Iskanja - Stane Škrjanec: V tem začetnem, tehnično ključnem delu pristopa na Krniško špico, ni ravno prijetno zgrešiti najlažjih prehodov. Vse skupaj poteka po nekakšnih ozkih poklinah (II), ki spretno privijugajo nazaj v široko grapo. Nadaljnji vzpon do vrha je pravcata poezija lahnega poplezavanja!
Po dolgem času jo z drago ponovno družno mahneva v robe. Medse naju povabijo lepote nad Belim potokom. Sam si zamislim prefrigani plan, kako si bom po ponovnem potipu Krniške špice privoščil še poravnavo 'dolga', ki sem ga pridelal ob zadnjem obisku teh koncev. Na žalost se je izkazalo, da sem delal račun brez krčmarja. Odgovorni mamici je že misel na oddaljeno hči povzročala hude težave, atiju pa ... no ja, saj tudi, a moški smo pač lagodnejše sorte in ne kompliciramo preveč. Še več - sem pa tja se navihan gorski teliček počuti, kot da je vse po starem in lahko znova povsem brezskrbno skaklja po srčno brstečih vršacih. :-)
Dopoldne malo Lucijo oddava v varstvo ter se odpeljeva proti Italiji. Mimo Rabeljskega jezera doseževa izhodišče, ko sonce že neusmiljeno žge. Vzpon v hladu doline Belega potoka je zato pravi užitek, saj pot izdatno prekrivajo krošnje dreves. Nad povsem obnovljeno kočo Brunner zadnjič prestopiva strugo, malček višje pa se oskrbiva z vodo. Ob polnjenju plastenk sva si z drago edina: »Kakšen zaklad!« Po stezi skoz' rušje se v hudi pripeki povzpneva do ličnih bivakov Gorizia, kjer naletiva na nežen prizor. Troje mladih kozličkov se ravno prestopa v strmem skalovju balvana, na katerem čepi rdeča 'konzerva'. Po bližnjem pozdravu so se počasi odpravili v izdatnejšo senco, midva pa sva jih ob malici le nemo občudovala.
V odmevu s sten Visoke Bele špice (plezalci) jo mahneva proti Krniški škrbini. Tu sam malo pospešim, saj mi draga navrže, da ji bo danes škrbina dovolj. Na slednji odvržem nahrbtnik ter na glavo poveznem čelado, okoli pasu pa si pripnem torbico z 'rezervnim' fotoaparatom in stekleničko prepotrebne tekočine. Po krajšem spustu s škrbine zavijem v desno ... Pod stenami oživi spomin na prvič ubrane prehode. Zagledam grapo, ob katere levem skalovju se je potrebno povzpeti. Brezskrbno zaplezam v prvi ožji žlebič in se kmalu zavem, da nekaj ni prav. Močno krušljiv me vseeno dostavi pred lice možica na široki gredini. S pogledom navzdol opazim igrivo stezico, po kateri bi do sem prišel skorajda brez težav. Heh, gremo dalje. Rdeče pike, ki so mi ob prvem obisku lajšale orientacijo, so na večih mestih povsem zbledele. V tem začetnem, tehnično ključnem delu pristopa na Krniško špico, ni ravno prijetno zgrešiti najlažjih prehodov. Vse skupaj poteka po nekakšnih ozkih poklinah (II), ki spretno privijugajo nazaj v široko grapo. Nadaljnji vzpon do vrha je pravcata poezija lahnega poplezavanja! Vseskozi sledim številnim možicem, ki me zvesto usmerjajo proti temenu. Na njem se me polotijo prav takšni občutki, kot prvič; počutim se izbranca!
Naj na tem mestu dodam besede pisca vodnika po teh koncih (Andrej Mašera: Zahodne Julijske Alpe), ki povedo vse: »... Za dobrega gornika pa je vzpon na Krniško špico zagotovo eden najvrednejših in najmikavnejših podvigov v Zahodnih Julijcih.
Na Krniško škrbino sestopim po smeri pristopa. Proti bivakoma se z drago mestoma podričava po ojuženem snegu in s spustom nadaljujeva po poti vzpona. Vmes pogledujem v mogočno ostenje med Krniško špico in Lepo glavo, iz katerega štrli ostra bodika (Mala Lojtrica). Ja, ona je bila v mojem prvotnem načrtu. Nekega dne sem že stal tik pod njeno koničasto brado in si prek nje ne upal brez 'štrika', tokrat ... pa ji le znova na čelo pritisnem poljub ter pomaham v pozdrav; znova prihodnjič ...
P.S. Težavnost prekrasnega vzpona na Krniško špico bom znova povzel po avtorju iz vodnika (Andrej Mašera; Zahodne Julijske Alpe): »Vzpon na Krniško špico je resna in zelo zahtevna tura, ki se je brez spremstva vodnika - alpinista lahko lotijo le izjemno izurjeni gorniki. Plezalske težave dosežejo na posameznih mestih II. stopnjo, večinoma pa se gibljejo med I in II. Varovanje z vrvjo, posebno pri sestopu, je skoraj obvezno. Orientacijo olajšajo rdeče pike in posamezni možici. Zaradi dolgega dostopa je tura tudi naporna ...«
Naj dodam, da so pike močno obledele, je pa na vstopnem mestu v grabnu ena lepo izstopajoča oranžna. Nad vstopnim skokom je možicev dovolj. Med sestopom je še posebno zoprn kratek detajl (prestop prek nagruščenih plošč), ki je zapovrh močno izpostavljen!
Lep gorniški pozdrav.