Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

France Avčin

France Avčin

* 6. oktober 1910 † 21. februar 1984

Foto: Wikipedia


Zbirka Potopisi - Urednik Borut Ingolič
France Avčin: KJER TISINA ŠEPETA
Četrta dopolnjena izdaja
Izbral, uredil in spremno besedo napisal - Tine Orel
Korigirala - Majda Saje
Opremil - Borut Kovše
Tehnično uredil - Dušan Osredkar
Slika na ovitku je avtorjev posnetek
Izdala - Mladinska knjiga
Za založbo - Ivan Bizjak
Natisnila in vezala - Tiskarna »Jože Moškrič«
Ljubljana 1980


Stanko Bloudek, Kadrnka Gizela, Viktor Vodišek, France Avčin

Foto: Dlib


G-L: Smer natančno sever


Muzej CESA: AVČIN, France

sreda, 6. oktober 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3975

se je rodil na današnji dan, pred stotimi leti.
France Avčin: Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.

Urednikova beseda ob izbranih spisih

Ob prvi izdaji

France Avčin se je rodil v Ljubljani 6. 10. 1910, v Ljubljani je hodil v šole, od osnovne preko realne gimnazije do fakultete za elektrotehniko, kjer je diplomiral l.1934. Tu je bil l. 1939 promoviran za doktorja tehniških ved, l. 1941 pa izvoljen za docenta na oddelku za elektrotehniko univerze v Ljubljani. Med vojno je od l.1941 aktivno sodeloval v Osvobodilni fronti, po zlomu Italije pa je odšel v partizane. Tu je bil inštruktor v oficirski šoli GŠ Slovenije, nato član znanstvenega inštituta pri predsedstvu SNOS. Konec l. 1944 je odšel v Beograd v komisijo za obnovo države, od aprila do oktobra 1945 pa je delal kot član naše trgovinske misije v Švici. Od takrat je član CAS  (Švic. alp. kluba). Jeseni l. 1945 je postal izredni in nato redni profesor na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Od 1966 je častni član CAF (Franc. alpski klub), sekcija Isère (Grenoble).
Mimo njegovega strokovnega dela, zaradi katerega stoji v prvi vrsti naših znanstvenikov, mimo njegovih znanstvenih dosežkov, ki so ponesli njegovo ime prek meja naše domovine, in mimo njegovega poklicnega predavateljskega dela, s katerim je vzgajal na stotine inženirjev elektrotehnike, je v pospremilo njegovih planinskih spisov gotovo potrebno na kratko opisati njegovo delo za alpinizem, opredeliti mesto njegove osebnosti v našem planinstvu, v njegovi kulturi.

France Avčin ima evropski alpinistični sloves, kar pomeni, da je s svojim delom nekaj doprinesel tudi k rasti tega športnega in kulturnega pojava po vsem svetu. To velja predvsem za njegove izsledke pri dinamičnem preizkušanju plezalskih vrvi, o katerih so s priznanjem pisale nemške in francoske strokovne revije, poznajo pa jih tudi v Ameriki. Komisija za varnostni material v gorah pri Mednarodni uniji planinskih organizacij (UIAA) je zaživela na njegovo pobudo in upoštevala ves čas svojega delovanja njegove metode. Da so karakteristike plezalskih vrvi danes precizne in obvezne za vse producente, je v veliki meri prav Avčinova zasluga.
Njegove dereze, ki smo jih pri nas spoznali pod imenom Universal, še bolje pa kot »avčinke«, se doma zaradi neprimernega materiala sicer niso uveljavile, zato pa jih je odkupila münchenska svetovna športna hiša »Salewa«in z njenim trgovskim omrežjem nastopajo zmagovito pot v široki svet. Ta jim je priznal celo register koristnih novosti, prednosti in kvalitet, ki jih nimajo razni drugi tipi derez, čeprav nosijo ime po svetovno znanih kapacitetah.
V tujo literaturo je našel pot tudi način, kako plezalec vzdigne k sebi ponesrečenega soplezalca z lastno silo, manever, s katerim so se mnogi plezalci ukvarjali, saj pomeni v nesreči največkrat rešitev celotne naveze in je - pa še kako – povezan z etiko, ne samo s tehniko reševanja.
S svojim tehničnim umom, s praktičnim smislom za materialni napredek kot podlago za vsakršen napredek sploh je Avčin kazal pot domačemu alpinizmu pred vojno, še bolj pa po vojni. Tu bi lahko omenili vrsto drobnih, za stvar neogibno potrebnih in za njeno rast nujnih izboljšav. S svojo sodobno plezalsko opremo je bil živo opozorilo, da pogum in volja v alpinizmu še nista vse, da jima mora stati ob strani vse najboljše, kar sta človeški um in roka pripravila kot sredstvo za uspešno preizkušnjo človeka v gorah. Vrsto stvari so naši alpinisti prvič videli pri njem in tako smo se morda lažje, čeprav nekoliko pozno odločili, uveljaviti se tudi z ekspedicijami v najvišjih gorstvih sveta, kjer je v desetletju po vojni prišlo do ogromnih uspehov prav zaradi vrste izumov in novosti pri osebni in tehnični opremi navezo

Če sem omenil najprej Avčina - tehnika - izumitelja, je to zato, ker njegovi alpski spisi očitno kažejo, da ga je pri delu vodila iskrena želja, da z alpinističnimi uspehi pred tujim svetom uveljavi svojo ljubo malo domovino, vedoč, kako velik pomen prisojajo večji, bolj razviti alpski in nealpski narodi planinstvu in njegovim močem za športno, telesno in duhovno kulturo. Sicer pa bi moral na prvem mestu govoriti o njem kot plezalcu, smučarju in planinskem pisatelju, kot človeku, ki mu je njegova volja in narava omogočala spoznati domači in tuji gorski svet poleti in pozimi, v vseh njegovih podobah.

Avčin je bil športnik v pravem pomenu besede. Osnovno spretnost in moč mu je dala telovadnica, v njej si je pridobil nadpovprečne sposobnosti, ki so mu naklonile redke športne lovorike. V tridesetih letih je bilo njegovo ime med najvidnejšimi v slovenskem športnem svetu. Bil je državni prvak v umetnem drsanju in dviganju uteži, in to ne ravno v pionirskem času, konkurenca je bila tedaj že huda. V dviganju je bil le 5 kg pod svetovnim rekordom svoje kategorije (peresne), eden redkih ljudi, ki je v sunku dvignil svojo dvojno težo. S tako dovršenimi telesnimi pogoji se je z 22 leti posvetil plezanju v družbi, ki je razvidna iz pričujočih spisov, in mu ostal zvest vse doslej. Spada med tiste naše plezalce, ki mu je hoja v gore v vsakem času najdragocenejše doživetje, in med tiste, ki si pravega planinca ne morejo zamisliti brez podaljšanih stopal, s katerimi premaguje snežne strmine. S tem se je vdal športu, ki mu po pravici gre prilastek, da je najimenitnejši med vsemi športi 19. in 20. stoletja
zaradi kulturne tvornosti, ki jo neprenehoma izziva, proži in množi pri vseh narodih, celo pri tistih, ki pri njegovem razvoju pospešujejo predvsem njegovo športno - tehnokratsko stran.
France Avčin se je kulturi alpinizma oddolžil kot planinski pisatelj redkih kvalitet, tako po tehtnosti vsebine, miselni globini, širini izobrazbe in razumevanju za pisani čustveni svetovnonazorski kompleks, kakor po temperamentnem slogu in oblikovnih odlikah,s katerimi njegove spise smemo prištevati med najboljše, kar se je v našem planinskem slovstvu doslej napisalo. Avčin v njih odkriva samega sebe, svoje nazore, svoje premisleke in čustvovanja, presoja svet in vse, kar srečuje na njem, predvsem pa vse, kar se dogaja ali kar se ne bi smelo dogajati v gorah. Tak, kakršen se kaže, ni nikomur od svojih vidnejših vrstnikov, ki so se z njim srečevali po gorah, podoben, ves je samosvoj, močan, samozavesten, možat in prodoren, oster v sodbah in sklepih, odločen v dejanjih, vsekakor eden izmed ljudi, »ki se ne rode vsako leto« (France Zupan), človek, kakršnih si želimo več. Pri vsem tem pa je čustvena duša, poln lirizma, ves prevzet od skrivnosti narave in človeške duše, ves zavzet nad čudeži, ki naj bi ne bili nikoli odkriti, ves zamaknjen v lepote sveta in umetnosti, lepe besede, glasbe in živih impresij. Lahko bi rekli, nič človeškega mu ni tuje. Vse skuša razumeti, le hinavščine in sprenevedanja ne prenese. Njegova je beseda, da je planinstvo srčna zadeva Slovencev. Izrekel jo je kot predsednik Planinske zveze Slovenije v funkciji, ki jo je kmalu odložil,vedoč, da bo tej srčni zadevi Slovencev bolje služil, če bo razvijal svoje tvorne moči, organizacijsko dejavnost pa prepustil drugim.
V vseh njegovih spisih je eno od osnovnih čustvovanj domoljubje, rekel hi, elementarni patriotizem, iz katerega vre ljubezen do vsega, kar je domače, spoštovanje in naravnost ekskluzivno ,čislanje lepot in vrednot, ki jih ima samo domovina. Povsod jo nosi s seboj: v Grčijo na Olimp, v Švico, v Francijo, vsepovsod primerja tuje gore z domačimi, vsepovsod se čuti dolžan, da zapoje hvalnico domačim, Triglavu in Julijcem pa pravi panegirik na več mestih. Vselej, kadar nastopa pred tujci kot alpinist, predstavlja domovino, vselej z vsemi telesnimi in umskimi močmi. Ne gre mu za osebne uspehe, marveč za ugled našega naroda v mednarodnih alpskih krogih. Mogoče je prav zaradi te elementarne zaverovanosti v domovino tako strog, kadar mu na njej ni kaj prav. Zavoljo strastne želje po kvaliteti se mu upira vse, kar je površno, slabo premišljeno, neutemeljeno, kratkovidno, brez globljega razumevanja za potrebe človeka in naroda. Njegovo svetovljanstvo, če smemo njegovemu stalnemu prodoru prek meja slovenske domovine tako reči, je samo dopolnilo tej neprestani, stanovitni, neugnani in neugonobljivi volji, da uveljavi in povzdigne ugled domovine. Ogorčen nad nesmisli fašizma in bedastimi orgijami militarizma, s katerim se srečuje pred vojno na naši zahodni ali jugozahodni meji proti Italiji in Albaniji, nič ne pomišlja stopiti na branik domovine, a tudi tu, s puško v roki, ostane tak, kot je, z očmi in srcem za vse lepo: za človeka in njegove tegobe, za otroke, ,ki jim je vojna vzela mladost, za melodijo krajevne govorice, za intimno lepoto pokrajine, za to slednje še prav posebno, »mogoče zaradi posebnosti časov, zaradi strastne želje po gorski samoti, mogoče zaradi dolgega hrepenenja po planinskem cvetju, po tisti gladki rosni travi, po višinskem zraku, čistem, da bi kar hlastal po njem.

