Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Vsaka štiri leta bi moralo pri nas ministrstvo, pristojno za področje okolja, v sodelovanju z drugimi ministrstvi pripraviti poročilo o okolju v Sloveniji. Tako pravi naš Zakon o varstvu okolja.
Zadnje tako poročilo smo dobili pred osmimi leti, torej leta 2002. Očitno okolje, glede na tako zamudo, pri nas ni kakšna posebna prioriteta. Človek bi razumel zamudo leta ali dveh, ampak osem let časovne razlike je pa le malo preveč. Še posebej zato, ker poročila niso sama sebi namen, ampak naj bi zagotavljala najbolj sveže podatke in analize, ki naj bi pomagali vrednotiti okoljske politike. Visoko ustvarjeno materialno blaginjo naj bi država, za kakršno se ima Slovenija, dosegla s čim manjšim razvrednotenjem okolja, saj je ekonomska rast omejena s hitrostjo obnavljanja naravnih virov in samočiščenja okolja. In kar je za razvoj vsake države še bolj pomembno: poročila so strokovna podlaga za pripravo skoraj vseh strateških dokumentov. In če poročila ni, to lahko pomeni samo dvoje, ali delaš strategije in se pri tem na okolje požvižgaš ali pa sploh ne delaš strategij. Karkoli že od tega dvojega se dogaja, oboje je slabo.
No, kakorkoli že, sredi junija se je na spletnih straneh Agencije RS za okolje (http://www.arso.gov.si/) končno znašel šestnajst poglavij dolg osnutek poročila, pripravljen za javno obravnavo. Sedmega julija ga bodo zainteresirani javnosti v Ljubljani tudi predstavili v živo. Če smo na poročilo čakali dolgo, je zdaj toliko bolj zanimivo čtivo, ki vzbuja pesimizem. Zakaj? Zato, ker so za večino okoljskih problemov v Sloveniji krivi energetika, promet in kmetijstvo. In ravno ti trije sektorji so tako močno pod vplivom raznih lobijev in okoljsko gledano tako zavoženi, da za zdaj ni pričakovati prav nobene izboljšave. Naše politike so polna usta o tem, kako bomo povečali konkurenčnost gospodarstva in kako moramo varčevati. To z drugimi besedami pomeni, da je treba biti pazljiv pri rabi energije, saj je ta vse dražja. Zato bi moral vse zelo skrbeti podatek iz poročila, da Slovenija s svojo previsoko energetsko intenzivnostjo za enako ustvarjeno vrednost bruto družbenega proizvoda porabi polovico več energije, kot je v povprečju porabijo države članice EU. Neugodno je tudi, da v naši primarni energetski bilanci delež obnovljivih virov energije znaša le dobrih enajst odstotkov. Ta delež bomo zelo težko zvišali, saj rast celotne porabe energije močno presega rast proizvodnje energije. Za povrh pa se povečuje še uvozna energetska odvisnost Slovenije zlasti zaradi naraščanja rabe tekočih goriv. Promet na cestah je v svoji rasti neobvladljiv in očitno nedotakljiv, še zlasti tovorni. In vlaki bodo, če jih bo več, itak vozili na elektriko iz pretežno fosilnih goriv. In kmetijstvo? Morda je tu še kaj upanja, če si seveda ne bomo pozidali še več njiv. Ali pa, bog ne daj, začeli masovno na njivah gojiti koruzo, ki bo končala kot biogorivo. Tako bomo počasi ostali brez lastne hrane, energetike pa s tem tudi ne bomo rešili.
Preberite si to poročilo. Če že ne drugega zato, da boste videli, zakaj še dolgo ne bomo premožnejša in pravičnejša družba z boljšo kakovostjo življenja v bolj kakovostnem okolju.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja