Maša Čas: Pa ne zaradi nestrpnega pričakovanja sončnih žarkov, ki bi pretrgali to mrakutasto in mokro sivino zadnjih dni, pač pa je minulo soboto, 29. maja, že četrti CCCT
... ali Cahn Climbing Competition Topla prispeval kar dve barvi več k svoji že tako pisani zgodovini. Revolucionarni rdeči leta 2007 se je najprej pridružila vizionarska rumena, tej je sledila okolju prijazna zelena, letos pa so se organizatorji prvič v bujni zgodovini CCCT spomnili tudi na specifiko ženskega telesa z vsemi okroglinami vred in posebej za nežnejši spol k skoraj mavrici dodali še pink (ne, to ni isto kot roza! op. R. Šisernik) oprijete nekolikopretesne (predvidevam, da nikakor ne zanalašč) majčke, ki pa žal zaradi malce okrnjene postave ženskih plezujočih predstavnic v primerjavi z številnimi modrimi (mišljena je barva majic in ne modrost, da ne bo pomote) moškimi žal niso prišle tako do izraza.
Kaj se je torej dogajalo letos v Topli? Hja, morda bi se bilo bolje vprašati, kaj se ni dogajalo, saj je letos dež poskrbel za povsem novo kategorijo, ki se lahko postavi ob bok tako balvaniranju kot plezanju smeri in hoji po traku! Kljub temu, da pravila v tej kategoriji niso bila tako jasno določena in da niti nagrad ni bilo pričakovati, je bilo zanimanja ogromno. Že okoli poldneva so se namreč najbolj zagnani tekmovalci v »Kdo dlje zdrži na klopci v šotoru« pomerili v tem precej zagonetnem tekmovalnem sklopu. Zmaga je šla brez dvoma v roke Najbolj veselega Ljubljančana Urha Čehovina, ki pa je vse zbrane zvečer navdušil tudi z ubranim vokalom in družbenokritičnim pristopom na narodnozabavni sceni.
No, medtem ko so se nekateri ukvarjali s fizikalnimi zakonitostmi sedenja na leseni klopci (kljub precejšnim pritiskom, se je vdala samo ena), pa smo drugi iskali suhe oprimke v Burjakovih pečeh, ki nam jih je tudi tokrat velikodušno ponudil v stiskanje in krimpanje lastnik gospod Ciril Golob, za kar se mu lepo zahvaljujemo. Najbolj pretkanih plezujočih pa niso zmotili niti tu pa tam mokri grifi, saj smo bili lahko tudi letos priča vrhunski plezariji! Največje pohvale gredo tokrat pomladku slovenske plezalske reprezentance – Klemenu Kejžarju, ki je v finalu poflešal kombinacijo dveh smeri in sicer Mašino, ocenjeno z 8a ter podaljšek Mašine z imenom Kombinacija s skupnim vrhom v Ajkuli. S tem si je priplezal glavno nagrado, ki pa si jo je podelil z domačinom Gregom Vezovnikom. Gregor je prav tako splezal omenjeno smer, a kot Korošec seveda ne prvič, zato je prvo mesto v finalu prepustil Kejžarju, sam pa po presoji strokovne žirije postal dobitnik nagrade za fair play.
Letos so nam tekmovalci postregli tudi z zanimivo hitrostno dirko po smeri Gnezdo (7b), po kateri je že bila napeljana vrv (top rope), tako da so plezujoči res lahko vso energijo vložili v šprint po previsih... Zdrsnilo je mnogim, uspelo pa Gregorju Vezoniku, Gašperju Pintarju, in najhitrejšemu, Klemnu Kejžarju. Smer, dolgo 35 m, je preplezal točno v treh minutah. S tem so si fantje prislužili zmagovalne stopničke (oziroma zmagovalno mizo).
Novost letošnjega CCCT-ja pa je bila tudi hoja po traku, ki je bila napeljana kar nekaj metrov nad budnim očesom občinstva. Ob zvokih, ki sta jih ustvarjala Funky-Šmon in Jeseničnik, znana tudi kot Dj Not-brothers (nista brata), so najbolj vztrajni bosonogi lovili ravnotežje in obenem poskušali čim bolj pritegniti pozornost občinstva z raznimi obrati, počepi, hojo rikverc in ležanjem na gurtni. Da gre pri slednjem za trik počivalček, nas je strokovno podučil Nejc Čuješ, trikratni glavni organizator CCCT, ki je letos zaradi študijskih in poslovnih obveznosti organizacijo prepustil Janiju Herzogu, Mateju Flisu in Gregorju Lačnu, vendar je še vedno z budnim očesom spremljal celotno dogajanje.
Pozornost gledalcev pa je, ne le s hojo po traku, večkrat pritegnil Miha Škof, ki si je prislužil naziv najbolj vztrajnega plezalca, saj se je po zagotovilih njegovega soplezalca Luke Fonda, ki mu gredo pohvale za potrpežljivost, najmanj petkrat zagnal v zelo težko smer. Smer je bila do sedaj še nepreplezana. Miha je v mokrih razmerah splezal čez težji del projekta, ki bo imel končno oceno okoli 8b. V finalni smeri, ko si je po tradiciji CCCT-ja moral vsaj en tekmovalec sleči majico (začuda je zahteva vselej prišla iz moškega kroga občudovalcev in ne ženskega!), pa ga je opazilo tudi oko Nastje Davidove, poročene Šisernik, ki je pripomnila, da gre za izredno »dobro formirano plezalsko telo«.
Pinky Nastja pa je bila tudi ženska zmagovalka po številu preplezanih smeri, s čimer si je prislužila nove čevlje, za katere menda v zakonu preprosto ni nikoli denarja.
Nenazadnje pa velja omeniti še balvaniranje, ki se je zaradi slabega vremena letos zaključilo že opoldne (in so se tekmovalci bili primorani prekvalificirati v novo kategorijo sedenja na klopci), a je kljub temu izcimilo zmagovalca Roka Klančnika, ki je splezal boulder X, ki je bil do sedaj skoraj deset let projekt (boulder bo ocenjen nekje med 8a in 8a+).
Izzvani pa smo bili prav vsi, ko je padel mrak in so se v šotoru pod plezališčem razlegli večni zvoki kitare in ostalih instrumentov Farty Animals. Mnogi so se izkazali s svojstvenim plesnim pristopom in tako znova dokazali, da med baletno in plezalsko prefinjenostjo giba nikakor ni ostrih meja, temveč rokenrol!
Zahvale, da je tudi letošnji že tradicionalni CCCT uspel kot se šika, pa gredo zvestim sponzorjem: Vertikala X d.o.o., The North Face, Citywall d.o.o., Klubu Koroških Študentov, Petzl, Tendon in MadRock pod okriljem Treking športa, Lumar d.o.o., Elektrotimu, Profin d.o.o., Black Diamond, Arcteryx in pa Five Ten, pod okriljem firme Amonit ter Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - LAS. Zahvale gredo seveda tudi že omenjenima organizatorjema, Herzogu in Flisu, županu občine Črna na Koroškem Janezu Švabu, ki je že večkrat pokazal izreden posluh za tovrstne dogodke, lastniku plezališča Cirilu Burjaku in pa seveda vsem plezujočim, brez katerih dogodka sploh ne bi bilo!
Maša Čas