Gorenjski glas - Urša Peternel: ... toda izvrstni žganci v koči so me potolažili ...
Takole je svoje prestane muke ob hoji navkreber in nato "tolažbo" ob osvojenem vrhu opisala planinka v prvi vpisni knjigi Prešernove koče na Stolu pred natanko sto leti.
Strani vpisne knjige so planinci začeli polniti 30. julija leta 1910, večer pred slovesnim odprtjem Prešernove koče. Koča, ki stoji na višini 2174 metrov na Malem Stolu, 31. julija letos praznuje stoletnico!
V Planinskem društvu Javornik–Koroška Bela, ki upravlja Prešernovo kočo, se po besedah predsednika Vinka Aliča že vneto pripravljajo na obeležitev častitljive obletnice. Tako kot pred sto leti, ko je v lepem nedeljskem vremenu na odprtje koče prišlo skoraj tisoč planincev – begunjski župnik je menda celo prijahal na Stol na plemenitem arabcu, tudi letos 31. julija pričakujejo številne ljubitelje gora. »Ko smo razmišljali, kako bi najlepše obeležili stoletnico Prešernove koče, se je porodila ideja o knjigi. Izkazalo se je, da je gradiva ogromno,« je povedal Vinko Alič. Tako so v sodelovanju s podjetjem Medium, ob podpori Občine Žirovnica in Občine Jesenice ter sponzorjev izdali knjigo z naslovom Stol – mogočni sosed, s katero so želeli obeležiti stoletno zgodovino koče in jo v sliki in besedi ohraniti za bodoče rodove. Pri pripravi knjige so sodelovali predvsem ljudje, ki so s kočo in goro povezani na poseben način; nekdanji gospodarji, oskrbniki, nosači ... »Skoraj neverjetno je, kaj se je našlo v arhivih, koliko je bilo napisanega, opisanega, fotografiranega in narisanega na temo Prešernove koče. Hkrati smo po vaseh pod Stolom zbirali fotografije, obiskali domačine, vse oskrbnike, zapisali njihove zgodbe ... Veseli smo, da so bili vsi pripravljeni sodelovati in obujati spomine,« je povedal Alič. V arhivu Gornjesavskega muzeja Jesenice so našli tudi prvo vpisno knjigo, v katero se je prvi vpisal profesor Anton Zupan, načelnik kranjske podružnice Slovenskega planinskega društva, ki je bil tudi najbolj zaslužen, da so kočo zgradili. Kočo, ki so jo poimenovali po Francetu Prešernu, so gradili štiri leta, otvoritvene slovesnosti se je udeležilo skoraj tisoč ljudi, potekala je tudi maša. Prvi oskrbnik je bil Anton Legat, Mazovc s Sela. Koča je bila, kot lahko preberemo v knjigi, preskrbljena s konzervami in tremi vrstami vina ... Koča je bila ves čas dobro obiskana in kmalu so ugotovili, da je premajhna, zato so jo leta 1928 povečali. Vse do vojne je bila priljubljeni cilj planincev. Vojne vihre pa žal ni preživela, leta 1942 je koča pogorela, rešili so edinole kip Prešerna, ki so ga shranili radovljiški planinci in ga nato, po vnovični zgraditvi koče, vrnili. Šele po vojni, leta 1964, so na pogorišču koče začeli graditi novo kočo; pobudo za to so dali preživeli prvoborci. Gradbeni material so na gradbišče znosili planinci, mladina, lovci in nosači iz Radovne. In 20. avgusta 1966 so novo Prešernovo kočo slovesno odprli. Leta 1967 so jo v upravljanje prevzeli planinci Planinskega društva Javornik–Koroška Bela, ki so pri gradnji tudi največ sodelovali. Ob odprtju v koči ni bilo niti postelj niti vode, a počasi so prizadevni planinci vse uredili. Po manj kot desetih letih so jo znova povečali in obnovili, otvoritev prenovljene koče je bila avgusta leta 1984. Odtlej do danes prizadevni planinci ves čas skrbijo za vzdrževanje in nujne posodobitve, za kar je zaslužen predvsem dolgoletni gospodar koče Zvone Tavčar. Danes koča v dveh gostinskih sobah sprejme šestdeset obiskovalcev, ima 45 ležišč, od tega dvanajst skupnih ležišč. Na leto se v njeno knjigo gostov vpiše okrog sedem tisoč obiskovalcev. Kočo odprejo v začetku junija in zaprejo konec septembra.
| »Nekoč je v kočo prišel Milan Kučan. Kmalu po njegovem odhodu me pokliče nekdo s policije v Kranju. 'Je Kučan pri vas?' vpraša. 'Bil je, a je že odšel,' odvrnem. 'Kam pa?' 'Ne vem, tega predsednika res nisem spraševal.' Pa zopet glas z one strani: 'S katerim avtom je pa bil?' 'Nisem prepričan, ali je imel Peko 39 ali Alpina 39,' sem odvrnil in odložil.« |