Gorniška potepanja: »Relejna postaja« je na Vevnici, oziroma bližnji V koncu špici. Zelo dolgi in zahtevni turi sta to, vendar bogati ter zelo zanimivi. Vedno ne gre vse po načrtih. Nama vsaj pri eni od njih ni šlo. Ravno zaradi tega sva si jo še posebej dobro zapomnila ...

Po grebenih nad Loško Koritnico in Tamarjem

Kam nas bo tokrat vodila pot? Iz Loga pod Mangrtom mimo Koritniške planine na Kotovo špico (2376 m), prečenje do V koncu špice (2350 m), skok na Vevnico (2340 m), z nje na Koritniški Mali Mangrt (2393 m), nato po in ob grebenu na glavni vrh, za konec pa še globok (dva tisoč višinskih metrov!) sestop v Koritnico. Gibali se bomo po označenih stezah vseh težavnostnih stopenj, iskali smer ob zapuščeni zavarovani poti, plezali po krušljivem in izpostavljenem grebenu, hodili po ozkih policah, v zgodnjem poletju prečili strma in nevarna snežišča (dereze, cepin!) in za konec skušali slediti nemarkirani stezi. V enem dnevu je tura komaj izvedljiva. Poleg dobre fizične pripravljenosti je nujno potrebno stabilno vreme in dolg poletni dan. Ob poti lahko prenočimo v bivaku Alberto Busettini na škrbini Rob nad Zagačami (večina ga verjetno pozna še pod starim imenom Trbiški bivak – tudi sivo barvo je pred časom zamenjala rdeča), gostoljubje pa nam lahko nudi še Koča na Mangrtskem sedlu.

S Kotovo špico in V koncu špico se na južni strani končuje greben Rateških Ponc. V gorniško-plezalskem smislu je pomembnejša prva s svojo steno nad Kotovim sedlom, na V koncu špici pa so se v preteklosti zarisovale meje – pač glede na zgodovinski tok dogodkov. Poenostavljeno rečeno, se je meja po vsakem svetovnem plesu orožja malo prestavila. V Avstro-ogrski je bila na njej razmejitev med Kranjsko in Goriško (tromeja s Koroško je bila na Vršiču, vrhu med Mangrtom in Predelom). Po prvi svetovni vojni je V koncu špica postala mejna gora med prvo Jugoslavijo in Italijo. No, pravzaprav je to ostala tudi po drugi vojni, saj je mejnik ostal na istem mestu, le s to razliko, da je spodnja črta na kamnu vrh gore spremenila smer – namesto na jug proti Jalovcu je, po vrnitvi dela Primorske, zavila na zahod proti Mangrtu. Še dandanes kaže v tisto smer …

Najlažji pristop na Kotovo špico vodi z zahodne strani. Pred drugo svetovno vojno so tam zgradili zavarovano pot. Danes so od nje ostale le še potrgane jeklenice, ki ne vzbujajo zaupanja, zato se je bolje oprijeti skale – ki resnici na ljubo ni najboljše kvalitete – kot pa zgodovinskega železja. Njeni severni sosedi V koncu špici se do današnjih dni, če seveda odštejemo tujek na vrhu, ni skrivil niti las. Vrh najlažje dosežemo po gredini s sedla med njo in Vevnico. Preplezati moramo nekaj pragov do druge težavnostne stopnje. Po njej bo potekal naš sestop. Na Vevnico se lahko povzpnemo po zelo zahtevni »poti življenja« iz zatrepa Mangrtske doline ali pa jo dosežemo s pomočjo »nebeškega mostu« (Kugy) Rateških Ponc. Na naši turi bomo Vevnico »pohodili« skoraj mimogrede.

Koritniški Mali Mangrt je bolj vzhodni greben enega od velikanov Julijskih Alp kot samostojna gora. Nanj se lahko povzpnemo po grebenu s pomočjo zelo zahtevne zavarovane poti, ki se z Robu nad Zagačami požene na vrh. Pri plezalcih je zelo v čislih severna stena. Pred Hudo škrbino se pot po grebenu priključi tisti, ki tja ravno tako pripelje od bivaka, vendar se ogne vrhu Koritniškega Malega Mangrta. Greben med Hudo škrbino in stikom z italijansko potjo na Mangrt (2679 m) je zelo zahteven, zato se mu markacije izognejo, vendar je tudi steza po južnih pobočjih vse prej kot lahka in v mokrem zelo nevarna za zdrs. Sestop z Mangrta po slovenski ali italijanski poti je verjetno vsem dobro poznan, nato pa čaka še neoznačena pot v Koritnico. Zelo zahtevna, a čudovita gorniška tura!

Na pot. Izhodišče je kmalu za Logom pod Mangrtom. Asfaltirana cesta nas pripelje do manjše hidroelektrarne. Dlje z vozilom ne priporočam, čeprav bo morda zapornica odprta. Domačini cesto s velikim trudom popravljajo in ni prav nobene potrebe, da jo uničujemo občasni obiskovalci, ki z nadaljnjo vožnjo tudi kršimo prometne predpise. In ne nazadnje, z urnim korakom smo na koncu ceste komaj kaj kasneje kot z vozilom – če se nam ta vsaj malo smili – pa še razgledi nad dolino so zelo zanimivi in pestri. Čez nekaj mostov se sprehodimo do konca ceste. Malo višje se v desno odcepi pot proti prevalu Čez Brežice in Zavetišču pod Špičkom, mi pa nadaljujemo naravnost proti Mangrtu. Skozi gozd se povzpnemo do lovske koče. Trenutno je pot na tem delu zaradi plazu – višje pa zaradi neurja, ki je stezo v dolžini stotih metrov odneslo – poškodovana, vendar je prehod možen brez omembe vrednih težav. Shojen obvoz je na levi strani. Višje dosežemo odprta pobočja. Pred nami opazimo strmo grapo izpod Hude škrbine in gore na katere smo namenjeni. Tudi nazaj se splača ozreti. Tamkaj nas pozdravljata Rombon in Jerebica. Pot se čez nekaj stopenj dvigne do zatrepa V koncu, kjer se v desno odcepi označena steza proti Kotovemu sedlu – pravzaprav se malo višje še ena, vendar že dlje časa ni vzdrževana.

Zatem v levo prečkamo široko grapo in nadaljujemo z vzponom proti steni V koncu špice. Povzpnemo se vse do začetka markiranega prehoda proti levi do bivaka na Robu nad Zagačami. Pred označeno prečnico krenemo v desno na gredino. Za robom se odpre zahodno pobočje. Stare jeklenice in možici, ki jih zagledamo na nekdanji zavarovani poti, nam odslej kažejo pravilno smer. Vzpenjamo se v vpadnici škrbine med V koncu špico in Kotovo špico. Na krušljivem pobočju je zelo velika nevarnost padajočega kamenja! Ko priplezamo na škrbino, se obrnemo desno in kmalu dosežemo vrh Kotove špice. Strmo stopnjo pred njo obidemo na desni po široki polici, ki jo je eden od ljubiteljev brezpotij poimenoval kar pločnik. Popolnoma upravičeno!

Do škrbine se vrnemo po isti »poti«, nato pa nas do vrha V koncu špice čaka zahtevno plezanje po krušljivem in izpostavljenem grebenu. To je najtežavnejši del celotne ture! Smer je od »kamna do kamna« težko opisati, v splošnem pa velja, da se je v spodnjem delu bolje držati desne strani in šele višje priplezati na greben. Kdor ima dober nos za iskanje naravnih (najlažjih) prehodov, ga bo teren logično vodil proti vrhu. Z V koncu špice sestopimo na sedlo med njo in Vevnico po široki, vendar strmi in izpostavljeni gredini. Na sedlu spet stopimo na markirano pot in ji sledimo do bližnjega vrha Vevnice.

S pomočjo varoval sestopimo do Roba nad Zagačami. V zgodnjem poletju nas lahko na tem odseku pričakajo strma in nevarna snežišča, zato brez derez in cepina nikar na to pot! Pri bivaku se lahko odločimo za sestop v Koritnico ali prenočevanje, če pa smo še dovolj sveži in vreme ne grozi, lahko nadaljujemo proti Mangrtu. Na voljo imamo dve poti: zelo zahtevno zavarovano pot s pomočjo katere se povzpnemo na Koritniški Mali Mangrt in nato po grebenu nadaljujemo proti Hudi škrbini, ali pa izberemo lažjo (ne pa čisto lahko) označeno stezo, ki nas tjakaj popelje čez južna pobočja Koritniškega Malega Mangrta. Obe poti se združita pred sestopom v škrbino, kjer smuknemo tudi skozi preduh.

Po skupni stezi nadaljujemo proti Mangrtu. Ko se priključimo italijanski poti do vrha ni več daleč. Na Mangrtsko sedlo sestopimo po slovenski poti (lahko tudi po italijanski, vendar se moramo v tem primeru vrniti na razpotje vzhodno pod vrhom). Sledi kratek predah po cesti, kjer se lahko po mili volji kar med hojo razgledujemo naokoli. (No, nepoboljšljivi brezpotniki bodo morda poiskali »pot« preko Rdeče skale.) Na desnem ovinku (pred odcepom h koči in prvim predorom!) zapustimo cesto in se po neoznačeni stezici povzpnemo na sedlo med Rdečo skalo (2094 m) in Malim vrhom (1991 m). Če je še kaj volje, se vsaj na slednjega splača potruditi, saj je prvovrsten razglednik na Koritnico in gore nad njo.

