Polet - Jaroslav Jankovič: Utopična ideja, vizionarstvo ali celo skrb za okolje? Vse po malem.
Smučanje spada med atraktivne, a fizično in tehnično zahtevnejše športe. Za nogomet so potrebni žoga, dva poulična prijatelja in malo dobre volje, medtem ko je treba za smučarske užitke zgodaj vsta-ti in zmrzovati pred žičnico in njej. Tako kot se je nogomet preselil v napol pokrite stadione, jahanje v jahalnice, plavanje v bazene in vsa druga telovadba v športne dvorane, kam se bo preselilo smučanje? Mednarodni ISIA učitelj in trener alpskega smučanja in podjetnik Rudi Frantar je pred tremi leti vodil skupino smučarjev na ledenik Mölltal na avstrijskem Koroškem.
»Pripeljali smo se na ledenik, bila je megla, rosilo je, lahko smo se le obrnili in se odpeljali nazaj domov. Izgubili smo ves dan, zapravili nekaj denaja, na koncu nobenega učinka razen utrujenosti od vožnje. Nato sem pomislil: kako udobno bi lahko zdaj opravili trening v pokritem smučišču.«
Arhitektka Heli Manfreda je pripravila predlogo 600 metrov dolgega in 60 metrov širokega pokritega smučišča, ki so mu dali delovno ime Pokrit smučarski center (Indoor Skiing Center), v nadalje-vanju ISC.
Da ne bo pomote, ne gre za minismučišče iz betona kakega bogatega Arabca v Dubaju, ampak za čisto pravo smučarsko progo, namenjeno tako rekreativcem kot vrhunskim tekmovalcem. Hkrati pa je zimskoletni zabaviščni center, kongre-sno-koncertna dvorana in zdravstveno-terapevtski center.
Deset mesecev na snegu
Manfredova nam je pojasnila: »Gre za pokrito že staro smučišče, v našem primeru smo vzeli relief Dolenčevega ruta v Kranjski Gori. Oblika objekta je v podobi snežnega plazu, z rahlo valovito streho.« No, tudi arhitektura plazu ni naključje: »Doživel sem, da se je nad menoj utrgal plaz in me odnesel ter k sreči izvrgel. Tega ne pozabiš,« razlaga Frantar.
Pozimi je prekrit s snegom, poleti na strehi raste trava, tako naj bi se ISC tako pozi-mi kakor poleti zlil z okoljem. Od materialov prevladujeta les in steklo.
Ekonomist Aljoša Manfreda je prepričan, da bi goli objekt z novo žičnico in tehnologijo zasneževanja po prvih izračunih stal 15 milijonov evrov.
»Na začetku se mi je ideja zdela privlačna in nora hkrati, medtem ko me je izdelana predloga in izračuni prepričali, da je tudi realna,« pove Manfreda.
Frantar je iz dneva v dan videl več prednosti: »Brez težav bi se smučali od osem do deset mesecev na leto, tudi v dežju, megli ali snežnem metežu, ko večina raje ostane doma.«
V predlogi ISC so med drugim upoštevali vse zahteve FIS za izvedbo tekem svetov-nega pokala. Tako tekmovalcem ne bi bilo treba potovati in trenirati na ledenikih, kar je zelo zamudno in predvsem drago.»Pokrita proga s spreminjajočo konfigu-racijo bi bila idealna za trening in testiranja,« poudarja Frantar. Hkrati pa bi bilo pokrito smučišče tudi udobno, privlačno in zabavno.
Rekreacija in zabava
Smučanje smo v začetku osemdesetih v Sloveniji dojemali in živeli kot ideologijo, ki jo je seveda režim spodbujal, da je tovarna Elan živela. Danes ni več tako, smučanje je preraslo v lepo družinsko rekreacijo in zabavo. Preteklo zimo sem v mestecu Inichen (San Kandido) na Južnem Tirolskem v izposojevalnici vprašal, koliko turistov si sposoja smuči.
»Med zimskimi šolskimi počitnicami nam jih zmanjka. Ocenjujemo, da si smuči sposodi od 70 do 80 odstotkov vseh družin, ki prihajajo k nam,« mi je povedal Friderich, zadovoljno nasmejani šef izposojevalnice.
»Večina si sposodi najcenejše, briga jih za znamko ali barvo, najboljše si izposodijo le redki,« je še dodal.
Opisani model počitnikovanja v skladu s sodobno miselnostjo kupovanja užitka z najemom in izposojo tudi nam poča-si leze pod kožo. Današnji dopustniki so željni na eni strani miru in udobja, na drugi pa varne in sproščene zabave. Ljudje smo se navadili udobja, po hribih lazijo in smučajo le še ekstremisti, ki jih občudujemo.
Kranjskogorski župan Jure Žerjav nam je povedal, da je pokrito smučišče gotovo smiselna zgodba: »Po moje je to logični korak naprej. V otroštvu si nismo mogli predstavljati, da bomo hokej nekoč igrali in gledali samo v dvoranah.
«Konje poleti in pozimi jahajo v jahalnicah, terensko jahanje postaja prestiž. Podoben trend se razvija v navtiki, ko analize kažejo povečanje zanimanja za motorne barke, medtem ko je povpraševanja po zahtevni romantiki jadrnic, kjer sta vendarle potrebna znanje in seveda strezna psihofizična pripravljenost, čedalje manj.
Frantarjeva ideja o pokritem športno-rekreativnem smučarskem centru v Kranjski Gori je, kot kaže, na mestu.
»Pokrito smučišče v Kranjski Gori bi bilo tako športno-rekreacijski-zabavni center z lokali, trgovinami, savnami, masažnimi saloni, bazeni, diskom, zabavnimi prireditvami, koncerti, tudi kongresi. Hkrati pa bi lahko izvajali zdravstvenoterapevtske programe za osebe s posebnimi potrebami, recimo slabovidne,« dodaja Frantar.
Z visokogorja v dolino
V prid Frantarjevi viziji o pokritem smuči-šču govorijo okoljska usmeritev po izrabi že degradiranega prostora in klimatolo-ške napovedi. Francoska revija Anena je namreč že leta 2000 objavila prispevek, da gradnja smučišč pod 1500 metri nadmor-ske višine v prihodnje zaradi segrevanja ozračja ne bo smiselna. Prvi pokazatelj so bile švicarske banke, ki že nekaj časa ne dajejo kreditov investitorjem v nizkoležeča smučišča.
Hkrati pa tudi visokogorska evropska smučišča danes brez umetnega zasneževanja ne bi obratovala, kar pomeni svoje-vrsten pritisk na okolje in nepredstavljive milijonske investicije. Ki pa se očitno iz-plačajo!
Poleg Mölltala na avstrijskem Koroškem je v visokogorju Alp smučarsko opremljenih še vrsta ledenikov. Lede-nik Kaunertalima urejenih kar 32 kilometrov prog. Ledenik Stubai na nadmorski višini od 1750 do 3200 metrov nadmorske višine je z 12 kvadratnimi kilometri površine največje celoletno smučišče v Avstriji. Sneg zagotavljajo od oktobra do julija. Da ne omenjamo ledenika Hintertuxs s 60 kilometri prog, ki ga imenujejo tudi Ledenik štirih le-tnih časov, saj zagotavljajo smuko 365 dni na leto. Ledenik Pitztal slovi po vrhunski smučarski storitvi in je že veliko let poligon za avstrijsko smučarsko reprezentanco.
Investicije v infrastrukturo visokogor-skega smučišča so stomilijonske, pri čemer gre v vsakem primeru za nacionalni investicijski konsenz strogo v skladu s turistično, gospodarsko in razvojno politiko države. To pomeni ugodne kredite in izjemno visoke subvencije. S prodajo smučarskih vozovnic, parkirnine in go-stinskih storitev ter prenočišč se stvar ne bi pokrila.
Če se ya Avstijce izplača stomilijonska investicija v visokogorsko smučišče na ledeniku, zakaj se ne bi petnajstmilijonska v pokrito smučišče Indoor Skiing Center v Kranjski Gori, ki bi bilo lahko dostopno vsakomur, ne le vnetim smučarjem.
Zamujamo 50 let
V pokrajini Alta Pusteria na Južnem Tirolskem v Italiji so prenočišča na odmaknjenih kmetijah v nasprotju z ekonomsko logiko najcenejša. V prostovoljno lokalno turistično združenje v San Kandidu, mestece je primerljivo s Kranjsko Goro, so vključeni praktično vsi kmečki turizmi, lastniki apartmajskih hiš in penzionov. In tu je morda prvi problem projekta Indoor Skiing Centra. O primerljivem socialnrazvojnem konsenzu in skupnem nastopu lokalne skupnosti na širšem trgu, ISC bi namreč lahko priva-bljal goste v krogu 500 kilometrov, v Sloveniji še vedno le sanjamo.
Kranjskogorski župan je priznal, da mu je ideja ISC blizu: »Ne bom se spuščal v izračune, a tak objekt, ki ga svet še ni videl, bi bil ogromna pridobitev za Kranjsko Goro. Jeseni imamo razgrnitev Občinskega prostorskega načrta OPN, taktrat bomo pokrito smučišče poskušali vključiti v načrt.
«Ideja je torej vendarle padla na plodna tla. Žerjav sicer hkrati opozarja, da za smučarskimi pokrajinami sosednjih Avstrije in Italije krepko zaostajamo.»V Kranjski Gori imamo hotelski turizem, zraven imamo manjši del zasebnikov, ki se trudijo z gostinstvom, apartmaji in sobami, medtem ko čez mejo vsa ponudba temelji na družinski tradiciji. Pred vojno je bilo tudi pri nas tako, bile so gostilne, prenočišča, a se je potem stvar ustavila, zato se danes šele prebujamo.
«Poleg tega država ne stoji za razvojem. V Sloveniji, denimo, ni bila narejena nobena resna študija o možnosti ohranitve poselitve gorskega sveta v nadmorskih višinah med 600 in 1200 m, kamor spada tudi območje Kranjske Gore. Ta kulturni prostor zajema 28 odstotkov ozemlja naše države. Od leta 1869 do 1991 je delež prebivalstva na tem pasu padel z dobrih 11 odstotkov na 4 odstotke. Danes v tem pasu živi manj kot dva odstotka ljudi. Za samostojno preživetje v tej krajini ni dovolj le ljubezen do narave ali sezonski smučarski posel, kot naivno pričakujejo nekateri.
Zasebne izposojevalnice smučarske opreme v Kranjski Gori, gostinski lokali in trgovine ne odvajajo niti evra za razvoj smučarske in druge turistične infrastrukture ali za obstoj okoliških gorskih kmetij kot vzdrževalk kulturne krajine, ki se tudi sicer ne morejo obdržati brez resne nacionalne strategije.
Glavni problem župan Žerjav vidi v investicijah: » Vsa zgodba se začne pri lastnikih zemljišč, ki zemljo poceni prodajo gradbenim podjetjem, ki nato zgradijo apartmaje in jih drago prodajo. Tako se je zgodilo v naši dolini. Po drugi strani pa ni velikih, dolgoročnih investicij na 15 let. Prav te namreč prinašajo delovna mesta in razvoj kraja.«
Žerjav sicer načrtuje, da bodo takoj po sprejemu prostorskega akta začeli pogovore o ISC z lastniki zemljišč, občani, naravnovarstveniki in vsemi, ki imajo pri tovrstnih projektih povedati svoje.
Okolju prijazno, energetsko varčno
Okoljevarstveniki so ob omembi ISC v Kranjski Gori že zastrigli z ušesi. Toda širše gledano so negativni učinki na oko-lje v primerjavi z gradnjo visokogorskega smučišča neprimerljivo manjši.
Inženir Franko Nemac iz Agencije za prestrukturiranje energetike (APE) na omenjeno dilemo odgovarja: »Praktično vsaka investicija v že poseljeno okolje je hkrati možnost za pridobivanje energije iz obnovljivih virov.
«Šesto metrov dolgo in od 60 do 80 metrov široko smučišče z vso logistiko in komer-cialnimi objekti, od eskimske vasi, bazenov, trgovin in lokalov, je mesto v malem, zato je razmeroma velik porabnik energije. A prav s svojo velikostjo in površinami bi lahko bil idealen primer t. i. spodbujevalne strategije, ki ob vsaki investiciji v neko lokalno okolje predvideva izrabo danih obnovljivih virov energije.
»Za Kranjsko Goro bi bile primerne zlasti biomasa in toplotne črpalke, pa tudi fotovoltaika. Zaradi severne lege pobočja Dolenčevega ruta lega za sončne celice ni idealna, vendar se ob takih projektih lahko streha prekrije s tankoplastnimi paneli, streho je treba tako ali tako zgraditi in plačati,« razloži inženir Nemac.
No, če bi v Kranjski Gori ob gradnji pokritega smučišča zgradili še toplarno, ki bi kurila biomaso iz okoliških gozdov, ogrevala vse hiše in hotele v Kranjski Gori ter hkrati proizvajala električno energijo, ki bi napajala pokrito smučišče, je krog sklenjen. Zanimivo, za ISC odpadejo skoraj vsa okoljska vprašanja odprtih smučišč. Hrup snežnih topov se ne razlega po okoliških gozdovih, umetni gnoj za cementiranje snega praktično ni potreben, negativnega vpliva na podtalnico ne bi bilo.
Jaroslav Jankovič