Njeno razbrazdano skalovje komaj seže nad zadnje viharniške krošnje neupogljivih macesnov in nad goste zaplate zelenega ruševja
Venec julijskih velikanov nad Planico se s svojima lokoma, severnim in južnim, v globokem dolinskem zatrepu preplete na brušenemu kristalu podobni gori – na Jalovcu, na obeh svojih krakih pa se razplete na dveh ponižnih, v visokogorskem razmerju komaj kaj pomembnih vzpetinah, zato pa vznemirljivo privlačnih zaradi svojega, navzven iz osrednje gorske verige umaknjenega položaja, ki jima zagotavlja, tako kot vsem podobnim balkonom, razgledov radodarno vzvišenost. Ciprnik na jugu je gostoljubnejši in dostopnejši, naša, na sever pomaknjena najmanjša sestra iz družine vrtoglavih, iz divjih prepadov zraščenih Rateških Ponc pa ne da nič ne na gostoljubje in ne na prijazno dostopnost. Celo na svojem ošiljenem vrhu si je omislila prostora komaj za skromnosti vajenega, samotnega iskalca miru in tišine. In te bo tam zgoraj, visoko nad hrupom športnega prizorišča v Planici in turističnega vrveža okrog Belopeških (Mangartskih) jezerc, deležen res v izobilju.
Mala Rateška Ponca (1925 m)
Mala Rateška Ponca z Glav nad Spodnjim Gruntom. Foto: Mitja Košir
Njeno razbrazdano skalovje komaj seže nad zadnje viharniške krošnje neupogljivih macesnov in nad goste zaplate zelenega ruševja. Na jugu se prek ostro zarezane škrbine Vratica (1844 m) stika s prepadnim grebenom Visoke Ponce (2272 m), na sever pa se vedno bolj zaraščen greben spušča na Kuclerje (1611 m) in Macesnovec (1512 m) ter se spodaj prek Srednjega Brda izteče na zamočvirjene Ledine pri Ratečah. Prav na njen vrh ni prave poti, čeprav so človeške sledi dobro vidne, vendar sleherna stopinja z Vratic dalje zahteva zvrhano mero znanja in previdnosti. Na sama Vratica sta nam na volja dva pristopa, rateški in belopeški, vendar oba namenjena zgolj zahtevnim gorniškim izbirčnežem, ki so v slehernih razmerah kos brezpotju in sem ter tja v gozdnem podrtju in na razbrazdanih meliščih izginjajočim se lovskim potem.
Pojdimo na Malo Ponco najprej iz Rateč. Izhodišče nam bo veliko parkirišče ob vznožju planiške velikanke (934 m), začetek neoznačene, a lepo speljane lovske poti pa po zahodnem bregu globokega, hudourniškega Belega potoka. Tej poti bomo sledili vse do krnice Podrtje pod prepadnimi Glavami (1760 m), ki kot ozko grebensko rebro segajo izpod severne stene Visoke Ponce navzdol v Planico, potem pa se bomo povzpeli čez strm skok v Spodnji in preko še ene strme stopnje v Zgornji Grunt, visokogorsko krnico med stenami Visoke in Male Ponce. Ves čas bomo po melišču sledili uhojeni stezici, v grapi tik pod Vraticami pa nas čaka nekaj zahtevnejših in napornejših korakov po strmi, krušljivi pečini.
Na Vratica pripelje tudi označena pot z belopeške strani, od koče Luigi Zacchi (1380 m) in mimo Zavetišča pod Ponco (Capanna Ponza, 1657 m, do sem lahko pridemo tudi po označeni poti od Spodnjega Belopeškega jezera). Mi, ki prihajamo z rateške strani, moramo torej s škrbine nekoliko sestopiti po stezici na belopeško (italijansko stran), na tamkajšnjo pot, od tam pa se bomo po zahodnem pobočju Male Ponce, po izpostavljeni gredini in gruščnatem žlebu, ki ga stezica premaga v strmih ključih, povzpeli na izpostavljeni severni rogelj, nekoliko nižji od južnega (glavni vrh), na katerega pa, kolikor nismo posebej alpinistično in pustolovsko nabrušeni, ne bomo splezali. Mala Ponca nam kljub temu »primanjkljaju« priznava dobro voljo, mi pa njej hvalo za gostoljubnost.
Ko sem gor prihajamo iz globoke Planice, nam le južna obzorja razkrivajo skalne obeliske Mojstrovk in Travnika, na Vratcih in na Mali Ponci pa se nam na zahodu, za mogočnim Mangartovim obeliskom odprejo brezmejna obzorja Zahodnih Julijcev, Karnijskih Alp in Dolomitov. Kamor seže oko ena sama veličastnost gorskih vrhov, v teh dneh že odetih v pravo zimsko bleščavo.
O Mali Rateški Ponci preberite več v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 2004), poglejte pa tudi na zemljevid Kranjska Gora 1: 25.000.