Snežnik mu je sredi prve junaške dobe Slovencev pokazal nebesa pod Triglavom v taki barvi in v tolikem veličastju, »kot jih do tedaj ni ne videl ne slutil.«
Avčin je začaran od lepote, naj se ta kaže v naravi, v kateri »končno ni nič, kar bi bilo grdo, neestetično«, ali v človeških stvaritvah. Ta njegova lepočutna narava se kaže domala v vseh njegovih spisih, tudi v njegovem smislu za lepoto klene besede, v njegovem nagnjenju do muzike, ki ga razodeva tudi njegov občutek za melodijo in ritmiko stavka, za dinamiko fraze in izrazno moč sintakse. »Toliko lepote je razsejane po vsem svetu zato, da je življenje že zaradi nje same vredno življenja. V malem in velikem, v atomu kot v Mlečni cesti vesolja je za odprte oči polno nedopovedljivih čudes, morje lepote.« Ta kozmični pogled na lepoto bivanja in sveta, ta »sub specie pulcheritatis« je za Avčina izredno značilen, za bralca izredno bodrilen. Lepoto dojema z vsem svojim bistvom, tudi z očmi slikarja. Kot tak sodi med najučinkovitejše propagatorje naše domovine in ga zaradi njegovih predavanj, s katerimi zajema svet od Triglava do Ohrida - preko sto jih je že imel v tujini - kot poeta,domovine tujci postavljajo ob Kugyja, ki je Avčinov vzornik od mladih dni do danes. Ni čuda, če mu je bilo toliko do tega, da dokaže Kugyjevo slovensko rodovino, a to ne samo, ker mu je vzornik, še bolj zato, ker je Kugy priznana avtoriteta v svetovnem alpinizmu, da bi tudi z njim še bolj zrasel naš ugled. Tudi ni čudo, če je Avčin estet posegel po pesniško vmeseni besedi in z njo v zanosnih verzih živopisno upodobil širni svet Prenj-planine.
Kot alpinist se Avčin ne ubada z idejnimi in ideološkimi vprašanji, ki se že desetletja razpletajo v evropskem alpinizmu. Mislim, da se mu te stvari ne zde važne, da so za alpinizem sekundarne, da alpinizmu niso imanentne. Od nas in od naše kulture je odvisno, kakšna se nam gorska narava kaže, tako večkrat pravi in tako je tudi z ideologijo alpinizma. V gorah najdemo le to, kar sami vanje prinesemo. Vendar njegovi sodbi in presoji ne uide tudi ta stran alpinizma, saj se nehote dotika etičnih in estetičnih problemov, mimo katerih Avčin ne more in noče iti. Pri takem odnosu do idejnosti v alpinizmu je zanj vse zanimivo, vredno, da oceni in ovrednoti, bodisi da psihoanalitično presodi samohodca Prevca in pri tem njegov lik poveliča z glorijo osebne veličine in se pri tem dotakne celo eksistencialističnega pogleda na alpinistična dejanja, ne da bi uporabil filozofski slovar eksistencializma, bodisi da se opredeljuje za »prometeični« alpinizem. Zato je proti superekstremizmu, češ, kdor jaše na tigru, ne more več z njega. Moralna stran alpinizma mu ni nič manj zanimiva kot fizična in prav v tem je njegova velika vrednost. Alpinizem sam zase, kot l'art pour l'art, je nepotreben.
Veličina je v doživetju,v intenzivnosti dejanja, se sklicuje tudi na svojega starega soplezalca Marijana Lipovška. Ta intenzivnost doživetja, izpolnjena z globokim poznavanjem človeka, sveta in življenja, je tudi tisto, zaradi česar je Avčinova beseda literarni užitek, mikavna in razburljiva ne samo, ko jo bereš prvič. Njena vrednost je trajna. Naj opozorim pri tem predvsem na njegove spise zadnjih let: Dent du Requin, Neprvenstvena prvenstvena, Tri noči in Beli križ. V njih je vse svoje pisateljske odlike posvetil še posebej živo aktualnim prizadevanjem sodobnega človeka, bolj »množičnim« kakor so bila alpinistična. Mislim na njegov boj za ohranitev prvobitne narave, za vrednote, ki jih človeku nudi samota gozda in tišina ,turistično neeksploatirane narave. To se sklada s splošnimi težnjami modernega sveta, ki resno ogroža omenjene vrednote, s »kugo konformizma, z virusom civilizacije in bacilom naveličanosti, s to svojo smrtno boleznijo«.Ta ista misel se v raznih inačicah ponavlja v njegovih lovskih spisih, ki jih zato uvrščamo med njegove planinske. Napisani so, da bi nobenega človeka »ne doletela najstrašnejša vseh obsodb: da bi ostal sam, star in brez ljubezni. Narava ti vselej ostane«.

Tine Orel


Kjer tišina šepeta

Namesto uvoda

Spominu vseh, ki so padli v gorah za gore

Opoj gora sem okusil že kot desetleten deček. Oče geometer me je jemal s seboj v Bohinj, ko je poletje za poletjem meril gozdove od Pršivca do Uskovnice. Sladki strup sem sprejemal po malem, žličko za žličko. Ne vsega na en mah, ni me kar precej, še kot otroka vlekel na sveto goro Slovencev. Tako mi je zavdalo tem zanesljiveje. Za vse življenje.
Sledili so nepozabni skavtski tabori. Starešina Sivi volk je začeto še poglobil. Takrat sem prvič stopil na Triglav. Za ta krst mi je odneslo skavtski klobuk nekam v brezdanje globine Severne stene. Sklenil sem, da ga nekoč poiščem.
Tedaj sem za očetom postal tudi lovec, že v rani mladosti. Nikjer se človek ne približa živi naravi tako kot na lovu. Le kdo, če ne lovec, pride na vsak kraj, v vsakem vremenu, ob vsakem času? Lov mi pa nikdar ni pomenil streljanja. Ni važno, da si ujel, važno je, da si lovil. In najlepše od lova je samota.

Plezati, sem začel za današnje pojme pozno. Prvo nam je takrat še bila dolžnost, študij in delo, gore so prišle na vrsto šele v prostem času. Danes mi je včasih žal, da ni bilo narobe. Pred gorami smo še imeli sveto spoštovanje, do njih smo gojili osebno razmerje. Predvsem nas je vleklo tja, kjer še nismo bili. Tehničnih pripomočkov je bilo malo, zato pa več srčnosti. Kaj vse smo tvegali brez pravega varovanja! Tovariši so bili taki, kot sem bil sam: lepota doživetja je bila prvo in zadnje.
Tudi smuči sem spoznal kasno, šele na univerzi. Takoj pa so mi postale šport vseh športov. Šport, ki človeka najbolj približa njegovemu davnemu snu: da bi letel z lastnimi močmi. Kaj je lepšega od spomladanske smuke v visokih gorah!
Če bi me danes vprašali, zakaj hodim v gore, bi bil v zadregi pa tudi ne. Odgovoril bi lahko le s Kugyjevimi besedami: »Ker moram!« Drugega ne vem. Bral sem najrazličnejše učene in resne razprave, iskrene in zlagane izpovedi o alpinizmu in alpinistih, bral, odložil in pozabil. Nikoli nisem povsem razumel ljudi, ki so vse svoje moči in misli zmogli posvetiti eni sami ideji. Le taki dosežejo najskrajnejše viške, vem. Svetniki svoje vere so, toda ozki svetniki. Svet in življenje pa sta široka, brezkrajna. Tako tudi samóalpinistov ne razumem.
Vselej se mi je upiralo tudi vsakršno posiljevanje gore s pretirano tehniko, táko, ki ji spreminja lice. Klin v špranji mi je bil pri plezanju meja dostojnega vedenja do gore, police in kamini pa njena naravna pota. Klin svedrovec je nasilje, ki ne pozna meja.
Svoj čas smo se skrbno ogibali vsakršnemu proslavljanju našega alpinizma v časnikih. Danes pa je publiciteta mnogim alpinistom najvišji in celo edini cilj: »Še ta vzpon, pa bo slave dovolj, da ne bo treba plezati nikoli več ... !« Človek izmaliči prav vsako dobrino, ki jo je ustvaril.
Brez slovenske zemljice, skope in nehvaležne, a tako naše in moje, ne bi mogel živeti. V tujini bi ob vsem njenem bogastvu skoprnel, prav kot stoji v Baumbachovem »Zlatorogu«:

»En bog in streha ena, kozi dve.
A od domotožja človek mre,
ko v daljne kraje gre.«

Notranje zadovoljstvo odtehta vse druge radosti življenja. Ena sama deželica mi lahko s svojo naravo izpolnjuje celo življenje.
Tudi ne vem odgovora na vprašanje, kolikokrat sem kje bil, kolikokrat na Triglavu, čez njegovo steno. Ne vem in vseeno mi je. Res pa je bilo nič kolikokrat. In še bo, upajmo! Da bi si pisal statistike, podatke o vzponih, se mi zdi, kot če bi v najpopolnejši ljubezni vroče poljube štel. Tako tudi komaj vem, kaj vse sem o tem napisal. Kar samo se je vsililo peresu, kot ponovitev doživetja.
Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
Svoje življenje sem njega dni hotel posvetiti gozdu, največjemu bogastvu narave. Življenje pa je odločilo drugače. V zameno za gozdarstvo sem dobil nauk o elektriki, o tistem slej ko prej neznanem, kar sestavlja materijo, mrtvo in živo. In kaj je bolj živega kot »mrtva« snov v svojih neštetih manifestacijah? Tako sem spoznal globoke korenine narave, čeprav ji nisem in ne bom segel do koncev, saj to ne bo dano nikomur. Slednji list v brezkrajni knjigi narave obrnemo teže od prejšnjega. Nečesa pa v znanosti nisem spoznal: srca narave, njene duše. Po to sem vselej hodil v gore in gozdove. Tam so še zatočišča miru in lepote. Poslednja zatočišča pred jekleno pošast jo človekove tehnike, ki preti požreti vse, kar mu je nekoč bilo sveto in ljubo, še zarje z neba.
Tako sem precej neroden človek za današnjo rabo. Nesodoben tudi v tem, da sem od mladih nog prisegal na besede Jana Husa:»Išči resnico, poslušaj resnico, govori resnico, drži se resnice, brani resnico do smrti!« Kaj je resnica prinesla Husu, vemo. In tudi meni bi bila kmalu, le malo je manjkalo, že nekajkrat.
Tak seveda ne grem v noben predal in predalček. Vselej je tu kak ogel, ki ne gre vanj. A tudi tako je lepo. In dobro. Tako vsakomur lahko mirno pogledaš v oči. Bolečine, grenkobe, razočaranje se porazgube, vse lepo pa ostane. Za vselej. Tudi v gorah. In če bi me vprašali, kje bi hotel sanjati svoj poslednji sen, mi ni treba prav nič premišljati: pri Sedmerih triglavskih jezerih ob smaragdni vodi, pod belimi skalami, s padlimi viharniki. Sladko bi spal.

Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji. Ko ne bo ne tebe ne mene in nikogar več, ki bi s Turgenjevim še iskal skritih svetišč

kjer le tišina šepeta.

Ljubljana, 31. 3. 1964                                                              France Avčin

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker