Greben zahodnih Karavank od Korenskega sedla do Vošce nudi prelepo raziskovanje neoznačenega sveta, kjer je pot sicer dokaj dobro sledljiva. Ne bomo prehodili celotne poti, ampak le en del; za začetek.
V zahodne Karavanke se običajno odpravim jeseni, ko rumenijo in zlato žarijo macesni. Tokrat sem preoblekla svojo železno srajco in se v ta konec odpravila prvega dne meseca maja, ko je greben na nekaterih koncih še prekrivala bela odeja, ki se je vztrajno talila pod močjo sonca. Izlet je bil zato nekaj krajši, a ravno tako pomladno čudovit. Bile so ure tišine v svetu, skoraj pozabljenem od ljudi.
Namen sem imela prehoditi greben od Vošce pa vsaj tja do sedla Bavhica; odvisno od razmer na poti. Izhodišče vzpona je Srednji Vrh, do koder pripelje asfaltirana, skoraj tri kilometre dolga cesta. Na začetku vasi je tudi parkirišče. Po asfaltirani cesti se odpravimo skozi vas in na svoji desni opazimo smerokaz za Trupejevo poldne. A mi še kar nadaljujemo po asfaltu do konca vasi oz. do zadnje kmetije, do Jureža. Dosežemo kolovozno pot in se začnemo vzpenjati po tako imenovanem Jureževem grabnu. Potok, ki nižje pade v Jurežev slap, je ves čas na naši levi strani, globoko pod nami. Na drugi strani globeli poteka neoznačena steza iz Kranjske Gore. Na višini 1400 metrov dosežemo Jureževo planino. Še vedno lahko sledimo potki, ki ji družbo delajo možici, naš edini smerokaz. Nad planino se pot cikcak povzpne do makadamske panoramske ceste, ki pelje proti Železnici. Na cesti zavijemo desno in se povzpnemo še do lovske koče. V naslednjem ovinku se v breg požene kolovozna pot, ki se strmo povzpne skozi smrekov gozd in nas pripelje na travnik, kjer daleč na levi strani zagledamo čudoviti vrh travnate Vošce. Sledimo stezi, ki pelje čez travnik. Na vrhu Vošce so ruševine oziroma ostanki starega, kamnitega pastirskega stanu. Razgled pa čudovit; odpre se nam celotna Martuljkova skupina in dolina Tamar. Kukova špica, Široka peč, Mali in Veliki oltar, Mala in Visoka Martuljška Ponca, Špik, Frdamane police, mogočni Prisojnik, zadaj Razor, pa Mojstrovke, Travnik, Jalovec, Ponce, Mangart in v Italiji Viš ter Montaž. Z vzhoda nas pozdravlja nam dobro znano Trupejevo poldne.
Z vrha Vošce bomo nadaljevali proti zahodu. Čimbolj se držimo grebena in mejnih kamnov, da se ne bomo znašli v orientacijskih težavah. Kmalu nam bo narava okoli nas dala občutek, kot da hodimo po drevoredu macesnov in na levi strani bomo na enem od njih zagledali tablo Tamarča. To je 1728 metrov visok grebenski vrh, s katerega se pot počasi začne spuščati proti sedlu Dolič, na višino 1612 metrov. Še vedno sledimo grebenski poti proti zahodu, mimo posušenih, starih, podrtih macesnov. Pred nami se pokaže orjaški kolos z imenom Prisojnik ali Prisank v vsej svoji mogočnosti. Nekaj metrov naprej se začenja spust na sedlo Dolič. Tukaj sem morala svojo turo, žal, prekiniti. Pot namreč poteka po severni strani in je bila še povsem snežena, udiralo se mi je do riti in sem se raje odločila za povratek, kot pa da se povsem premočim. Hoja po tistem mokrem in težkem snegu mi ne bi bila v veselje, zato sem se raje odločila za povratek in na Vošci, povsem v miru, uživala razglede, ki jih vrh nudi.
Z vrha sem se spustila po smeri vzpona v dolino. Najprej pridemo do ceste, kjer je lovska koča, nato pa krenemo na desno, proti zahodu, približno 400 metrov, ko vidimo potko, ki se po travniku spušča navzdol. Že prej smo opazili, da so markacije le možici, sicer je pa pot dokaj dobro sledljiva. Skozi Jurežev graben dosežemo kmetijo Jurež. Mimo kmetije se po cesti vrnemo nazaj do parkirišča v Srednjem Vrhu.
Čeprav se tura ni izšla po mojem načrtu, vem, če boste prehodili le toliko, kot sem jaz, bo za vami čudovit dan, preživet v magičnih zahodnih Karavankah. In še nekaj, nikar ne pozabite na fotoaparat!
Nadmorska višina: 1737 m
Višinska razlika: 777 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 3 zvezdice