci, da smo si med šolanjem zaslužili kakšen »dinar«. Glas radijskega napovedovalca je bil nedvoumen. V Logu se je zgodilo nekaj zelo hudega, nekaj strašnega, nekaj, česar novejša slovenska zgodovina ne pomni. V ropotajoči škatli, ki je iskala pot skozi jutranjo meglo turobnega jutra, mi je šlo na jok. Ne gre mi za vsako figo …
Z Biserko sva se v zlati jeseni leto pred nesrečo namenila na Mangrt čisto iz doline, iz Spodnjega Loga. Kot bi slutila … Hodila sva po bližnjici do vasi Strmec in naprej do odcepa Mangrtske ceste, kjer je bila, če se dobro spomnim, takoj za starim mostom čez Mangrtski potok shojena bližnjica, ob njej pa kapelica. Na prvi serpentini je bil odcep markirane poti proti planini, z napisom Mangrt. Vse to – in žal še marsikaj drugega – je odnesla huda ura. Do vrha je bilo vse tako, kot se šika, bližnjice nad predori zelo uporabne, slovenska pot pa že pošteno zasnežena. Jesensko-zimski Mangrt naju je takrat z odprtimi rokami prvič sprejel v svoje kraljestvo. Morda sva se mu prikupila s tem, da mu smrdeče škatle nisva pripeljala čisto pod vrh.
Oprostite, malo me je zaneslo med spomine … Mi smo ostali na brezpotnem grebenu, izpod katerega je v dolino prihrumel zemeljski plaz, ki je za sabo pustil 
opustošenje. Danes bom pozornost namenil Skali, zelo težko dostopnemu dvatisočaku z Aljaževim stolpičem na vrhu. Zaradi Mangrtske ceste je vzpon precej olajšan. Če si za izhodišče izberemo parkirišče pred zadnjim predorom, moramo do vrha premagati samo dobrih tristo višinskih metrov. Opozarjam, da je tura v zadnjem delu zelo zahtevna. Visoko izhodišče nam pri tem prav nič ne pomaga. Kdor plezanju na glavni vrh Skale ni dorasel – predvsem zadnji grebenski del nad odlomom je zelo težaven –, se lahko povzpne le na nekaj metrov nižji vzhodni predvrh in se po prečenju pod grebenom Malih špic, ki jim bom v Gorniških potepanjih zaradi nepozabne zgodbe namenil celotno objavo, povzpne na njihov severovzhodni vrh. Opis ture je v vodniku Manj znane poti slovenskih gora.
Na Skalo pridemo takole. Izpred zadnjega predora Mangrtske ceste se povzpnemo do ostankov stare koče, nato pa ulovimo stezico, ki nas popelje 
navzgor do prečne poti, katera pod grebenom Malih špic vodi proti Sedelcu, imenovanemu tudi Remšendolska škrbina. Vzhodni vrh Skale dosežemo brez težav, nadaljevanje pa je precej bolj zapleteno. Opis najdete na spletni strani Marijane in Marka, dodal bi le, da je zadnje prečenje nad podorom res zelo zahtevno. Če se mu želimo izogniti, je nekaj metrov nižje (seveda na primorski strani) na voljo laštica, ki omogoča – čeprav tehnično nič lažji – pa vendar mnogo manj izpostavljen prehod.
Če je bila tura na Skalo vendarle premalo, se lahko povzpnemo tudi na Mali vrh in še na eno skalo, tokrat Rdečo, za katero še vedno ne vemo, koliko je visoka. 
Na zemljevidih ob njenem imenu večinoma najdemo višino 2094 m, na italijanskem celo 2061 m, lahko pa bi jo postavili tudi na koto 2048 m. Kakorkoli, njene mehke trav'ce so zelo primerne za prijetno poležavanje v senci velikana, le toliko moramo paziti, da nismo preblizu Rdeče stene, ki je (zelo verjetno) botrovala imenu vrha, ki si pravzaprav tega naziva niti ne zasluži, saj ima komaj kaj – če sploh kakšen meter – relativne višinske razlike.
Kako sva skali (Rdečo in tisto nad odlomom) doživela midva? Bilo je dan po zelo dolgi turi, ki sem jo opisal v prejšnji objavi. Končal sem s stavkom 
uradnega organa, ki naju je zjutraj – pravzaprav je bilo že sredi dopoldneva – pozdravil sredi Koritnice. Ko sva mu razlagala, kako in kaj, se je sproti mehčal. Glas je postajal prijaznejši. Pogovarjal se je večinoma z mano, gledal pa bolj ali manj … No, nekam drugam. Zna biti, da je to v veliki meri prispevalo k prijaznejšemu pogovoru. Bom skrajšal: čez pol ure smo bili že kot dobri znanci, ki se poznajo že veliko let. In koliko smo se imeli za zmeniti o gorah, zahajanju vanje in siceršnjem življenju pod njimi … Verjetno ni treba posebej napisati, kaj je bilo na večer najbolj utrujeno …
Aja, kako je bilo? Do vzhodnega predvrha je šlo »z rokami v žepih«, naprej pa zahvaljujoč opisu tudi kar dobro – seveda z dobršno mero previdnosti. Prečnica 
in žleb sta bila kmalu za nama, potem pa sva s travnate zaplate zagledala odlom. Bi napisal, kaj je priletelo iz naju, a se ne spodobi. Ko so bile najhujše besede mimo, je bil eden od naslednjih stavkov: »Kaj tamle čez naj bi šla?!« Za začetek sem šel sam samo »mal' pogledat«, kako se to ponavadi konča, pa vsi dobro vemo. Tokrat se je pri Aljažu na vrhu. Vendar ni bilo niti slučajno lahko. Ne tehnično (II), ampak psihično. Grebena sicer nisem jahal, temveč sem se kar z roko oprijemal njegovega »vrha«. Za nazaj sem iskal kaj bolj užitnega. Nekaj metrov pod grebenom sem našel čisto spodobno laštico, ki me je pripeljala nazaj do Biserke, ki je udobno zleknjena čakala na bližnji travnati preprogi. Po moji sestopni smeri sva še enkrat pristopila do vpisne skrinjice v obliki pomanjšane kopije Aljaževega stolpa, ki že nekaj let dela družbo mejnemu kamnu.
Ker je bil to dan za lenarjenje, sva se mimo Koče na Mangrtskem sedlu povzpela samo še na Rdečo skalo in Mali vrh, med katerima sva prejšnji večer 
sestopila v Koritnico. Tokrat je bilo vse skupaj precej drugače, saj se je tura – če jo sploh lahko tako imenujem – končala, še preden se je dobro začela. Čisto na koncu naju je spremljala uboga ovčka, ki je neutrudno begala gor in dol po predoru ter z glasnim, vsenaokrog odmevajočim blejanjem opozarjala, da je izgubila svojo čredo. Da sklenem … Kadar se vam nič ne ljubi, pojdite na Skalo, vendar vam svetujem, da vzamete s seboj – če ste že hribovsko zagnanost pustili doma – vsaj »zdravilo« proti izpostavljenosti. Kakšne so te arcnije, pa vsak zase najbolje ve …