Čaka nas »le« še sestop čez travnato planjo Jački v dolino. Neoznačena steza nas najprej v rahlem spustu vodi pod strmimi stenami proti vzhodu, nato pa se bolj odločno obrne proti jugu. Srednji del je najbolj strm in tudi stezi je v tem delu (še posebej v času visoke trave) težje slediti, ko stopimo v gozd, pa gre spet lažje. Označeno pot dosežemo v bližini lovske koče. Po znani poti se vrnemo do izhodišča. Ker opozoril ni nikoli preveč, naj še enkrat ponovim. Opisana tura je zelo dolga, tehnično zahtevna in terja obilo izkušenj, znanja ter dobro fizično pripravljenost. Prenočevanje v bivaku na Robu nad Zagačami je vsekakor priporočljivo, lahko pa turo z izhodiščem v Koritnici razdelimo na dva dela in prvič obiščemo Kotovo špico, V koncu špico in Vevnico, naslednjič pa se odpravimo na Mangrt po vzhodnem grebenu in sestopimo čez Jačke. Tudi to bosta krepki enodnevni turi. Bolj podrobne opise si lahko preberete v vodnikih Julijske Alpe Tineta Miheliča in Gore nad Sočo Andreja Stritarja. Pa srečno!

Sedaj pa še nekaj iz najinega nahrbtnika, kot imam navado reči. Bilo je dan po vzponu na Poldnik. Rano jutro pri Mangrtskih jezerih. Dežja je bilo že prejšnji dan dovolj. Na najvišjih vrhovih je zapadel sneg. Njihov beli poprh se je lesketal na mirni gladini gozdnih očesc  Klanških jezer. Čez Predel sva se zapeljala v Koritnico. Severna ostenja so zamenjale sončne primorske strmali. Ker je bilo energije še od prejšnjega dneva obilo, sva precej velikopotezno zastavila. Če bolje pomislim, se je odpiralo sproti. Po Kotovi špici se nama je zdelo, da je še prekmalu za sestop in sva po krušljivem grebenu priplezala na V koncu špico. Sestop z nje po gredini sva poznala že od prej. Na 2280 metrov visokem sedlu pod Vevnico je bil čas za spomine. Na dan so jih priklicali kamni, ki so bili nekam sumljivo zloženi eden na drugega. Takole je bilo …

Bili so zadnji oktobrski dnevi. Tudi to je bila ena od dolgih tur, ki pa sva jo takrat skušala izvesti na bolj lagoden način – če se premikanju z vodno zalogo na hrbtu lahko tako reče. Iz Tamarja na Srednjo Ponco, po grebenu do Vevnice, spanje v Trbiškem bivaku, potem pa naprej. No ja … Že do tukaj ni šlo vse zlahka. Najprej naju je zaposlila Visoka Ponca, na katero je bilo treba – in to izven prvotne poti – »nujno« zlesti z njene Srednje sestre. Ko sva se končno čez Zadnjo Ponco, Strug in Strugove špice naciljala proti Vevnici, je nizko sonce že nezadržno lezlo proti zahodu. Uro pred temo sva dosegla Vevnico in do Trbiškega bivaka, ki je (to se nama je za delovni dan ob koncu oktobra zdelo nekaj najbolj običajnega) zagotovo prazen, naju je ločilo samo še malo sestopa.

Že sva želela dvigniti sidro, ko sta vrh dosegli dve postavi. Fanta sta prišla bližje in pozdravila z: »Ahoj!« Ker jima na ramah nista visela nahrbtnika, je bilo – tudi zaradi pozne ure – takoj jasno, da ju čakata v bivaku. Torej bova imela družbo, sva modrovala. A le kratek čas. V nekaj stavkih se je vse razjasnilo. Hm, za naju pravzaprav stemnilo. Pri bivaku ju je čakalo še precej kolegov. Ne spomnim se koliko, vendar zagotovo precej več kot je bilo ležišč v takrat še sivi hiški na slovensko-italijanski meji. Poslovili smo se. Onadva sta odšla do bivaka, nama pa se je zdelo popolnoma nepotrebno sestopiti do njega. V mraku sva poskusila nemogoče – po bližnjici sestopiti na Kotovo sedlo, kjer so malo pred tem postavili nov bivak. Toda … Kako v temi najti zelo zahteven prehod, ki ga za povrh nisva poznala že od prej?! Tudi če bi nama to uspelo, bi bilo treba najti še bivak, za katerega sva vedela, da so stoji stran od markirane poti, vendar ne prav točno kje.

Čeprav takrat še zelo zelena (ali pa ravno zato), sva vendarle premogla toliko pameti, da naju je po prvem neuspelem poskusu sestopa v noč – za mojo trmo je bilo to presenetljivo kmalu – srečala pamet. Vrnila sva se na sedlo in začela improvizirati. Sprašujete, zakaj le, če pa obstaja toliko opreme za bivakiranje na prostem … Ja, vse to obstaja, toda midva »brihtneža« sva vse pustila v dolini, ker sva »vedela«, da bova spala v bivaku! Poln je bil do vrha in še čez … Improvizacija se je presenetljivo dobro izšla, čeprav so noči na pragu novembra zelo dolge in skoraj dva tisoč tristo metrov visoko – vsaj ponavadi – tudi precej hladne. Veliko je »rešil« megleni pokrov, ki je prekrival doline. Zgoraj o vlagi ni bilo niti sledu. Najprej sva na zahodni strani sedla postavila obzidje, da naju ni dosegel veter, ki je vlekel iz Koritnice v Planico, nato malo poravnala kamnito ležišče, vsa oblačila, ki sva jih premogla, navlekla nase, izpraznila nahrbtnika in vanju pospravila noge, legla na vrv in plezalna pasova, se krepko stisnila ter čisto spodobno zaspala. Dobrih trinajst ur teme. Uh … Ko sem se zbudil, me je bilo kar strah pogledati na uro, češ: »Zagotovo je šele deset zvečer.« Bilo je štiri zjutraj. Do sončnega vzhoda je moralo preteči le še nekaj malega – vsaj v primerjavi s celotno nočjo.

Naslednji dan sva za jutranje ogrevanje zlezla samo na V koncu špico, sestopila do bivaka, po zgornji poti odšla na Kotovo sedlo, z njega pa še na Špico v Planji (2198 m) z rapalskim mejnim kamnom na vrhu. Bila sva namenjena v dolino, a naju je (takrat še) premamil nov bivak, ki ga je (bilo) še podnevi težko najti. Vse čisto in lepo ... Skoraj preveč za hribe. Kar tam sva obsedela, bolje rečeno obležala in ostala v gorah še eno noč. Naslednji dan si je bilo treba izmisliti nekaj novega, pa ideje kar ni bilo, zato sva jo s Kotovega sedla mahnila na Jalovec in čez Jalovško škrbino sestopila v Tamar. No, nekaj je vendarle bilo novega. Vzpon na Mali Jalovec (2575 m), na katerega je le izpostavljen »skok« z markirane poti.

Kasneje sva se večinoma izogibala večdnevnih tur, če pa so že bile, se nisva nikoli več zanašala na bivake in vse lepo prinesla s seboj, zatorej tudi podobnih nepremišljeno-improvizacijskih zgodb nimam več na zalogi. Za napisano pa upam, da ne boste prehudi s komentarji.

Vrnimo se na »spalno« sedlo in turo s Kotove špice na Mangrt. Megla se je usedla na vrhove, tako da je bilo na Vevnici še najbolje fotografirati gorsko cvetje. Pri bivaku je kazalo, da z razgledi vendarle nekaj bo. Pa ni bilo … Pod Koritniškim Malim Mangrtom je bilo treba požreti slino in zlesti čez (ni šlo drugače), naprej proti Hudi škrbini in glavnemu vrhu pa je bilo cvetje spet v prvem planu. Vrh Mangrta se je celo za trenutek razkadilo, na »enosmerni« slovenski poti pa so se težave končale še preden sva (vsaj jaz) doumela, da nekaj ne štima. Kakorkoli … Do doline je bilo še daleč. Sonce se je poslavljalo že na Mangrtskem sedlu. Čez Jačke je šlo tako-tako. Zgoraj odlično, v srednjem delu pa sva pot v mraku za kratko izgubila. Ker je bilo to ravno na zelo strmem delu, ni veliko manjkalo, da nisva privlekla vrvi na svetlo – kolikor je »luč« seveda sploh še gorela. Z nekaj akrobacijami se je izšlo. Nato sva spet »padla« na stezo, jo v gozdu – že čisto blizu civilizacije in po ne vem kakšni logiki – še enkrat izgubila, vendar – že v popolni temi – le zagledala prostor … No, tistega, kamor gre še cesar peš. Po logiki stvari lovska koča ob markirani poti ni smela biti daleč. Tudi v resnici je bilo tako.

V dolini sva kar dobro utrujena, zaspala na »licu mesta« kot se reče. Naslednje jutro naju je obiskal uradni organ in rekel (v prenesenem pomenu): »Hop Cefizelj, pa vaju imam!«