Kamniški občan: France Erjavšek iz Stahovice je med najstarejšimi gorskimi reševalci in vodniki na Kamniškem. Vrsto let je bil oskrbnik planinskih postojank in planinski nosač.
V svoji dosedanji življenjski dobi je v gorah marsikaj doživel, bil priča marsikaterim nesrečam in sodeloval pri neštetih reševanjih ponesrečenih planincev ob vsakem dnevnem in letnem času.
Pogovor z njim še pred nesrečo v Štajerski Rinki, kjer sta 26. junija 1966 preminula planinca Grčar iz Kamnika in Geršak iz Celja, je bil zelo zanimiv in poučen. Odgovori tovariša Erjavška odkrivajo požrtvovalno delo Gorske reševalne službe in njenih predanih članov ter so poučni za vsakega planinca, ki išče v naših gorah svoj duševni počitek in nabira nove življenjske sile.
Že 1906. leta je Erjavšek zaživel s Kamniškimi planinami, ko je živel in delal na Uršičevi kmetiji v Koncu.
Kdaj ste prvič zaceli reševati ponesrečene ljubitelje Kamniških gora?
1921. leta, ko še ni bila ustanovljena GRS, sva z bratom Tonetom reševala dva ljubljanska študenta iz Kalc, levo od Kokrškega sedla, ko nista mogla sestopiti v dolino Bistrice. Klicanje na pomoč nama je z bratom pokazalo smer do izgubljenih planincev. Takrat sem prvič začutil, koliko velja planincem v nesreči poznavalec hribov. — To je bila moja prva reševalna akcija.«
Kako dolgo ste že v GRS?
1922. leta je bila ustanovljena 7-članska GR ekipa v Stahovici. Njeni član; smo bili: Franc Ajdovec, Janez Kočar, Povlečev Jože in mi štirje bratje Erjavški. Mene so tedaj izbrali za vodjo ekipe. Prva naša organizirana akcija je bila v Brinškovem kaminu v Planjavi. Življenja takrat nismo mogli rešiti, v Kamniško Bistrico smo na žalost prinesli ponesrečenega mrtvega planinca Pečarja iz Ljubljane.
Pri koliko gorskih reševanjih ste sodelovali?
Kolikor se spominjam, sem bil v svoji življenjski dobi pri reševanju 40 smrtno ponesrečenih (ozrl se je po vencu Kamniških vršacev tako imenovane Konjske Podkve od Krvavca do Velike planine), blizu 60 pa smo rešili še žive. V svoji knjigi imam natančneje opisano.
Kateri, oziroma bolje rečeno, kakšni planinci so največ deležni pomoči Gorske reševalne službe?
Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker nihče ne ve že vnaprej za nesrečo. Pravi planinec pove že doma svoji družini, v katerih hribih bo, tudi v vsaki planinski postojanki točno opiše smer svojega pohoda, vendar imamo še zmeraj veliko primerov, ko temu ni tako. Reševalci dostikrat ne vemo, kam naj se podamo, ko je za planincem izginila vsaka sled. Ti nam napravijo največ težav. Prav pri teh je največ smrtnih žrtev, ker jim ne moremo pravočasno nuditi naše pomoči. Težave so tudi s planinci, ki se podajo na gorske ture čisto sami; o nesrečah le-teh zvemo skoraj vedno prepozno.
Kako je z opremo GRS?
Ob ustanovitvi smo reševali na preprost način z zelo skromno opremo, imeli smo navadna nosila, plezalno vrv in kline. Danes smo moderneje opremljeni in tako kos vsaki najtežji nesreči v gorah. Opremljeni smo s sodobnimi nylon vrvmi, jekleno žico za spuščanje ponesrečenca v dolino, posebnimi sedeži. »Mariner« napravo in za pozimi s čolni, ki se izredno dobro obneso pri reševanju ponesrečenih smučarjev (Vel. planina). S to nazadnje omenjeno pripravo smo samo v lanski zimski sezoni popeljali do žičnice nekaj nad 30 ponesrečenih smučarjev. Pozimi imamo na Veliki planini ob svoji radiooddajni postaji organizirano dežurno službo GRS in tako smo vsak trenutek povezani z dolino, ki nam v najtežjih primerih takoj pomaga. Radijsko zveza nam je eden najboljših pripomočkov v nesrečah. Celo helikopter nam sedaj že lahko priskoči na pomoč. Prvo vajo z njim smo že imeli na Kamniškem sedlu; pilot bo moral zaradi pristajanja biti dober poznavalec naših hribov. Preizkušnji pristajanja tostran Kamniškega sedla sta prisostvovala v helikopterju tovariš Kemperle Pavle, načelnik postaje GRS iz Kamnika, na Sedlu pa tovariš Grilc. Škoda, da je močan veter oviral prvo vajo.
Kako je prizadevnostjo in predanostjo članstva?
Pri tem vprašanju ne morem delati izjem. Najpredanejši naši planinci in alpinisti, ki so seveda dovolj izvežbani, so vsi najprizadevnejši reševalci, prvenstvena zasluga tov. Kemperla ob sodelovanju in podpori vseh članov ter in razumevanju občinskih in drugih forumov, ki jim je na skrbi gorsko reševanje, pa je, da smo pri svoji dejavnosti tako modernizirani in sodobno opremljeni.
In podmladek v tej humani organizaciji?
Izredno veliko imamo zimskih in letnih plezalnih in reševalnih vaj ter tečajev iz prve pomoči, ki se jih redno udeležujemo stari in mladi. Starejši imamo čut za to zvrst humane akcije v svojem srcu, izkušnje pa prenašamo na mlajše reševalce. Najboljši mladi alpinisti so pristopili h GRS. Med njimi so poznani domačini Franci Galjot (Jurmanov) in izkušenejši Škarja, Humar in vrsta drugih. Starejši se že umikamo, ne zmoremo vsega napora reševanja in kot vidimo, imamo že pripravljen mlad kader. GRS mora biti izredno dobro pripravljena in osvežena z novimi silami, najbolje pa bi bilo, da bi ji ne bilo nikdar stopiti v akcijo, se pravi, da bi ne bilo nesreč v gorah.
Je delo pri GRS moč še izboljšati?
Vajam in tečajem iz prve pomoči bi morali nekateri mlajši posvetiti še več pozornosti.
Katera so bila po vaši presoji najtežja reševanja?
Vsako reševanje je težko, saj mora biti ob kakršnemkoli letnem času in vremenu, podnevi ali pa ponoči. Najtežja reševanja smo imeli po mojem mnenju, ko je pred leti obležal v stenah Turske gore planinec z zlomljeno hrbtenico. Preko Okrešlja smo ga ponoči spravili s celjsko ekipo GRS v celjsko bolnišnico, kjer je v nekaj dneh podlegel poškodbam. Tako je bilo tudi z Gombačem, ki se je ponesrečil v Jurjevcu pod Malimi vrati pod Kokrškem sedlu, in Jazbinškovo, ponesrečeno v grapi pri Velikih podih med Vel. in Malim Grintovcem.
Kaj pravite k staremu reku: Gora ni nora ...?
Planinec naj čuva samega sebe, naj ga ne premami lepa planinska flora, zaradi katere je bilo že toliko smrtnih nesreč, naj se drži starih planinskih navad, da reševalci vemo, kje je. Pri planinstvu naj bo vedno preudaren in tovariški. Tu še posebno velja povedati, da mora imeti planinec do planin tak odnos kot človek do vse druge narave. Le tako bo užival ter se poln zdravja, telesno in duševno okrepljen vrnil v dolino. Veljal naj bi nekdanji napis na steni Zoisove koče, ki ga je zapisal pokojni planinec, železničar iz Ljubljane, tov. Knaflič: »Dobrodošel sin planin, ki prihajaš iz dolin, tu se v koči okrepčaj in srečno vrni se nazaj!«
Razgovor z Erjavškom bi pod zamegljeno Skuto, Štruco in Grintovcem lahko potekal do večera. Veliko zanimivega še ve povedati o naših gorah in ljudeh, ki jih je spoznaval med hojo po markiranih pa tudi gamsovih stezah prav do očaka Kamniških gora Grintovca.
na