Za sprostitev po tekmi na Veliko planino, sem se z bratom odpravil v hribe, v ostenje Mangarta po ferati Via della Vita. Tudi pozen odhod od doma je bil predvsem posledica tega, da se mi je pisanje poročila s tekme zavleklo krepko v noč.
Začneva šele ob sedmih zjutraj na obsežnem in predvsem praznem parkirišču pri Zgornjem Belopeškem jezeru. Prav veliko “družbe” očitno danes ne bo. Po nekaj minutah hoje, po makadamski cesti, zavijeva levo proti koči Zacci. Pot se v ključih vzpenja prek neštetih kamnitih stopnic. Ne, toliko stopnic kot danes še nisem nikoli prej prehodil. Slabost stopnic je gotovo ta, da je hoja po njih naporna, prednost pa ta, da se višinci hitro nabirajo.
Pri koči stopiva na cesto iz doline in po njej nadaljujeva približno 500 m navzdol, kjer je levo lepo označen odcep za pot proti bivaku Nogari in ferati Via della Vita. Pot sedaj pelje skorajda naravnost (in kasneje še rahlo navzdol) proti severni steni Vevnice. Vmes je še odcep za plezalno smer na Strugove špice, ki pa naj nas ne zmede. Od tu dalje orientacija postane zahtevnejša. Odcep za pot Via della Vita je skorajda po lovsko skrit. Najlažje ga res najdete tako, da levo ob poti opazite velik balvan s spominsko ploščo. Mimo njega gre neka stezica, ki pa jo ne oberite, ampak še naprej nadaljujte po poti 20-30 metrov ter zavijte levo na pot, ki se tu odcepi. Glede na neshojenost in skritost te poti, bi gotovo ta odcep zgrešil ali pa ga razglasil za nepravega (če ne bi bil prej obveščen). Težave z orientacijo pa se šele začnejo. Stezica je res ozka in jo mnogokje prerašča ruševje. Označena je z rdečimi pikami, ki so na srečo še kar pogoste in ležijo večinoma na pametnih mestih. Vseeno odsvetujem hojo po tej poti v primeru megle.
Krnica kjer se začne Via della Vita
Pot se začne vzpenjati po melišču in za tem preči potok. Kmalu se približa nekemu delu stene skoraj tako, kot da se plezalni del poti že tu začne. Vendar ne dolgo za tem spet zavije proti zahodu med ruševje. Na tem delu je en krajši skok, ki pa ni opremljen z varovali in zahteva nekaj spretnosti. Za tem delom končno postane jasno kam nas pot pelje – v zatrep manjše ledeniške krnice. Naprej nadaljujeva navzgor bodisi po melišču, bodisi po snežišču. Cepine sva nosila s seboj za vsak primer, ker sva z doline pod severno steno Mangarta opazila veliko večjih in manjših snežišč in ker nisva vedela točno, ali se jim najina pot izogne ali ne. Na koncu se je izkazalo, da zimska oprema ni potrebna.
Tik pred vstop v zavarovani del Poti življenja pa je ležala še približno 5 metrov globoka krajna zev snežišča. Od stene je na srečo dovolj odmaknjena, da se da po njej vstopiti na ferato. Že takoj uvodni del je najtežji z vzponom prek navpičnega kamina. Pri tem delu ni v pomoč nič drugega kot le jeklenica. Zato je moč v rokah nujno potrebna. Takoj za tem delom se težavnost za kar nekaj časa znatno umiri. Pot precej položno pelje z ene skalne police na drugo. Pri tem ni drugih težav, kot na nekaterih mestih izpostavljenost. Vem pa, da mnogim izpostavljenost ne pomeni ovire, ampak le dodaten užitek v razgledih čez steno. Na tem delu smo že dovolj visoko, da je prav lep razgled na Mangartska jezera. Še kasneje poti popolnoma pade težavnost in se navsezadnje za nekaj metrov celo reši jeklenic.
Za tem pot spet postane bolj zanimiva, saj zavije navpično navzgor. V pomoč je poleg jeklenice tudi veriga, ki je dovolj tanka, da se da tudi v njo vpenjati. Dela za roke kljub navpičnici vseeno ni veliko, saj je skob dovolj. Po tem bolj ali manj navpičnem delu, je jeklenic spet konec. Tokrat pa povsem neupravičeno. Težavnost tega dela, po mojem mnenju, obsega plezanje prve do druge težavnostne stopnje. Ob tem, da je vse zelo nevarno za zdrs, ker je povsod naloženega veliko drobnega grušča. Rdeče pike vodijo vsepovprek čez steno in težko je reči da ima »pot« eno konkretno smer. Nekje zgoraj na desni se že kaže rdeč bivak Tarvisio, a sprva pike vodijo čisto v nasprotno stran. Ob tem plezanju, ki ga ni malo (pol ure) sem že mislil, da sva »zalutala« na kakšno alpinistično smer. Res je treba biti previden, ker je marsikje precej izpostavljeno. V megli bi se bilo tu znajti (videti rdeče pike) res zelo težko. Glej ga zlomka! Malo pred bivakom Tarvisio, se jeklenice (tu pa povsem po nepotrebnem) zopet pojavijo. Oh, res ne razumem te poti.
Ko z bivaka sestopiva na našo stran - na naše dobro označene poti, se nama kar oddahne. Na melišču spodaj že vidiva pot, ki pelje z Jalovca proti Mangartu. To bo dejansko najina zelo dolga pot nazaj v dolino. Razmišljal sem tudi o varianti sestopa čez greben Ponc in po ferati z Velike Ponce nazaj proti koči Zacci. Vendar naj bi bilo tu plezanje celo do tretje težavnostne stopnje, ves čas po grebenu, brez možnosti za umik pred nevihtami. Vreme pa danes ni bilo povsem sigurno. Cel dan je bilo sumljivo oblačno, kar je bilo po drugi strani tudi kot dobro, ker ni bilo vroče za hojo.
Loška koritnica in Jalovec
Pot proti Mangartu se najprej blazno začne vleči bratu, kasneje pa še meni. Res nisem mislil, da je tako daleč. Že do sem sva hodila več kot 4 ure, Mangart pa se je šele prvič prikazal, kot gora, tam nekje v daljavi. Prvi del poti do Hude škrbine napredujeva precej hitro, saj je pot lahka. Za tem se pot spušča in dviga ter tako le počasi napreduje proti zahodu, proti Mangartu. Tudi hiteti ni mogoče, saj izpostavljenih odsekov ne manjka. Napore poplača slikovit razgled v Loško koritnico globoko spodaj ter na Jalovec, Triglav in Škrlatico onstran nje. Po 6 urah hoje sva končno na Mangartu.
Vedel sem, da je lani podor poškodoval slovensko pot na Mangart. Vendar sem mislil, da so jo že popravili in sva sestopili po njej, ker sva srečala veliko (predvsem tujih) gornikov tudi z otroci, ki so se vzpeli na vrh po tej poti. Pa se je izkazalo, da dejansko varovala še niso obnovljena in pot za zdaj še vedno ostaja uradno zaprta. Namesto jeklenice sedaj tam zasilno visi vrv.
Brat je naprej sestopil še po ferati Via Italiana. Sam pa sem si ji izognil, ker sem jo obiskal že lani, in si medtem privoščil še krajši ovinek na razgledni Travnik. Sestop v dolino (mimo bivaka Nogare) je minil v prijetnih pogledih na obsežno ostenje Mangarta, ki sva ga obhodila. Turo sva zaključila v nekaj več kot 10 urah, kar jo uvršča med moje daljše (in lepše!) v zadnjem času.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič