Gorniška potepanja: Na celotni poti imajo naravne sile po grapah svoj »vozni red«. Previdno!
»Revež« Zahodnih Julijcev
S podnaslovom tokratne objave seveda ne mislim čisto resno, toda Nabojec je pač tiste vrste patron, ki mu mati narava ni namenila veliko slave. Kaj pomaga, če 
se nad Zajzero dviga njegovo mogočno severno ostenje, ko pa se za njegovim hrbtom poganja proti nebu Viš s svojimi sosedi rogatih imen. Oja, če bi bil sam svoj gospod … Tedaj bi bil resnični kralj ene najlepših dolin Julijskih Alp. Bi napisal najlepše, a lepota je relativna, verjetno pa bi se marsikdo strinjal s takšno trditvijo. Iz Ovčje vasi je, predvsem ob slabši vidljivosti, komaj mogoče razločiti, da je na desni strani Viša popolnoma samostojna gora, ki je »kriva« za to, da iz Ojcingerjevega doma in Kugyjeve poletne »rezidence« vidimo samo zgornji del Višnje gore. Božje police se že bolj ali manj uspešno skrivajo za našim današnjim ciljem.
Tudi Veliki Nabojs ima svojega »siromaka«. Njegov nižji sosed (Mali Nabojs, 1691 m) se je ravno tako uspešno »skril« pred velikega brata kot on pred 
»močno goro« in s tem vsaj malo pripomogel k temu, da Nabojec nima preveč – v šali rečeno – manjvrednostnega kompleksa. V resnici mu ga tudi ni treba imeti, saj nanj vodijo lepe in nič kaj težavne poti. Z drugimi besedami to pomeni, da je med obiskovalci zelo priljubljen in daleč naokoli znan kot prvovrstni razglednik na severna obličja Viševe in Montaževe skupine. Pogled seveda seže tudi do Vzhodnih Julijcev in tja daleč čez meje »naše« domovine. Severno ostenje Viša, s slavnimi 
Božjimi policami vred, je z vrha tako blizu, da bi z njih skoraj lahko pobrali kakšnega plezalca, ki se morda ravno takrat gunca v znamenitem nihaju. Tudi do Montaža in ostalih Poliških Špikov ni daleč, na drugi strani pa nas bodo pozdravile Naborjetske gore. Da ne pozabim … Tudi Nabojs lahko prečimo po policah – Gamsjih policah. Kdor bi rad opravil to prečenje, bo našel opis pri Marijani in Marku. Ob primerni opremi in znanju bo nekakšna pomanjšana kopija bolj znanih in čislanih polic okoli višjega soseda navdušila še tako razvajenega obiskovalca gora.
Kot sem že omenil, Veliki Nabojs od planincev ne zahteva veliko in je dostopen vsakomur, ki ima količkaj izkušenj s hojo po označenih poteh, katere pa so 
zaradi varnosti na posamezni mestih zavarovane z jeklenico. V našem primeru nas železje čaka šele tik pod vrhom, a pojdimo lepo po vrsti. Izhodišče ture je v srednjem delu Zajzere, kjer se dolina z južne obrača v jugozahodno smer. Z večjega parkirišča sledimo oznakam za kočo Pellarini, ki nas usmerijo čez betonski most. Z njega se nam pokaže naš cilj in za njim vrhovi osrednjega dela Viševe skupine. Na drugi strani mostu za kratko še sledimo vojaški cesti proti Višarjam, nato pa po sprehodu ob potoku spet stopimo nanjo – tokrat že na tisto, ki vodi proti spodnji postaji tovorne žičnice. Za njo nas široka pot najprej obrne proti levi navzgor. Tako obidemo skalno zaporo. V nadaljevanju pridemo do odcepa za sedlo Prašnik ter se mimo dobrega studenca povzpnemo do bližnje koče.
Zahodno od nje smo kmalu na razpotju. Izberemo lahko med dvema označenima potema, ki sta časovno približno enakovredni, le da je tista po in 
ob vzhodnem grebenu zahtevnejša od druge, ki nas na vrh pripelje po dnu Žabniške krnice, tik pod Nabojsovo škrbino zavije v desno in čez jugovzhodna pobočja pripelje na vrh. Ozrimo se najprej k vzhodnemu grebenu, ki ga, glede na to, da je zahtevnejši, predlagam za vzpon. Na tej poti so bile pred dvema letoma obnovljene markacije, zato težav z orientacijo ne bi smelo biti. V spodnjem delu stezica spretno vijuga med ruševjem in skalnimi pragovi.
Višje moramo preplezati tudi strmejšo grapo. Brez varoval zahteva nekaj lažjega plezanja, ki si komaj zasluži to besedo, saj je stopov in oprimkov dovolj, 
pa tudi izpostavljeno ni. Proti vrhu so razgledi čedalje lepši. Zid nad Žabniško krnico pritegne vedno več pogledov. Strme stene Divje koze, Male špice, Turna, Gamsove matere in Viša nas ne bodo pustile kar tako naprej, čeprav imamo vse do najvišje točke obilo možnosti, da se naužijemo divjih razgledov. Ko se nam z leve strani pridruži običajna pot, na kateri nam v spodnjem delu nad Nabojsovo škrbino pomagajo umetni stopi, do vrha ni več daleč. Najbolj zahteven je zaključni akord do križa vrh gore, kjer pa nam pomagajo zanesljiva varovala, prav tako obnovljena pred dvema letoma.
Če se bomo vzpona lotili z zahodne strani, iz Špranje, je naše izhodišče višje, na velikem parkirišču v Zajzeri ob spominski plošči poetu Julijskih Alp. Po 
gozdni cesti, nato pa po markirani poti 616 se povzpnemo do bivaka Mazzeni, imenovanega po tržaškem plezalcu Darku Majcnu, ki se je ponesrečil v steni bližnjega stolpa. No, čisto do bivaka ni treba, saj pot Carlo Chersi, ki povezuje koči Grego in Pellarini, vodi tik pod njim, a je do razglednega pomola z zavetjem samo nekaj korakov. Pot nas v nadaljevanju
vodi na dno Zadnje Špranje, nato pa se mimo odcepa poti proti koči Corsi oprime gredin in polic Viševega zahodnega ostenja – pravzaprav sten njegovega predvrha Turna nad Zadnjo Špranjo (2380 m). Kasneje dosežemo slikovito krnico Studence, ki je tudi na italijanskem enojezičnem zemljevidu (Tabacco 1 : 25 000, št. 19) zapisana s tem slovenskim (koroškim) imenom. Do Nabojsove škrbine nas loči še nekaj zagruščenih polic in gredin. Na celotni poti imajo naravne sile po grapah, ki jih moramo prečiti, svoj »vozni red«. Previdno! S škrbine nas do običajne poti na vrh loči samo še krajši sestop.
Če nam je vreme naklonjeno, lahko na Nabojsu preživimo tiho urico in se ob čudovitih razgledih na okoliške vrhove spomnimo velikih zgodb iz bogate 
gorniške zgodovine. Severna stena Viša, ki jo imamo pred seboj, je gostila štiri srčne može (pa ne tiste s Triglava!). Težavno steno so uspešno premagali, vendar jih je, kot piše Kugy, Ojcinger nekajkrat rešil iz hude zagate. Z Nabojsa so jih strahoma opazovali kmetje, ki so iskali drobnico in kasneje povedali, da je bilo plezanje videti grozovito. Pred nami so 
Božje police, ki so morale počakati na slavnega tržaškega plezalca Comicija. Tudi Montaž z znamenito direktno smerjo na vrh, kjer je položaj rešil Trentar, mojster pa bil kasneje zelo žalosten, ker so njegovo smer Beljačani ponižali z železjem, se nam razkriva v vsej svoji lepoti. In ne nazadnje se lahko spomnimo tudi severne stene Nabojsa, ki je z vrha seveda ne vidimo. Dan pred naskokom na Viš sta jo preplezala Ojcinger in Bolaffio.
Naju je prva pot na Veliki Nabojs vodila po vzhodnem grebenu. Med sestopom po običajni poti sva imela ves dan pred očmi Viševo severno obličje. Ko je sonce 
tonilo za obzorje, sva se ob čudoviti večerni zarji, ki je oblila Mangrt, Jalovec in Loško steno, čez Predel spuščala v Koritnico. Naslednji dan sva nad Trento obiskala še enega »reveža« Julijskih Alp, ki naju je s sumljivimi snežnimi razmerami poprej že enkrat obrnil tik pod vrhom. Tudi njemu ne manjka mogočnosti in višine, saj je še dobrih sto metrov višji od Velikega Nabojsa in prav tako premore v imenu besedo »Veliki«. A njegov »krvnik« je Jalovec, zato s poudarjeno velikostjo ne pridobi prav veliko, pa še markirane poti mu niso zgradili čisto na vrh. No, vendarle je Jalovec z njim malo bolj milosten, saj se med vožnjo na Vršič kar lepo razkrije, le njegovega visokega soseda na desni je treba odmisliti. Sedaj pa verjetno že vsi veste, katera gora je to …
