Polet, Soba z razgledom - Anže Zorman: Do Jordanije vodi več poti. Tista po štirih kolesih je ena zanimivejših ... Težko je verjetno, da je Arnaudu Petitu kje uspelo urediti lepšo smer od te, ki v steni Jebel Nassranija ...
November je verjetno tisti mesec, ko se v vsem letu najbolj plastično izrazi nedostojnost celinskega podnebja; v tem času se siva rutiniziranost avstro-ogrske ordnunge naše podalpske dežele združi z drisko, ki navadno za dobršen del meseca kolonizira nebo in spremeni oktobrsko barvitost jeseni v banalno rumenenje, odpadenje ter na koncu v odmiranje.
Stvar afinitete pač
Da bom letos vendarle mobiliziral svojo voljo, sopotnike in finančna sredstva ter odšel v toplejše in bolj sončne kraje, sem se skoraj po naključju odločil, še preden se je dobro poleglo poletje. Takrat sem idejo bližnjevzhodne plezalne turneje brez pretiranega upanja predlagal Roku, soplezalcu v naših hribih, ki mi dotlej še ni pokazal posebne afinitete do orientalističnih fantazij. V osnovi je šlo namreč prav za to – za orient oz. za splet mojih domišljijskih predstav o določenem kulturnem in geografskem koncu sveta, ki ga je Zahod v zadnjih nekaj stoletjih stlačil pod nesmiselno oznako Orient. Nesmiselno, ker orient seveda ne obstaja: le kako bi z eno besedo označil nepregledno pestrost, ki se razteza od nadsaharske Afrike pa vse do Daljnega vzhoda azijske celine. Takšno označevanje je danes le še smešen evroatlantski provincializem, ki so ga v zadnih deset letjih vizualno napolnili Hollywood in turistične agencije, vsebinsko pa je že pred davnim časom nastal predvsem v navezi s potrebami utemeljevanja in izvajanja kolonialnih politik. Vse to sem vedel. Pa sem Orient vseeno kupil.
Diskretni šarm birokracije
Da gre vseeno za baje eksotične konce sveta, je kazal odziv okolice, ki si odločitve ni znala umestiti v svoje predstave o dopustu, še posebno ne plezalnem. Islamofobne slaboumnosti sem večinoma raje preslišal, prav tako tudi vse generalizacije v stilu »there be dragons« in se seveda zadnji trenutek začel ukvarjati s pripravami na potovanje. Od človeka se pravzaprav ne terja preveč: potrebuješ nekaj zemljevidov (ta trenutek je v Ljubljani kaj težko najti natančne in aktualne), nekaj živcev pri zagotavljanju vize za Jordanijo in tu se razlike od načrtovanja izleta na hrvaško obalo že počasi končajo. Viso za Turčijo ugodneje kupiš na meji, in tudi sirijsko lahko dobiš na meji, četudi jo bom sam prihodnjič vseeno raje naročil z Dunaja (koder stoji najbližja sirijska ambasada). Mednarodni vozniški izpit ne zanima prav nikogar, prav tako je nepotrebna vnaprejšnja nabava karneta za tiste konce, saj ga nabaviš na meji in bi si s predhodno nabavo zaradi trdovratnih birokratov na sirijski meji kvečjemu podvojil stroške. Kakšni posebni potovalni načrti, katerih izdelavo ti pred včlanitvijo (prazno) obljubljajo na AMZS-ju, tudi niso potrebni, in še najbolj smiselna je nemara sklenitev zavarovanja Coris. Ker rabo (sicer kakovostnih in ugodnih) bližnjevzhodnih zdravstvenih storitev otežuje jezikovna ovira, je namreč zelo koristno igrati bedaka ter v nedogled moleti potrdilo o zavarovanju. Prejkoslej se te usmilijo ter pozdravijo česar koli že.
Napovedovalci sirijske logike potovanja
Ko sva z do vrha napolnjenim peugeotom 206 pokazala hrbet jokajočemu novembrskemu nebu in vetrovnim rutinam jeseni, je bil načrt določen le okvirno, in v malem avtu so čez balkanske avtoceste poleg naju z Rokom potovali še angina, vročičnost in nasploh splošno slabo počutje. Vse tja do Bolgarije naju je spremljal dež, ki je skupaj z nočjo okoliški svet spremenil v odsotno kuliso, in ko sta se tako noč kot dež v tej sveži članici EU umaknila jutru, je ta prinesel le serijo vizualnih utrinkov, skozi katere si lahko slutil socialno in gospodarsko ranjeno deželo, v kateri morda raje ne bi živel. Hkrati so se že nakazovali prvi utrinki tega, kar se je pozneje izkristaliziralo v čudovito urejenost sirijske prometne logike kaosa: iz dremavega polsna avtocestne rutine sva se nenadoma znašla v neprimerno bolj organskem svetu resne ignorance prometnih predpisov in redne ad hoc improvizacije. To so namreč terjali vsi tisti Bolgari, ki so povsem suvereno prehitevali cele kolone avtomobilov in se niso kaj dosti menili za nasproti vozečega peugeota, ki je torej sproti izumljal prilično traso tretjega pasu.
Ostudna monotonost
Prečenje turške meje je bilo nepričakovano gladko, svet na oni strani pa je s prvo stavbo v deželi že takoj zgovoren. Arhitekturno ne posebno presunljiva mošeja se zdi kot izjava, ki prišleku takoj nakaže razliko med zahodnim modelom sekularizacije in tistim, ki se je v nenavadni zgodovini te dežele implementiral skozi minula desetletja. In vendar se razlike kmalu spet zabrišejo, ko se po dobrih sto kilometrih približaš Istanbulu in se ti zazdi, kot da si padel v mokre sanje Ivana Zidarja. Kilometer za kilometrom se namreč proti nebu pne ostudna monotonost še ne zgrajenih predmestnih blokovskih naselij, in ob vseh teh tisočih tonah sveže namešanega betona ter stotinah marljivih žerjavov se človek večkrat vpraša, kako se bo starajoča se Evropa znala soočiti z za zdaj še vedno bujno in bohotno demografsko sliko svojega bližnjevzhodnega sosedstva. Sama Turčija ima očitno, kar je nemalo kuriozno, vozni park precej sorodnega razreda kakor Slovenija v vsej njeni avtofilični perverziji. Ko vidiš cene bencina, je stvar kmalu jasna – če si lahko privoščiš skoraj dva evra drag liter bencina, ti verjetno tudi malo novejša pločevina ne pomeni težav.
En sam geološko-zgodovinski monument
Po dobrih dva tisoč kilometrih sva se nekje v rjavih ravnicah anatolske puščave ustavila za nočitev. V rezkem mrazu celinske Turčije je moja angina dobila povsem nov zalet in žar: moje grlo je bilo verjetno že precej podobno razbrazdani geološki sliki Kapadokije, skozi katero sva usmerila avto. Dolgočasna puščava se tu precej redno menjava z arabeskami razjedene vulkanske površine, ki v svojih lahko drobljivih nedrjih skriva tako spektakularne pojave narave kot tudi fascinantne izdelke človekovega duha: že več tisoč let nazaj so si namreč v teh krajih kopali in izdelovali skalna domovanja in cela podzemna mesta, vkopana tudi do sedemdeset metrov pod zemljo.
Eno od teh sva si sicer ogledala, a bolj kot turistične destinacije so naju zanimale serije sten, ki so se dvigale povsem ob cesti; v teh sem jaz videl predvsem krušljivo skalo, Rok pa kakopak plezalne potenciale in, roko na srce, res lepe linije čez nepregledno število pok, kotov in razov. Ko je v nekem trenutku prevladal plezalni gušt nad gripozno skepso, sva ustavila avto in pod okriljem božje previdnosti skoraj tik pod steno našla serijo v skalo vkopanih domovanj, katerih izvor sva si romantizirala kot hetitski in jih takoj navdala s patino domnevne starodavnosti. O resničnosti teh domnev si nisva prišla na jasno, vsekakor pa je vsa dolina Yesilhisar oz. Zelena dolina en sam velik geološko-zgodovinski monument, posejan s izvotljenimi vulkanskimi ostenji in kot veliko mravljišče izdolbenimi griči.
Dve dami: Alergija in Angina
Naslednji dan sva v skali, ki je bila resnično zelo krušljiva, prhka in nasploh neprijazna do plezalca, vsemu temu navkljub našla več res lepih potencialov ter po nekaj poskusih in temeljitem čiščenju sva ta dan splezala vsak po dve prvenstveni liniji: vsaj moji dve nista posebej izstopali po lepoti in zahtevnosti, in v duhu telesnih tegob sta dobili ime Alergija in Angina. Druga je namreč zelo zaznamovala dan, saj je ponoči evolvirala v gnojno angino res bolečih razsežnosti; do alergije bomo prišli nekoliko pozneje. Po še eni noči v jami ter prvem srečanju z avtomatskimi puškami oboroženimi in kar komično prijaznimi miličniki, ki so namesto razkazovanja avtoritete le ponudili pomoč v morebitnih plezalnih neprilikah, sva še en dan v Turčiji preživela spoznavajoč njihov sistem zdravstvene oskrbe. Ta je, morda malce presenetljivo, ne le poceni, marveč tudi eleganten, kakovosten in hiter. Četudi v birokratskem procesu, ki vodi do zdravnika, nihče ni znal angleško, sem do zdravnika vendarle prišel neverjetno hitro in bil tam brezplačno deležen resne obvravnave in potem še recepta. Vso to instrumentalno eleganco oskrbe je vseeno prevevala neka neformalnost, ki je v obiskanem arabskem svetu očitno kar povsod navzoča. Lekarna namreč funkcionira tudi kot socialno stičišče, in medtem ko odrasli zaposleni klepetajo s strankami, ti najprej skodelico dišečega čaja in nato še zdravila prinese približno desetleten fantič z velikimi črnimi očmi in nekim izrazom na obrazu, ki sem ga v naslednjih tednih na mulcih tako pogosto opazil: nekaj med boga(očeta)boječo resnostjo in prav pobalinskim žarom, zaradi katerega se človek v svoji zatohli sumničavosti kar prevečkrat prime za denarnico.
Država kot novoletna jelka
A ta je bila do tod še precej neoškodovana in tudi ni slutila kalvarij, ki jo čakajo na vse bližji turško-sirijski meji. Za človeka, ki je vajen brezmejne bencinske svobode evropskih avtocest, je namreč Sirija manjše presenečenje: ne le da za vstop zahtevajo obilico kriljenja z rokami in manjše premoženje (visa, zavarovanje, posebna carinska taksa za avto in dokaj visoki birokratski stroški), hkrati se kot v slabi šali sprehajaš od uradnika do uradnika ter v nedogled nabiraš koleke in štampiljke pri naveličanih brkačih (mejni kadrovski sestav je videti kakor sam hudir klišejsko). Ko vstopiš v državo, torej nisi več brezmejno dobre volje, vseeno pa carinsko nejevoljo sama Sirija kaj hitro razblini. Država je namreč ponoči kot novoletna jelka, iz katere se z vseh strani svetijo in utripajo zelene, roza in rumene fluoroscentne lučke, ki jih Sirijci iz meni neznanih razlogov podivjano pritrjujejo po svojih osebnih in dostavnih vozilih. Tudi prvi kraj po meji je ves odet v sumljive lasvegaške odtenke, v katerih svetlobi se pozno v noč prodajajo falafli in brivske storitve, med njimi pa brez posebne logike švigajo precej manj od turških spolirani avtomobili.
Nenehni prometni dialog
Avtocesta, ki vodi proti jugu, je posebna izkušnja, ki terja celega moža ter za povrh nekaj sreče. Počasi si vse manj presenečen, ko zagledaš priklopnike, ki polkrožno zavijajo sredi avtoceste, in tudi ko približno stotič pobesnelo trobiš po sredini obeh pasov vozečemu tovornjaku, ti to že postane rutina. A če na avtocesti in njeni zmedeni orientacijski ponudbi še ne veš točno, pri čem si, to kaj hitro spoznaš, ko prispeš v Damask. Tudi sredi noči je namreč prometni režim neusmiljen: približno dvomilijonsko mesto (populacijska rast tega mesta v zadnjem desetletju je osupljiva in baje skoraj stoodstotna) ni povsod prilagojeno avtomobilizaciji življenj in kopica ozkih grl terja prav poseben način vožnje, nekakšno previdno in vendarle drzno izsiljevanje vseh drugih udeležencev v prometu in torej vožnjo, ki je ves čas le majhen korak stran od popolnega fizičnega stika, ki pa se kljub temu pravzaprav ne zgodi. Trik je namreč v dejavnem prometnem dialogu vseh udeležencev, v nenehni pozornosti in involviranosti; ta je tista, zaradi katere v vsem tem kaosu promet vendarle funkcionira vsaj tako dobro kakor v naših krajev. Pri nas je sicer instanca regulacije rigidna in predvidljiva. V Damasku in teh koncih nasploh je drugače: namesto pasivne instance, ki udeležence odtuji iz prometa in tega zaziba v dremavo in samotno predvidljivost, je regulativna funkcija ves čas navzoča v kolektivnem duhu prometa, v zavedanju vsakega o vseh drugih in torej v nekakšni prisilni odprtosti v svet in zanj.
Evropskost vs. arabskost
Morda je malce drzno in slabo osnovano, a menim, da tak prometni režim lahko razložim v primerjalni perspektivi zgodovinske kontinuitete evropske in bližnjevzhodne metropole. Predvsem za evropske metropole je vzporedno z modernizacijo življenja značilen prihod blaziranih odnosov, tj. nekakšne priučene ignorance soljudi in drugih dražljajev na javnem prostoru. Ta ignoranca je konstitutiven del zahodnega individualizma, saj prenaša družbeno v okvirje formalnosti in pušča človeka samemu sebi; tako je svet velemesta kljub nepreglednemu številu dražljajev sploh lahko znosen in predvidljiv, saj se lahko vsi stiki z mestom umestijo v eno od že vnaprej pripravljenih procedur in v končni fazi namesto bližnjih ustvarijo le prazne forme. Kako se to manifestira v ljubljanskem prometu, je jasno: ker ljudje namesto sovoznikov na cesti vidijo le prometno signalizacijo in predpise, Ljubljana koleba med neosnovano gnečo ter še manj osnovanimi nesrečami, ki izvirajo iz nepozornosti.
Na drugi strani imamo arabsko velemestno sociabilnost, ki se človeku zdi občutno drugačna in za katero menim, da izhaja iz drugačne prakse osebnih stikov. Pozneje in nasilneje prispela modernizacija tu življenja še ni tako pospešila, da bi bilo treba iz njega reducirati družbenost, in t. i. blase se tu ni razvil kot prevladujoča velemestna socialna praksa. Četudi se vsi človeški odnosi tega sveta prej ali slej ukalupijo, se gonilni princip tega kulturnega okvirja zdi nekoliko drugačen: rekel bi mu praksa urbane kontek stne improvizacije. Improvizacija je tu namreč neprimerno bolj stalna kulturna praksa, ki se poleg prometa kaže tudi v tradicionalnih glasbenih formah, v skrajno drugačni (odprtejši) slovnici in ne nazadnje tudi cenovni politiki kakršnih koli proizvodov.
Čudaška kombinacija
Kakor koli že, navsezadnje smo vendarle vsi le ljudje, se pravi drhal, in ponoči sem se zapletel v spor s piratskim taksistom. V to je posegel mimoidoči mladenič in z jezikovno mediacijo vsaj približno rešil zadevo. V nadaljevanju naju je povabil tudi k sebi domov, kar sva hvaležno sprejela in tako končala nekje na visokem obrobju Damaska, od koder hipotetično (se pravi, brez neprebojne koprene smoga) vidiš vse mesto. Med praznjenjem steklenice borovničk se je mladenič izkazal za svojevrsten in o naravi našega sveta zelo zgovoren kulturni hibrid. Na steni mu namreč drug ob drugem visita poster Willa Smitha iz filma Men in black in slika Abasa Musavija, že pred leti likvidiranega vodje odporniške libanonske organizacije Hezbolah. Je veren musliman in baje predan študent stare arabščine, ki pa vendarle obožuje ceneno evropsko estetiko, kot so kazale po vsej sobo nalepljene reklame za italijanske kavbojke; pije alkohol, simpatizira z nacizmom (ki je tu očitno le izpraznjen označevalec za protiizraelsko politično nastrojenost) in posluša eurodance štanco devetdesetih.
Končno! Jordanija.
Naslednji dan je bil v dobršni meri izgubljanje v meandrih prometa; izhod iz tujcu zelo kaotičnega mestnega labiritna je terjal kar vso prvo polovico dneva. Kakopak se je nadaljeval z debilizmi mejnih formalnosti in na koncu sva prispela na jordanska tla nemalo izmučena že od samega ideološkega nestrinjanja s svetom, ki meddržavne meje fetišizira do take skrajnosti, kot se to potem manifestira v vsej potrebni birokraciji in posledični potrati časa in denarja. Vseeno pa si s prihodom v Jordanijo človek kar malo oddahne: ljudje praviloma vozijo po svojem pasu, večina jih govori solidno angleščino (s tistim hecnim arabskim naglasom) in na cesti ti namesto svetlobne blaznosti prometnega slehernika z lučkami na avtih strašijo le še zahrbtno postavljeni ležeči policaji in prometna policija, ki je povsod. Fantje z radarji namreč stražijo njihovo glavno vertikalno avtocestno os v razmikih približno trideset kilometrov ali manj. Ker se zdi Jordanija glede na severno sosedo kar malo preveč urejena, je pojavitev represije v obliki nesprejemljivo visokih glob zelo verjetna.
Kjer mladina ni le fraza
Prihod v puščavo ni bil spektakularen: ponoči je pač vsaka krava črna. A je bilo zato toliko bolj radodarno jutro, v katerem sem se prvič zazrl v dejanskost barve, vonja in drugih senzualnih in kognitivnih prvin izkustva puščave. Rahla pripeka čez dan utiša glasove, utopijo se v pesek in izsušeno floro ter razpokan asfalt. Nebo je modro prav na poseben način, na način, kako se pogovarja z oker ostenji in oranžno rumenim peskom; prav tako se ta modra nikoli ne otrese leska sonca, ki požira tako nebo kot zemljo. In od tu se dnevi razpustijo v eno samo neprekinjenost. Rezek mraz v jutrih, nepopisno uživantsko plezanje skozi dan in nato nabiranje dračja ter priprava večerje. Včasih te v steni ali ob čaju nagovori klic mujezinove pesmi, in iz dneva v dan si bolj vajen otroškega kričanja, ki se vsako jutro razteza skozi vas. Človeka tu spet navduši demografska slika teh krajev, kjer mladina ni le fraza, ampak tudi večina.
Paleta alpinističnega življenja
V šali se lahko vprašaš, kje so vse tiste ženske, ki so jih rodile. Le redko se mimo sprehodi kaka v čador odeta domačinka in še redkeje je pripravljena spregovoriti z nadobudnimi obiskovalci vasi. Po drugi strani te ogovori prav vsak moški beduin in skozi te drobne vljudnosti se kaj hitro izpelje iniciacijsko obredje v vsakdanje rutine skupnosti. Sicer pa o tamkajšnjem času težko povem veliko: plezanje v peščenjaku je z našim apnencem neprimerljivo, smeri so pokončne in spektakularne, in skozi dneve alterniraš med vznemirjenjem, strahom, vznesenostjo in sploh celo paleto alpinističnega čustvenega življenja. Dolinski opravki so vtkani v mehko življenje vasi, neznansko mrzle noči in alergično kožno reakcijo. Pekoči mehurji so me tako spet poslali v mesto Aqaba in tam v bolnišnico; do te me je brezplačno pripeljal prijazen taksist. Tam sem v ordinaciji poleg injekcije in tablet dobil še nekaj (pre)sladkega peciva. Skratka, poleg klišeja o arabski prijaznosti spet ta simpatična neformalna šlamparija.
Zadnji problem: hudir v riti
V puščavi naju je za zadnji dan čakala še velikopotezna športnoplezalna linija, ki se pod imenom Al Jihad pne skozi vzhodno ostenje gore Jebel Nassrani. Ko človek poseže v dialog med veličastno steno in žgočim puščavskim soncem, se zazdi ime Al Jihad še kako primerno: esktaza izpraznjenega duha, popolna osredotočenost in užitek, ki po vsem robu prehaja v trpljenje, je način zamaknjenosti, ki je lasten tako kulturi športa kot tudi vere in v katerem je žrtev tako rekoč del igre.
In te še ni bilo konec: v razbolelo telo sva naslednji večer vnesla nekega hudirja, ki je pota prebavnega sistema spremenil v vlak smrti. Med vožnjo domov smo preizkusili bolj ali manj vsa stranišča med Rdečim morjem in Gorenjsko. Sicer pa je bila pot pod Alpe že malo predvidljiva; smrtonosne bitke s sirijskimi birokrati in uporabniki cest so nama vožnjo iz Wadi Ruma do Istanbula raztegnile na 40 pretežno neprekinjenih ur. V Istanbulu sva pobrala moje dekle in s steklenico viskija sva v vsej njegovi zahodnocivilizacijski slavi začasno pobila sovraga v črevesnih traktih in takoj po prehodu hrvaško-slovenske meje naju je na radiu pozdravil duo Wham z brezčasnim hitičem Last Christmas. Ob spremljavi tega presežka božičnega kiča naj sklenem: Orienta ni. Puščave tudi ne. Ni skrivnosti in ni misterija. So le ljudje; pretežno dobri in pogosto drhal.
Anže Zorman