Svobodna misel, 24. februar 2006 – Pavle Šegula: Iz življenja osemdesetletnika Janeza Lušine
Svobodna misel, št. 4, 24. februar 2006
OBRAZI
JANEZ LUŠINA Stari mladenič
Dvanajstega oktobra 1924 se je v Dražgošah rodil Janez Lušina, simpatični, gibčni, delovni, nadvse skromni osemdesetletnik. Ob visokem jubileju se ga, zaradi njegovega neznansko mladostnega videza, spominjam šele zdaj, z željo, da popravim zamujeno. Kajti Janez je od mladih nog otrok gora, nizkih in visokih, poraslih in skalnatih, kopnih in zasneženih, tiho romantičnih in bobnečih v vojni vihri, kjer ga popotnik lahko redno sreča tudi danes. Sam ali s soprogo, le redko pa v večji družbi, osvaja vrhe Julijcev, Karavank, Kamniških in Savinjskih Alp. V predgorjih še vedno spretno in podjetno nabira gozdne sadeže in zdravilna zelišča. In, kajpada, ne miruje niti pozimi, saj dobesedno vsak dan smuča na Krvavcu ali drugje, samo daje kaj snega.
Janez je prijeten sobesednik. Odlikuje ga oster spomin, natančno pomni dogodke iz dni, pomembnih zanj in za širšo skupnost. Dokaj nerad mi je dal pisne podatke, iz katerih bolj ali manj celovito povzemam njegovo življenje, ali kot pravi sam - »moje planinstvo«. Zajeta je celota: od let pred vojno do partizanstva, JLA in vsega, kar v gorah in na belih strminah že dokaj let doživlja kot zdrav in trden upokojenec - gore, gore in spet gore ...
Do 14. leta je živel v Dražgošah. Bližnja Ratitovec in Dražgoška gora sta mu dopolnjevala mladost, z njiju je zrl v daljavo ter na zahodnem in severnem obzorju občudoval nazobčane vrhove Triglava, Karavank in Grintovca. Le redkemu je vedel ime, zaradi mladosti in praznega žepa jih ni mogel obiskati, dasiravno si je to zelo želel. Spodbujala gaje bajka o Zlatorogu, a Bogatin in cvetje, po katerem se je pasel, so bili daleč, predaleč.
Ostala mu je Jelovica, kjer je pasel 70-glavo ovčjo čredo. Prehodil je menda vse vzpetine in vrtače ter spoznal njene širne gozdove. Včasih ga je mnogo starejši sosed Jernej Šmid vzel s seboj na Ratitovec, kjer so gradili Rupnikovo linijo. Tri leta pred vojno je odšel v Obrtno šolo tovarne Plamen v Kropi in se učil za strojnega ključavničarja. Že 8. avgusta 1941 seje srečal z »gošarji« - nastajajočo uporniško slovensko vojsko.
Poškodba očesa z ostružkom je hotela, da je bil v času bitke, januarja 1942, v Dražgošah. Čeprav ni bil borec Cankarjeve čete, je po svojih močeh sodeloval v veliki akciji, junija 1942 pa že s Selško četo partizanil med Jelovico in Sorico. Preživel je dve veliki hajki 18. nemškega gorskega polka, kije v strelcih oprezal za uporniki. Slo je za vse. Padlo je 36 soborcev, med boji so se izvlekli v strme, visoke peči Dražgoške gore in prebili štiri dni brez hrane in vode. Pozimi 1942/43 je kot kurir Jelovške čete presmučal Jelovico in prve dni maja s soborci prešel Savo. Četa je do avgusta delovala na območju med Dobrčo, Konjščico, Kofcami, Kriško goro, Storžičem, Krvavcem, Hudičevim borštom, Javorjevim vrhom in Kokro. Do začetka avgusta je bil v ciklostilni tehniki nad kajžo »Pri Črvu« visoko pod Malim Grintovcem, ki jo je vodil Niko Kavčič z Bodinom, nato pa se je vrnil na Jelovico. Kapitulacijo Italije 9. 9. 1943 je dočakal na Cerkljanskem, odkoder so ga opravki pogosto vodili tudi v Škofjeloško hribovje.
Januarja 1944 je bila četa dodeljena Bazoviški brigadi ter s Kosovelovo in Gregorčičevo brigado prešla v sestav XXX. divizije NOV in POS. Na Šentviški planoti so se pripravljali na pohod v Beneško Slovenijo in Rezijo, ki sta bili že 80 let pod italijansko okupacijo, po osvoboditvi pa naj bi se vrnili v naročje Slovenije. Velik premik se je začel konec januarja s spustom do Idrijce, vzponom na Banjško planoto in sestopom pod hidrocentralo Doblar. Sledila je prek kolen globoka, ledena Soča. Prebredli sojo, se sušili in si opomogli v vasi Srednje. Ves naslednji dan so pod nemškim minometnim ognjem prebili v strelskih jarkih iz 1. svetovne vojne. Sledili so Kolovrat, Livek, vzpon z izvidniško patruljo do cerkvice na Matajurju. V dolini Nadiže je spet govorilo orožje; morali so prek reke, skozi sotesko Pradol in čez goro Mijo do Breginja, kjer so jih domačini spravili k sebi s polento in mlekom. Janez je kot zaščitnica s svojim vodom in četo moral še na grebene Kobariškega Stola in prvič v življenju uzrl Rezijo, kjer je bilo malo kasneje v vasi Platišče konec njihovega pohoda. »Do tu in ne naprej!« je dejal komisar in povedal, da so na meji slovenskega ozemlja.
Vračali so se prek Stare gore. Prazne želodce je tešil maroni. Pobirali so ga pod drevesi in si kar s surovim tešili lakoto - obred odtlej simbolično obnavlja še dandanes. Ko jeseni nabira kostanj, poje v mislih na tiste dni prgišče surovih plodov. Družbo so jim delale nadležne uši. Pod Kolovratom so pri vasi Kamno spet bredli globoko Sočo; plavati ni znal, držal seje muli za rep. Mraz je bil tak, daje borcem obleka sproti zmrzovala. Posušili so se v kaverni iz, I. svetovne vojne pri samotarju, kije pod Krnom in Rdečim robom zbiral železo in granate. Sledil je Mrzli vrh, sestop v dolino, prehod Tolminke in Bače ter vzpon na Šentviško planoto, kjer so zašpilili svoj dolgi pohod.
Aprila 1944 je bil spet v enotah Gorenjskega odreda; delovali so pod Krvavcem. Med neprestanimi akcijami se je znašel tudi na Rašici in celo Šmarni gori, opravil še vojaški tečaj in bil nato dodeljen enoti v Polhograjskih Dolomitih. Z Nemci in domobranci so se dajali okrog Osolnika, Tošča, Pasje ravni, Ožbolta - danes prijetni planinski cilji, tistikrat pa tam življenje ni bilo ne varno ne prijetno.
Po osvoboditvi Beograda (20. 10. 1944) so se Janez in borci iz številnih drugih enot marca 1945 po hitrem dvodnevnem pohodu v ostrih vojnih razmerah iz Cerkna čez Vojsko, Trnovski gozd, mimo Postojne, Pivke in Mašuna znašli v Čabru. Ko so jih umili in razušili, je s skupino bodočih slušateljev zvezne šole za poveljnike iz svobodnega Črnomlja in partizanskega letališča v letalu DC-3 in z ruskimi piloti poletel v Beograd.
Vojne je bilo zanj konec, začelo seje novo obdobje, čas služenja v JLA, ki je trajalo polnih 35 let. Čas v planinskih in izvidniških enotah tedanje Jugoslavije, izpolnjen z življenjem v gorah in naravi ter z mnogimi nepozabnimi doživetji, urjenjem v sredo- in visokogorju, bogato začinjen s smučanjem. Čas sodelovanja, prijateljstva in tovarištva z mnogimi imenitnimi slovenskimi alpinisti, reševalci in smučarji. Oblezel je Alpe in pečino gorstev Balkanskega polotoka: Dinaro, Šar planino, Gorski kotar, Vlašič in številne druge, nič manj divje gorske skupine.
Že decembra 1945 je z vojaki izvidniške čete XXXI. divizije opravil smučarski tečaj na Velikih Blokah. Dober mesec kasneje (od 20. januarja do 20. marca 1946) je bil na nadaljevalnem smučarsko-planinskem tečaju za komandirje čet in vodov planinskih in izvidniških enot v Kranjski Gori. Vodil gaje major Stane Pišler, oficir predvojnega planinskega polka, ki je marca 1937 sodeloval pri reševanju zasutih pod Storžičem, partizan in predavatelj v oficirski šoli NOV in POS. Za inštruktorja je pritegnil Toneta Ažmana iz Krope in Staneta Koblarja z Jesenic. Delovali so med Tamarjem in Vršičem.
Med 20. junijem in 20. avgustom 1946 je bil na planinsko-plezalnem tečaju v Aljaževem domu. Oskrbnik je bil Janez Brojan st. z družino, vodja tečaja pa spet Stane Pišler z inštruktorji Jožo Čopom, Andrejem Moretom, Stanetom Koblarjem, Maksom Medjo in Dolfetom Kramžarjem. Osnove plezanja so vadili za domom, na »Malem Triglavu«. Hodili so na Triglav, Škrlatico, Razor, Dovški križ, Rjavino, Cmir, obredli dolino Triglavskih jezer, zlezli na Bogatin, Lanževico in še druge vrhove. V Bovcu so bili Angleži, staro državno mejo so varovali naši graničarji. Ti so zasedli tudi karavlo v Vratih.
Inštruktorji so vodili tečajnike po Slovenski smeri, Janez je s soplezalcem splezal Kratko in Dolgo nemško smer ter Prusik-Szalajevo smer. Vodja Pišler je poskrbel, da so tečajniki in vojaki 3. krajiške brigade usposobili cesto Mojstrana - Vrata za prevoz s tovornimi vozili, odprte koče po gorah so bile v klavrnem stanju. Po sestopu s Triglava so nekoč na Kredarici našli pravo razdejanje, vse je bilo posvinjano. Pišler je za nemarneži poslal patruljo, kijih je zajela pri Staničevi koči. Morali so se vrniti in popraviti škodo!
Iz tistih dni ostaja Janezu tudi živ spomin na veličastno proslavo »Triglav v svobodi«. Več tisoč planincev se je zbralo v Vratih, mnogi so obiskali tudi vrh očaka.
Sledilo je debelih sedem mesecev, ki jih je po premestitvi v VI. armado prebil v gorah okrog Sarajeva, Konjiča, Foče in Goražda. Komandant, general Mihajlo Apostolski, je Janeza dodelil planinskemu bataljonu garnizije v Konjiču na Neretvi. Gore, na katere je zrl, so bile podobne našim Alpam. Septembra, oktobra in novembra 1946 so urili vojsko v plezanju in hoji na Prenju, Čvrsnici in Treskavici, kjer so se še skrivali ostanki četniške vojske. Če si imel modre epolete, kakršne so bile na uniformi KNOJ-a in OZN-e, potikanje po gorah ni bilo varno. Ko je neke nedelje šel na enega tamkajšnjih vrhov, so mu prebivalci vasi z njenega vznožja že v torek povedali, da so ga opazovali četniki in mu prizanesli s svincem, ker so bile njegove epolete pač rdeče. Takih primerov je bilo več.
Decembra so njegov bataljon premestili v Fočo. Prišli so po dolini Neretve in čez. Zelengoro ter se nastanili v vojašnicah. Pot jih je vodila čez sloviti, v V. ofenzivi porušeni most čez Neretvo, na katerem so četniki med vojno poklali na stotine muslimanov in jih zmetali v vodo. Novo izhodišče je bila Jahorina, kamor so se, po mrzlem in prepišnem prevozu s tovornimi vagoni od Goražda do Pal, odpravili na silvestrovo 1946. Čakalo jih je 16 kilometrov gaženja v globokem snegu. Na novo leto so bili na cilju. Barake so jim postavili nemški vojni ujetniki. Z njimi so ravnali lepo, trpeli pa so zaradi borne obleke.
Vojsko je uril v smučanju in zimskem plezanju. Na voljo so jim bila lepa, prostrana smučišča: Idiotska livada, Pogledine, Ogorelica, kajpak tudi vrh Jahorine, 1916 m nad morjem. V nočni mir sta se mešala zavijanje vetra in tuljenje volkov...
20. marca 1947 je prišlo Pišlerjevo vabilo na smučarsko-alpinistični tečaj na Kredarici, za katero so tedaj skrbeli Medjevi iz Srednje vasi, oskrbovali pa nosači iz Zgornje Radovne. Ob prihodu je močno deževalo, v višjih legah pa snežilo. S težavo so pregazili sneg, saj so poleg osebne opreme nosili tudi vso oborožitev. Štiri tedne je samo snežilo, padlo je več metrov snega, zaradi velike nevarnosti snežnih plazov so bili z inštruktorji Jožo Čopom, Maksom Medjo, Andrejem Moretom in Dolfetom Kramžarjem večinoma v koči. Z zaplenjeno nemško opremo so smučali na Triglavskem ledeniku, se podajali do Staničeve koče in Velega polja ter po vseh pravilih splezali na Mali Triglav, Begunjski vrh, RŽ in druge vrhove v bližnji okolici. Konec maja je bil smučanja že rahlo sit, zato ga poziv, naj se vrne v Goražde, ni preveč motil.
S planinskim bataljonom so do poznega poletja vadili na Jabuki, najvišjem vrhu BiH - Magliču (2388 m) in na Sutjeski. Z opravljenim izpitom za alpinista in smučarskega učitelja je kasneje sodeloval na mnogih dvomesečnih plezalnih in smučarskih tečajih, po dva meseca pozimi 1951 in 1952 na Vršiču ter v letnih razmerah 1950 in 1951 v Vratih.
Pogrešal je Staneta Pišlerja. Nadvse sposobni, dobri vzgojitelj je izostal. »Prijeli« so ga zaradi komentarja, ko so graničarji na naši meji pri^ Vršcu ustrelili Arso Jovanoviča, načelnika GS JIA, ko je domnevno nameraval pobegniti v Sovjetsko zvezo. Izjavil je, da bi »kot načelnik štaba moral ravnati drugače, da bi ga ne ubili«. Na pogovor je bil klican tudi Janez, kije povedal, kako je bilo. Pišlerja sta pred Golim otokom rešila samo Boris Ziherl in Bogdan Brecelj, njegova predvojna planinska tovariša. Pišlerja so demobilizirali. V Ljubljani se je potem ukvarjal s predvojaško vzgojo in tam tudi umrl. Bilje izreden človek, vojaki v planinskem polku so mu rekli stric. Zaslužil sije, da bi o njem zbrali več podatkov in to napisali!
V letih 1951-1956 je bil Janez redni udeleženec na smučarskih tečajih za izvidniške enote V. armade v Mojstrani. Smučali so v okolici Mojstrane, odkoder so redno zahajali na Dovško Babo, Hruški vrh. Če ni bilo snega, so smučali na Mežakli, Vrtaški planini, v Krmi in Vratih, plezali pa na Grančišah.
Zaradi pomanjkanja snega v dolini je vojska kasneje zgradila vojašnici na Rudnem polju. Tam je Janez deloval veliko let kot inštruktor in vodja tečajev. Smučali so na Konjščici, Uskovnici, Praprotnici, Viševniku, Okrogležu in vse do Lipance.
Maja 1957 bil premeščen v Bohinjsko Belo, kjer je JIA ustanovila vzgojni Smučarsko-planinski center. Vodil ga je polkovnik Jože Švigelj, načelnik odseka za smučarsko in planinsko vzgojo je bil major Miloš Rutar. Tam so delovali še podpolkovnik Srečko Tušar, Sinko Braco, Aleksander Čirič in Boro Pejčinovič, ki je takrat prišel iz rangerske šole v ZDA. V centru so imeli po dva letna tečaja za aktivne in rezervne oficirje iz vse Jugoslavije. Prihajali so Srbi, Hrvatje, Makedonci, Kosovci, Slovenci. Večina je z. zadovoljstvom prenašala napore.
Rezervni oficir, pravnik iz. Beograda, mu je nekaj let kasneje poslal razglednico s pozdravi z Matterhorna. Med udeleženci je bil tudi kasnejši sekretar za šport AP Kosovo.
V Centru so pripravili in izvedli več alpinističnih prikazov za visoke predstavnike zavezniških vojsk: VB, ZDA, ZSSR, Madžarske in Romunije. Demonstracija za maršala Žukova je bila v dolini Kolpe. Leta 1960 pa so center ukinili. Janez pravi: »Škoda! Bil je imenitno leglo za razvoj smučarstva in planinstva v Jugoslaviji«
Pri profesorju Marjanu Jeločniku je leta 1958 obnovil izpit za učitelja smučanja. Sprejeli so ga za člana GRS. V dolgih letih, ki jih je preživel v gorah, je sodeloval v več reševalnih akcijah. Na misel mu prihaja noč, ko so s Stanetom Koblar-jem reševali beograjske študente s Kriških podov. In ko so pod Babjim zobom naleteli na mrtvega planinca, ali ko so nosili poškodovanca izpod Malega Triglava v Krmo. Takih posegov je bilo precej. Več let je zastopal JIA v Komisiji za GRS pri PZS. Komisija za odprave v tuja gorstva gaje predlagala za vodjo odprave, žal pa Gošnjak ni dal soglasja za udeležbo.
Ko so se službena leta iztekla, je Janez še deloval v smučarski in planinski vzgoji enot TO in, že v samostojni Sloveniji, pripravil demonstracijo za Slovensko vojsko.
Z Zdravkom Krvino, Milošem Rutarjem in drugimi sodelavci vsako leto pripravlja zimske športne prireditve Po stezah partizanske Jelovice, na katerih se zbere po 5000 in več udeležencev. V preteklem letu je bilo zgolj pohodnikov okoli 1500, na Rudnem polju pa v povezavi s
Slovensko vojsko poteka patruljni tek. Ob teh priložnostih in na prireditvi Partizanske smučine Cerkno se spominja armadnih smučarskih prvenstev, na katerih je tudi sam tekmoval. V smuku je bil dvakrat prvi, v veleslalomu in smuku pa večkrat drugi, tretji in četrti.
Napisal je več člankov v Vojaški vestnik in Našo obrambo. Obdelal je teme: uporaba smučarskih enot, uporaba plezalnih skupin v boju ter življenje v snegu. Pripravil je scenarij za film Snežni plazovi, ki ga je posnela Zastava iz Beograda. Gledalci in GRS so delo sprejeli s pohvalo. Nenazadnje velja omeniti knjižno delo - priročnik Planinstvo v JIA, ki ga je leta 1968 izdal GŠ JIA.
Je nosilec odličja partizanska spomenica 1941. Med mnogimi priznanji naj omenim še: zlato plaketo GO ZZB NOV Slovenije za planinske pohode Po poteh partizanske Jelovice, plaketo Jožeta Gregorčiča ZTKO Jesenice za delo v Mojstrani, Bloudkovo plaketo, zlati znak PZS in zlato plaketo Smučarske zveze Jugoslavije.
Ko se s Triglava, Krna, Krvavca in drugih vrhov ozira na gorska prostranstva Slovenije, se pogosto vpraša: »Sem mar vse to v resnici prepešačil?« Odgovor je: »Sem!«
Čestitamo mu za plodno in požrtvovalno delo ter mu želimo trdno zdravje. Naj se še dolgo veseli življenja in uživa lepote svoje gorate domovine!
Pavle Šegula
SVOBODNA MISEL je nestrankarska revija za socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja od leta 1992. Je naslednica tednika TV-15, ki je začel izhajati leta 1963 kot glasilo ZZB NOV Slovenije. - ISSN 1 3 1 8-0266 - cena 650 SIT