Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kamniti lovec

Viševa skupina s Kamnitega lovcaGore in ljudje: Zaporedje dogodkov se gotovo ni zgodilo slučajno. Ko se vprašam zakaj, velikokrat ne dobim odgovora, brez spraševanja pa ga ne bom nikoli. Saj! Že na zelo preprosto vprašanje, zakaj hodim v gore, zaenkrat še ne dobim dobrega odgovora. (Večina verjetno samo misli, da ve, zakaj.)

Znamenja ob poti

 
Bil je ponedeljek in Anin predlog za izlet na Višarje je bila dobra ideja.
Dan je bil soparen. Navkreber sem šel veliko težje kot ponavadi.
Petnajst postaj sem se potil na romarski cesti, ki je bila nekoč pot.
Od potu sem imel mrzle roke in premočeno majico.
Cincal sem, ali naj grem, ali naj ji povem.
Na Višarjah ni bilo običajno poletje ob 650 letnici Marijine cerkve.
Dobro je vedela, kaj ji bom rekel. Verjetno je vračunala tudi malo zamude.
 
 
Na Kamnitega lovca je lepše priti po neoznačenih potkah grebena.
Na nekem mestu sem si mislil – to pa danes ni zame! – in se mu ognil.
Želel sem videti kakšnega kozoroga, pa jih ni bilo videti.
Spomnil sem se na lep izlet s staršema izpred sedemnajstih let.
Brezuspešno sem gledal, kje nas je takrat srečal krasen kozorog.
V svoji mogočnosti je hodil proti nam in raje smo se mu umaknili.
Blizu enega glavnih vrhov sem prišel do zelo lepe skale z lepim pogledom.
 
 
Elektronika na fotoaparatu je med slikanjem nekaj nagajala.
Kar stal sem in gledal, kot bi pričakoval, da bom videl še nekaj.
Kot običajno sem pomežiknil in videl, kako je iz očesa letela leča.
Skrbno sem jo iskal, a sem našel le občutek, da je ne bom našel.
Nadaljeval sem na vrh. Tik pod njim mi je nenavadno spodrsnila noga.
Videl sem se že, kako padam po skalah, ko se je zalepila roka za skale.
Pri zvončku na vrhu sem spremenil načrt in se vrnil po najlažji varianti.
 
 
Potreboval sem mir za razmislek in Ani do avta ničesar nisem omenil.
Med vožnjo so naju ustavili karabinerji in mimo je pripeljal še vojaški džip.
Videti je bilo rutinsko preverjanje in istočasno neobičajno.
Bil sem dobre volje, domov sva pripeljala v redu.
Izlet je bilk vseeno lep – le zakaj ne bi bil?
Tudi naslednji dan sem se spraševal – zakaj – navidezno 'kar tako'!
Odločil sem se, da bom raziskal vzroke in spremenil posledice.
 
 
Slišati je bilo poceni tolažba: lahko bi se zgodilo kaj hujšega, a se ni.
Čudno: takoj zatem, ko sva ene karabinerje srečala, so naju drugi ustavili. In še vojaški džip.
Prepričan sem bil, da ni šlo za naključje. Nekaj sem očitno spregledal!
Spomnil sem se na dogodek, ko sva po avtocesti peljala proti Višarjam.
V enem od predorov sva za seboj zaslišala motorista.
Ko je bil vzporedno z nama, je v njegovem izpuhu močno počilo.
Spregledal sem prvo znamenje: počilo je, kot bi nekoga ustrelili.
 
Jalovec (in Mangrt v oblaku) s Kamnitega lovca
 
Sebstvo – simboli celovitosti: Obstoja človeških bitij ne bomo mogli nikoli zadovoljivo pojasniti s sklicevanjem na posameznikove instinkte in ciljno usmerjene mehanizme, kot so lakota, moč, spolnost, preživetje, ohranitev vrste in tako dalje. Človekov ciljni namen ni jesti, piti in podobno, ampak »biti človek«. Naloga naše psihe, ki se ne navezuje na te vzgibe, je razkrivati živo skrivnost življenja, ki jo lahko izrazi edinole simbol.
(Carl G. Jung, Človek in njegovi simboli (poglavje M.-L. von Franz, Proces individuacije)
 
(Se nadaljuje)
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Gore in ljudje

Arhiv: Četrtkova zgodba


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti